Bolj burka kot komedija
Italijanka v Alžiru, ena prvih oper, s katero je tedaj 21-letni Gioacchino Rossini opozoril nase, je nastala v mozartovski naglici, v treh, štirih tednih. Čeprav njene dramske in glasbene konsistence ne gre pretirano hvaliti, se je, takšna kot je, lahkotna in iskriva, na opernih odrih izkazala za trdoživo in tudi po dveh stoletjih za občinstvo nadvse privlačno. Skrivnost, če sploh je, tiči v mojstrskih humornih zapletih pa v spretnosti kopičenja melodijsko in harmonsko razburljivega vrtinca prosojne glasbe Rossinija, stkanega na kolobarjih ponovitev, koloratur in melizmov, pogostih viharnih crescendih in hitrih prehodih, ki jih skladatelj preudarno dvakrat, v finalu prvega dejanja in zaključku opere, skupinsko pripelje do vrhunca.
Izvirno zgodbo iz opere Luigija Mosce o ruski ujetnici turškega sultana Sulejmana Veličastnega, Roxelani, ki jo je libretist Angelo Anelli za Rossinija aktualiziral z resničnim dogodkom, ugrabitvijo milanskega dekleta Antoniette Frapollo za dvor Mustafe-ibn-Ibrahima, alžirskega bega, je režiser Pier Francesco Maestrini (pred dvema letoma je na istem odru postavil Ljubezenski napoj Gaetana Donizettija) nekonsistentno premaknil še naprej, v čas (post)kolonializma in sodobnih magrebskih diktatur. Pri zasnovi je opustil (pri Rossiniju neredko) možnost improvizacije na odru in inscenacijo povezal v resda tekočo, za manj zahtevno občinstvo verjetno zadovoljivo, a žal zares neinventivno režijo. S prijemi, ki so bližji sprotnemu paberkovanju kakor gradnji trdne zgodbe, je kdaj pa kdaj prišel navzkriž med fabulo in videnim na odru: tako tokrat pirati niso zajeli ladje s potniki in med njimi tudi Italijanke, temveč so jim sestrelili letalo (prihod Italijanov »iz nebes« z letalom v roke bega je bil že viden v operi v Santa Feju, 2005), bega Mustafo varujejo kot nekoč Gadafija srdite bojevnice, zasleduje ga pomanjšani posnemajoči dvojnik (otrok?), ob puščavskih legionarjih se pojavljajo še evnuhi, travestiti, harem, modni oblikovalec, celo lik Berlusconija na listini odličja družbe Pappatacci (copatnikov) … itn. V velikem patriotskem navdihu »junaških« ujetnikov, ki jih bo v svobodo popeljala lepa, prebrisana, pogumna, predvsem pa domoljubna Italijanka, doseže Maestrini z bliskovito preobrazbo obleke Italijanke (iz dežele čudes) v barve italijanske trikolore višek kiča, kar še pospremi s pompoznim oblakom srebrnih konfetov! Naj razume, kdo more; sam pa sem razmišljal podobno kot Rossini, čeprav ta ni videl aktualne uprizoritve: »Pomislil sem, da me bodo Benečani imeli za norca, potem ko bodo spoznali mojo opero. Izkazalo pa se je, da so večji bedaki od mene.« (Po praizvedbi v beneškem gledališču San Benedetto; citirano iz gledališke knjižice.) A bedakov (nas) je očitno poleg Benečanov še kar dovolj. Nepodpisane scenografije ne bom komentiral, tako kot tudi ne kostumov, ki jih podpisuje Luca Dall'Alpi.
V glasbenem smislu je predstava daleč od (pozno-baročno-klasicistične) govorice Rossinija, še bolj pa od bel canta. Slednjega, z izjemo Andreje Zakonjšek Krt v vlogi Elvire, ki se mu je še najbolj približala, pri drugih solistih ni bilo niti za spoznanje. Pri solistični zasedbi pisanih likov Italijanke v Alžiru (brbljavega, opolzkega alžirskega bega Mustafe, postavnega zvestega Lindora, lepe pametne Isabelle, brhke krhke Elvire ...) že na prvi pogled zbode vokalna, pojavna in odrska nezdružljivost protagonistov, ki jo le z veliko mero razumevanja lahko sprejmemo kot izhod v sili. Toliko in tako raznolikega petja na tem odru že dolgo ni bilo slišati. Dominantni Guadalupe Barrientos v vlogi ugrabljenega italijanskega dekleta Isabelle, v mariborski različici bolj uporni možači kot zvito prefinjeni italijanski lepotici, je kljub nesporni vokalni suverenosti in odrski igrivosti zmanjkalo slogovno zapovedane lahkotnosti in gibčnosti glasu, kar se je poznalo zlasti pri komaj korektno izpetih koloraturah. Gostujoči basist Savio Sperando, ki je pri enostavnejših melodijskih linijah s solidnim volumnom glasu še bil kos partu alžirskega bega Mustafe, je tehnično nezmožen razločnega hitrega petja in je lahko le markiral obrise melizmov. Odrsko konvencionalna igra pač ne more upravičiti zgrešenega izbora anonimnega solista za eno glavnih vlog. Prav tako ne ambicije (kogarkoli že) po podelitvi vodilnih vlog, v tem primeru nič kaj preproste, izrazito lirične vloge Lindora Martinu Sušniku, tenoristu tako ozkega vokalnega in ekspresivnega profila, v kombinaciji z Barrientosovo pa sploh!
S solidnimi izvedbami so med solisti izstopili Andreja Zakonjšek Krt, katere Elvira je bila vokalno rahločutno in barvno uravnovešeno postavljena, igralsko pa omejena z režijskim klišejem, ter ob njej v vlogi Taddea igriv, vokalno zanesljiv, ne pa vedno natančen in pri izpostavljenih fortissimih v višjih legah dokaj surov baritonist Jaki Jurgec. Z diskretno, pevsko urejeno in odrsko zadosti opazno vlogo Zulme, Elvirine zaupnice, je nastopila Amanda Stojović ter solidno v vlogi Halyja Darko Vidic. K uspešnejšim delom predstave bi dodal veliki rondo Isabelle v drugem dejanju, Pensa alla patria, vsekakor pa skupinski prizor finala prvega dejanja, prav tako konca opere. Praviloma dobro pripravljeni mariborski zbor je presenetil s plehko in brezizrazno izvedbo tudi sicer skromnega zborovskega deleža opere. Orkester je deloval na ravni korektne spremljave, čeprav partitura z občasnimi virtuoznimi vložki ponuja precej več. Izvedba predstave kot celote je pod taktirko Gianluce Marthinengija potekla brez posebnosti in presežkov.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014