Britanska prva liga v Zagrebu
Razvpita umetnika z domicilom v londonskem East Endu bosta prvi megazvezdniški imeni sodobne likovne scene, ki ju bo s samostojnim projektom gostil na novo zgrajeni muzej v Zagrebu. Dolgo pričakovana razstava, s katero se Gilbert & George v svoji prepoznavni »freak« maniri lotevata seciranja britanske zastave (Union Jack), bo seveda njuna prva predstavitev v širši regiji, ki bo v prihodnosti s popolnitvijo lukenj v muzejski infrastrukturi nemara deležna še več prvoligaških dogodkov te vrste. Sodeč po napovedih iz hrvaške prestolnice, si bo na razstavi moč ogledati šestdeset velikoformatnih slik – del doslej najobsežnejšega cikla z istim imenom, ki sta ga Gilbert & George začela mrzlično snovati nemudoma po veliki retrospektivi v londonski Tate Modern leta 2007. Po besedah organizatorjev – sicer je logistično in finančno pomoč primaknil Britanski svet, ki isti projekt izvaža še v pet drugih evropskih mest – se G & G v ciklu Jack Freak Pictures ukvarjata z »univerzalnimi temami, kot so smrt, religija, življenje, nacionalnost, seks, upanje in denar«.
Takšna vsaj sluhu nadvse privlačna tematska konstelacija, ki jo v koherentno celoto povezujejo motiv zastave in seveda nepogrešljivi avtoportreti obeh avtorjev, ni za dvojec G & G seveda nič nenavadnega. Njun na prvi pogled provokativni vsebinski koktejl se zdi še vedno učinkovit, a vsekakor manj kot nekoč: neločljiva in baje precej ekscentrična možakarja, rojena v zgodnjih štiridesetih, sta namreč zaradi blasfemične predrznosti svojih del v preteklosti požela že nemalo ogorčenja. Zaradi (homo)seksualnih eksplicitnosti, pervertij verskih simbolov in nazornosti telesnih izločkov sta v času, ko se je Britaniji dogajal pank, G & G veljala za edina prava pankerja med umetniki – četudi sta vedno, tako kot to počneta še danes, nosila zgolj normalno dolgočasne sive obleke iz tvida. Kljub vselej uglajeni zunanjosti in brezhibnemu bontonu naj bi zato, kot je v londonskem Telegraphu lani pisal Richard Dorment, G & G nekoč sovražili moški in ženske vseh političnih prepričanj. »Konzervativci so prezirali njuno obscenost, feministke njun šovinizem, liberalci pa njun patriotizem ter naklonjenost Margaret Thatcher,« je še zapisal likovni kritik.
Seveda je danes zgodba precej drugačna. Resda George še naprej glasuje za konzervativce (to je na umetnostni sceni ekvivalent zločinu), vendar je predlani poročeni par v družbeno in umetnostno elito nepreklicno vstopil tistega dne – če ne že prej – ko jima je bila leta 1986 v Londonu podeljena ugledna Turnerjeva nagrada. Tudi njuno umetniško snovanje se je, vsaj kar zadeva provokativno radikalnost, z leti precej omililo – k temu gre seveda prišteti tudi nezanemarljivo dejstvo, da je bilo pred desetletji neprimerno laže šokirati kot danes. Pa vendar: njuna ikonografija je v drugi polovici sedemdesetih in še zlasti v osemdesetih letih povzročala moralne potrese, z leti pa so bolj kot umetniška dela postali problematični njihovi – naslovi. Potem pa še to ne več. A milijon funtov, kolikor naj bi bilo po nekaterih informacijah danes treba odšteti za večji kos z G & G signaturo, se zdi vsekakor ustrezna tržna kompenzacija.
Gilbert & George sta na londonsko likovno sceno vstopila konec šestdesetih; Italijan (Gilbert Proesch) in Anglež (George Passmore) sta se spoznala na znameniti londonski St. Martins School of Art, kjer naj bi ju že od prvega dne družilo zavračanje tedaj modnih umetnostnih kanonov – intelektualističnega elitizma in hermetičnosti konceptualne umetnosti. Čeprav sta zadnjo odločno zavračala, sta njeno paradigmo prignala do logičnega zaključka, ko sta se razglasila za živo skulpturo. V navalu skrbi za množice sta skovala svoj lastni moto »Art for All« ter tako javno kot tudi zasebno življenje podredila svojemu delu.
Sprva sta se ukvarjala z najrazličnejšimi mediji od videa do tako imenovanega mail arta, pri tem pa sta vseskozi veliko pozornosti namenjala fotografiji, ki je vse do danes ostala ključni element njunega dela. Subjektivne preokupacije sta postopno nadomestila s širšimi socialnimi in političnimi temami, zato lahko ob njunem velikanskem opusu spre mljamo spreminjajočo se teksturo britanske družbe v zadnjih desetletjih.
Cikel slik Jack Freak je bil premierno pri kazan lani, sočasno v obeh izpostavah znamenite londonske galerije White Cube. Kot v spremnem besedilu v razstavnem katalogu slikovito razlaga Michael Bracewell, ta dela »obujajo sodobni svet, v katerem sta Gilbert in George tako umetnika kot umetnost sama: sta ustvarjalca in prebivalca velikanske, neomejene kozmologije, v kateri so najosnovnejše in najgloblje vrednote človeške eksistence opisane s panoramo znakov, risb, prizorov, tekstov, besed in stališč« Celotna serija, ki jo sicer sestavlja kar 152 del, temelji na preigravanju razmeroma skopega števila motivov: poleg zastav in avtoportretov se na slikah po večini pojavljajo medalje, ki sta jih avtorja v zadnjih letih odkupovala od starinarjev, motivi (praznih) ulic, grafitov, rastlin, križev in delov človeškega telesa.
Fotografija kot osnova njunih slik, vešče obdelana z digitalnimi orodji, je avtorjema omogočila veliko poigravanja s formo, zato se zdi, da njuna najnovejša dela učinkujejo še toliko bolj kot manieristična, v slepo ulico speljana ponovitev starejših obrazcev. Njuni avtoportreti se levijo v podobe nadrealistično spačenih, mutiranih kreatur, njuna dela, nabita z žarečimi barvami, dosledno simetričnostjo in strogo, digitalizirano racionalnostjo, pa učinkujejo kot hladne kalejdoskopske alegorije sveta, ki ju obkroža.
»Lucidne sanje šamanskih komedijantov, privedenih z ulic vzhodnega Londona,« njuno delo zgoščeno opisuje Bracewell. Vendar kritiki nad preobsežno londonsko razstavo pač niso delili njegove navdušenosti. Jonathan Jones je v Guardianu zapisal, da je Britanija na teh slikah »preplašena, razbesnjena, vzhičena in zgrafitirana«, nasprotno pa si je docela neizprosno sodbo o Jack Freak Pictures privoščil omenjeni Richard Dorment, ki meni, da »tisto, kar je bilo v času Jima Callaghana [nekdanji angleški premier v sedemdesetih, op.a.] in Sex Pistols videti transgresivno, danes deluje staro, nesmiselno in irelevantno«.
Kakor koli že, četudi sta G & G uveljavljena in mednarodno priznana, se okoli njiju še vedno krešejo mnenja o njunem inovatorskem in estetskem dometu. »V poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, ko sva s svojim delom vstopila v svet umetnosti, je bila barva out, čustva so bila out, seks je bil out, religija je bila out. Umetnost je morala biti prazna in utišana,« je lani v intervjuju za londonski Telegraph razlagal Gilbert. Pred desetletji sta G & G suvereno napadla okope mainstreama in jih premagala – da bi naposled še sama postala mainstream. A po konkretne odgovore na vprašanja, koliko – in seveda če sploh – je njuna umetnost dandanes nemara »prazna« in »utišana« ter koliko zmoreta legendarna Gilbert in George sploh še biti »umetnika modernih časov«, bo treba pač v zagrebški Muzej sodobne umetnosti. Razstava bo na ogled vse do 12. septembra.
Pogledi, junij 2010