Fotografije Klavdija Slubana
Brezhibno estetski brezup
Na Slubanove fotografije sem prvič naletel na straneh francoske revije za fotografijo Photo. Šlo je za trde, brezupne podobe iz ruskih zaporov za mladoletnike, prizore, kjer sta se tematika in avtorjev način njene predstavitve ujela v izrazito sugestivno in neposredno pripoved o dramatičnem življenjskem položaju skupinice ljudi. Fotografije in ime njihovega avtorja sem si dobro zapomnil, kar se, spričo poplave vsakovrstnega podobja, s katerim sem soočen, ne zgodi vedno. Slubanov nagovor je bil dovolj prepričljiv, da je izstopal, zato sem bil še toliko prijetneje presenečen, ko sem pozneje izvedel, da gre za avtorja slovenskega porekla. No, Sluban zase sicer pravi, da je »čisti Francoz, rojen v Parizu, s francoskih državljanstvom«, a svojih korenin ne taji, hvaležen naj bi tudi bil staršem, da so ga naučili našega jezika, v katerem brez težav komunicira.
Seveda je lahko problematično o delih soditi na podlagi podatkov iz avtorjeve biografije, kljub temu pa to ves čas počnemo. Vsako dejstvo namreč neizbežno meče svojo posebno luč, na neponovljiv način izriše povezave med življenjem in ustvarjanjem, oboje prepleta in na koncu nerazločljivo preplete v nedeljivo celoto. Tudi sam danes na Slubana gledam drugače kot takrat, ko o njem nisem še ničesar vedel, kar je, kot rečeno, neizbežno, je pa koristno, da se tega zavedamo.
Fotograf se v Ljubljani trenutno predstavlja z razstavama v galerijah Vžigalica in Fotografija, ki imata sicer vsaka svoje poudarke, a se obenem tudi povezujeta v dovolj skladno celoto. V Galeriji Vžigalica je na ogled razstava Vzhodno od vzhoda, izsek iz enega od ciklusov, v katere avtor navadno vlaga po nekaj let, jih tke, dopolnjuje, preoblikuje in vsakič znova, v vsaki od galerij, postavi na nov, prostoru prilagojen način. Večinoma gre za fotografije, nastale na potovanjih po transsibirski in transtibetanski železnici, prometnih povezavah, ki so za pripadnike Slubanove generacije (1963) predstavljale vznemirljivo, nepredvidljivo, a hkrati še vedno dovolj varno pot na »skrajni vzhod«, dosegljiv vedoželjnemu sleherniku, željnemu drugačnih doživetij.
Na galerijskih zidovih se vrstijo temni, mračno-ekspresivni prizori s svetišči, industrijskimi, mestnimi krajinami … Perspektive so klasične, učinkovite, skozi povsod navzočo temačno atmosfero prodirajo izraziti, četudi pridušeni udari svetlobe. Ta temni svet, ki že na prvi pogled deluje brezupno, naseljujejo človeške postave, ki opravljajo bolj ali manj težka dela, preživljajo svoj sivi vsakdan, se igrajo svoje preproste igre, zrejo v prazno … Osamljeni niso le ljudje, večkrat prikazani kot v temi utapljajoče se nerazločne postave ob progi ali trde sence; prav tako osamljeni, izgubljeni so tudi psi, mačke, na tleh ležeča posekana drevesa. Za vse se zdi, da so ujeti v nekakšno stanje omrtvičenosti, pasivne komaj-eksistence, ki onemogoča resnično, polnejše življenje, ga obsoja ne neke vrste kasarniško vegetiranje. Sluban izpostavlja elemente uniformiranosti, dehumanizacije okolja, na primer »postrojene« brezdušne stanovanjske bloke, široke dimnike, »taboriščna« barakarska naselja.
Utegne se nam zazdeti, da gledamo avtorsko obdelano tipizirano fikcijo, nekakšne visoko estetizirane klišeje z osnovo tako v sami stvarnosti kot v stoletja grajenem specifičnem pogledu Zahoda na Vzhod. Sluban sicer pravi, da fotografira predvsem s »čustvi«, na podlagi intuitivnih impulzov, da ne čaka na razumske ukaze, saj se mu zdi, da bi bile fotografije, nastale na podlagi teh, sterilne. Po drugi strani se na svoja fotografska potovanja odpravlja z že izoblikovano zavestjo o posamezni regiji, z njeno »geopolitično« umestitvijo, predznanjem torej, ki potem gotovo neizbežno usmerja tudi pogled in izbiro motivov. Razkrije, da si navadno vnaprej zastavi nek okvir, ki se ga tudi drži, svoje odslikave okolja ne širi v vse smeri. Ustvarja atmosfero, upodablja misli, blizu mu je literatura, ki jo je tudi študiral (angloameriško književnost), pa tudi film, ki se mu najbolj približa z iz množice fotografij manjšega formata sestavljeno kompozicijo na eni od sten galerije. Pri tem »zidu fotografij« pride do izraza izbiranje prizorov, kadriranje, sestavljanje celote. Nekatere fotografije se povežejo tudi »skozi čas«, med njihovim nastankom lahko mine tudi po deset let, a fotograf vseeno zazna povezave med njimi in jih poudari z njihovo sopostavitvijo na razstavi.
Utegne se nam torej zazdeti, da so Slubanove serije nekakšni fotografski eseji, novele, romani, da gre za pripovedovanje zgodb, za fikcijo, ki je v stvarnosti zakoreninjena le do določene mere in najde v njej predvsem oporo za podajanje svoje pripovedi. Za to se zdi, da odraža avtorjeva videnja, hkrati pa v precejšnji meri ustreza tudi pričakovanjem okolja, iz katerega se Sluban odpravlja na svoje fotografske odprave. Fotografov Vzhod je namreč tak, kot ga zahodni gledalec pričakuje; ob vsej že omenjeni temačnosti, kroničnem pomanjkanju upanja, nepovratni utopljenosti v sivini (avtor pravi, da ga pri njegovi črno-beli analogni fotografiji zanimajo predvsem sivine in ne črno in belo), so tu še bazičnost življenjskih razmer, vsakršna preprostost in oropanost vseh nenujnosti, ki življenje naredijo barvitejše.
Četudi fotograf zatrjuje, da mu ni do prikazovanja konfliktov, da on predvsem postavlja vprašanja in dopušča gledalcu, da iz prizorov izpelje svoje zgodbe, so nekateri namigi precej sugestivni. Takšni so na primer enigmatično-simbolična »kletka« na gradbišču še enega šanghajskega nebotičnika, asociativni tibetanski prizor s široko, opustelo ploščadjo pred ozadjem gora, fotografija, na kateri se v enotno sporočilo zlivata »tihožitje« pred oknom vagona in mestna veduta za njim … Drugačen, domala zenovski vtis naredi posnetek z dvema koloma, kdo ve zakaj štrlečima iz zemlje, uprtima proti brezbrežnemu nebu. Ta zares zastavlja vprašanja.
V Galeriji Fotografija je avtor razstavil dela iz serije Druga obrežja – Baltsko morje, katere ime je povzel neposredno po literaturi, spominih ruskega pisatelja in emigranta Nabokova. Na razstavi vidimo fotografije manjših formatov kot v Vžigalici, naseljuje pa jih podobno vzdušje. Gledamo razdrapano, otožno lepoto (prizori s snegom), nekaj etno estetike pretanjene vrste, neizbežnih zaskrbljenih, zagrenjenih ljudi, pa ljudi, stoječih v vrstah, kot čakajočih na nekaj, česar ne bodo nikoli dočakali. Povsod je viden neizbrisen pečat izgubljenega, zamujenega, zapravljenega časa, pred nami se vrsti nekakšen poetični vzhodni film noir, v katerem protagonisti tavajo po mračni arhitekturi, kjer začasni izhod ponuja le kakšen svetleči napis »Bufet bar«. In povsod okna, okna, okna, umazana, umazana, umazana okna. Avtor sicer pravi, da se ta pogosto uporabljen motiv na njegovih fotografijah znajde povsem spontano, a vsa ta umazana okna vlakov, ladij, stanovanj …, obrazi pred ali za njimi, rahlo spremenjeni, deformirani prizori, fotografirani skozi njih, se zdijo več kot naključje. Kot da bi pričali tudi o avtorjevi odmaknjenosti, določenosti, pogojenosti njegovega pogleda, ki se ne more izogniti »oknom«, njihovim okvirjem, vsakršni umazaniji na njih. Učinki tovrstnih prizorov so sicer praviloma odlični, ob estetski dimenziji vsebujejo tudi globoke vsebinske, simbolne, metafizične dimenzije in so gotovo ena od posebnosti fotografovega opusa.
Na Slubanovih fotografijah se družita brezhibna estetika in brezupno vzdušje; oboje se zliva v umetniško dognane celote, ki jih po eni strani zaznamuje »surovost«, neposrednost pri odslikavi tematike, po drugi strani pa njeno povzdignjenje na pretanjeno metafizično raven. Hkrati nas iz njegovih prizorov glasno nagovarja tišina, prodorna, zgovorna tišina, ki je tudi odraz pogosto prisotne samote, za katero se zdi, da ni lastna zgolj ljudem na razstavljenih fotografijah, ampak tudi njihovemu avtorju.
Ob ogledu razstavljenega utegnemo dobiti vtis, da se v Slubanovih fotografijah družita zahodni pogled na vzhodnjake in njegova zasebna nostalgija po Vzhodu, pogojena z njegovim poreklom (del serije o vzhodnih zaporih za mlade prestopnike je ustvaril tudi pri nas). Utegne se nam zazdeti kot nekakšen iskalec izgubljenega s sledenjem njegovim izgubljenim sledovom; ob tem gre morda tudi za iskanje samega sebe, tam kjer sluti, da bi lahko bil, a o tem ni čisto prepričan, zato tudi ostaja na distanci – je in ga hkrati ni tam, kjer fotografira. A ne glede na to, kaj Sluban pravzaprav išče in kaj v resnici najde, dosegajo njegove vrhunske fotografske vizije, ki ob tem nastajajo, univerzalno raven.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012