Dimenzije arhitekture
V zadnjem času se je v Ljubljani zvrstilo kar nekaj preglednih razstav lokalne arhitekturne produkcije. Trenutno sta v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) na ogled dve razstavi modernizma: razstava arhitekture socialistične Jugoslavije z naslovom Nedokončane modernizacije in predstavitev arhitekturno-oblikovalskega projekta Smer B iz šestdesetih let. V Cankarjevem domu pa se je v začetku marca iztekla razstava arhitekturainventura 2010_2012, ki je tam zamenjala pregledno razstavo slovenske arhitekture zadnjih petih let.
V tem oziru je posebno zanimiva prav slednja, ki z naslovom Arhitektura = dejansko zajame vse štiri razstave. Naslov je odlično izbran, če ga ne beremo preprosto v smislu, da je vse to, kar vidimo na razstavi, arhitektura. (In zaključimo, da je arhitektura danes pluralizem izrazov in oblik, ali pa – kar je blizu lokalnim arhitektom – začnemo v tem naboru različnosti iskati neke skupne značilnosti, razbirati neko slovensko arhitekturno identiteto.) Ustreznejše je naslednje razumevanje: to, kar vidimo, je arhitektura, ker in kolikor nas spodbuja, da premotrimo vprašanje, kaj je arhitektura – in odgovorimo nanj.
Naslov torej sporoča nekaj bistvenega o arhitekturi: da namreč arhitektura ni nekaj vnaprej določenega, temveč nekaj v sebi odprtega. Je dejavnost, ki ni preprosto izpolnjevanje danih zahtev in ne deluje po vnaprej določenih parametrih in receptih, ampak obstaja zgolj skozi stalno izumljanje, nenehno redefiniranje same sebe. Njeno redefiniranje vedno poteka v obliki konkretnih rešitev in konkretnih objektov. Odprtost pomena arhitekture se artikulira in potrjuje v teh objektih – v mostu, trgu, stavbi … V tem smislu lahko za vsak objekt arhitekture rečemo, da je »nekaj več« kot zgolj odgovor na dane (konstrukcijske, tehnološke, zakonodajne, ekonomske, okoljske itn.) zahteve in pogoje. Vedno je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kaj je arhitektura. Ko vidimo takšen konkreten objekt, konkretno rešitev, lahko namreč rečemo, da je to arhitektura, da je primer arhitekture. Kolikor naslov beremo na ta način, na razstavi vidimo, da tudi v našem prostoru arhitektura je. Stavbe, trgi, mostovi in drugi posegi v prostor, ki so predstavljeni na razstavnih panojih, nas pozivajo k premisleku, kaj arhitektura v tem trenutku je.
To, da vidimo, da arhitektura je, pa je v tem trenutku ključnega pomena. Smo namreč priča vse večji trivializaciji arhitekture, njeni redukciji na dejavnost, ki je zgolj izpolnjevanje danih zahtev, ki je dejansko zgolj produkcija gigantskih tržnih dobrin, če uporabimo formulacijo K. Framptona. Še pred nekaj leti je ta proces potekal v imenu invencije novega. Zdaj, v času gospodarske krize, poteka v imenu varčevanja, omejevanja zgolj na tisto, kar naj bi bilo nujno. Pokazati, da arhitektura je, pa je nujen korak za to, da arhitektura tudi še naprej bo – da se jo vidi, ko se zgodi, da se vztraja pri prakticiranju arhitekture, da se vanjo investira.
Vendar pa je razstava petletke slovenske arhitekture v potrjevanju, da arhitektura je, naredila le prvi korak. Na njej so bile predstavljene – predvsem v obliki velikih fotografij – zgolj zgrajene strukture. Arhitektura je zgolj reprezentirana, ne pa prezentirana, ponavzočena. Ponavzočena bi lahko bila z vključitvijo skic, računalniških simulacij, nerealiziranih projektov, maket stavb, teoretskih besedil. Vse to so namreč rezultati nekega premisleka o vprašanjih, ki se tičejo arhitekture, in v tem smislu že produkti arhitekture. V razstavni katalog so sicer vključena tudi besedila (teoretikov in kritikov) o sodobni slovenski arhitekturi, vendar pa so predstavljena zgolj kot eseji/ankete, torej kot neki skupek mnenj in ne kot samostojna dela.
Arhitektura bi lahko bila ponavzočena tudi tako, da bi bila sama razstava zasnovana in realizirana kot primer arhitekture, kot arhitekturni interjer. Spomnimo se na primer fantastičnih razstav arhitekture Alvarja Aalta, v okviru katerih so bili poleg fotografij njegovih stavb razstavljeni tudi modeli detajlov (v merilu 1 : 1), originalne skice, kosi pohištva, študije kompozicij in materialov. Vse to je bilo zloženo skupaj in postavljeno tako, da si ob vstopu v razstavni prostor dejansko vstopil v arhitekturo. V primeru naše razstave bi to bilo še posebno zanimivo, saj je že sama lokacija razstave, sprejemna dvorana Cankarjevega doma, vrhunska arhitektura. Ob takšnem pristopu bi dobili arhitekturo v arhitekturi.
Razstava kaže na to, kar je problem naše arhitekturne situacije nasploh: arhitekturo razumemo preprosto kot projektiranje grajenih struktur, vse druge oblike prakticiranja arhitekture pa kot nekaj sekundarnega, zgolj kot (bolj ali manj uporaben) pripomoček za projektiranje. To pa je samo korak od tega, da jo razumemo kot projektiranje stavb po naročilu, kot zgolj izpolnjevanje danih zahtev in pogojev.
V arhitekturni produkciji nasploh pa se že uveljavlja ravno nasprotna usmeritev, in sicer k potrjevanju in uveljavljanju arhitekture kot arhitekture. Zgodil se je premik, ki se kaže kot povečano zanimanje za teorijo, natančneje za teoretsko prakso, za ukvarjanje z vprašanji, ki so ključna za arhitekturo (kaj je in kaj dela arhitektura?). Kaže se tudi kot povečano zanimanje za eksperimentalne projekte in prakse, ki niso primarno usmerjeni v gradnjo. Primer takšne prakse je delo angleškega arhitekta Cedrica Pricea (1934–2003) iz šestdesetih in sedemdesetih let, za katerega v zadnjem času ponovno vlada veliko zanimanje. Price je projektiral le nekaj zgrajenih stavb, je pa s svojim delom vseeno izjemno vplival na arhitekturo. Eden takšnih nezgrajenih projektov je Palača zabave (Fun Palace, 1961). Zamišljena je bila kot stavba, v kateri naj bi ljudje opravljali različne prostočasne aktivnosti in ki bi bila odprta za vse. A to ni bil preprosto projekt stavbe. Šlo je za projekt poskusa artikulacije ogrodja ali strukture, ki naj bi omogočala, da lahko ljudje maksimalno kreativno delujejo. Vprašanje, ki je zanimalo Pricea, ni bilo, kakšna naj bo stavba, pač pa, kako naj deluje. Realizirati mu jo je uspelo le v obliki besedil in shematičnih diagramov, delovala pa je kot osnova za projekte številnih drugih arhitektov. Za pariški center Georges Pompidou lahko v mnogih ozirih rečemo, da je prav materializacija Priceove Palače, veliko ji dolguje tudi multimedijska knjižnica v japonskem mestu Sendai arhitekta Toja Ita.
Bistveni premik se kaže tudi v projektantski praksi, ki je usmerjena v gradnjo. Povzamemo ga lahko prav s Priceovo izjavo, da vprašanje, ki ga mora arhitekt postaviti naročnikom, ni, kakšno hišo bi radi imeli, pač pa, ali so prepričani, da sploh potrebujejo hišo. Lep primer realizacije takšnega pristopa je delo francoskih arhitektov Lacaton-Vassal, v najbolj eksplicitni obliki njihova prenova trga v Bordeauxu: arhitekta sta bila leta 1996 povabljena, da pripravita predlog preoblikovanja predmestnega trga Léon Aucoc, njuna rešitev pa, da se ne naredi nič (le popravi klopi in zamenja pesek). Ugotovila sta namreč, da je trg prav takšen, kot je, že tisto pravo, da prenova ni potrebna. In njuna ideja je bila odlično sprejeta tudi med stanovalci. Podoben primer, ki kaže na to, da je arhitektura premislek in ne preprosto projektiranje novih zgradb, je lanska prenova centra za sodobno umetnost Palais de Tokyo v Parizu (tudi Lacaton-Vassal). Namesto da bi naredila neko novo preobleko stavbe in ji dodala svoj dizajn, sta najprej poskušala razkriti, kaj tam že je. Njun projekt je nazadnje pomenil predvsem odstranitev različnih plasti ometov, oblog in dodatkov, ki so se na stavbi nalagali skozi čas. Do arhitekture sta prišla tako, da sta razkrila golo strukturo in grobo materialnost palače in jo tako odprla za to, da se jo naseli, da se v njej prakticira umetnost.
To je le nekaj primerov, ki kažejo na premik, ki se je že zgodil. Premik ni odgovor na gospodarsko krizo. Ne gre za to, da v situaciji, v kateri ni mogoče graditi, pač nekaj napišemo ali narišemo, ali da se, namesto da bi projektirali novo, lepo stavbo, zadovoljimo z uporabo tega, kar že imamo. Premik je odgovor na tisto drugo krizo, ki smo jo opisali kot proces trivializacije arhitekture. Je odpiranje možnosti za to, da se z arhitekturo nadaljuje tudi tukaj in zdaj, da se vztraja pri tem, da je arhitektura v prvi vrsti premislek – premislek vprašanj, ki se tičejo bivanja, konstruiranja, lokacije in prostora v njej in okrog nje, predvsem pa mesta človeka v svetu. Ta premislek vedno poteka v praksi, v različnih praksah arhitekture, tako teoretskih kot projektantskih. Lacaton-Vassal, Price in številni drugi so večkrat pokazali, kako je ta premislek mogoče narediti vsakič znova. Nadaljevanje tega, kar jim je uspelo, seveda ne pomeni ponavljanja teh oblik in načinov; gre namreč za nekaj bolj zahtevnega, za izumljanje novih načinov in novih oblik, ki seveda lahko poteka v različnih medijih.
Nastavki za takšno prakso v našem prostoru že obstajajo, na kar kaže vrsta stavb, mostov in trgov, razstavljenih na razstavah v Cankarjevem domu, in tudi obe razstavi v MAO, ki govorita tudi o tem, da je bila arhitektura še nedavno tudi pri nas razumljena kot dejavnost, ki živi in deluje v različnih medijih.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013