Bolečina življenja, življenje bolečine
K vesoljni slavi Fride Kahlo (prvih nekaj let se je podpisovala s svojim rojstnim imenom Frieda) je seveda bistveno prispeval o njej posneti film, precej tipična hollywoodska mineštra iz junakinjine mladostne vznesenosti, tragičnega udarca usode, burne ljubezni, boemščine, revolucije, eksotične slikovitosti, nekaj dramatičnih preobratov in končnega vnebovzetja. Ob tem pa filmskim kuharjem sploh ni bilo treba veliko čarati, saj jim je vse zaželene sestavine ponujalo kar resnično življenje obravnavane osebe, le še izbrati in po svoji meri dozirati so jih morali. »Gringolandija«, ki se jo je mehiška slikarka, skupaj s svojim dvakratnim soprogom, navdihujočim usodnim ljubimcem Diegom Rivero, odpravila osvajat že za svojega življenja, jo je tako vendarle sprejela, četudi prekrojeno po svoji meri, meri sodobne konfekcije duha. Frida Kahlo je danes superzvezda, rajska ptica, multikulturni paravan, lokalna in globalna ikona, namig, da so revolucionarne ideje zgolj plod osebnih stisk, napol prebavljen umetniški eksces, feministična galijonska figura, modna svetovalka, dokaz za obstoj ženske umetnosti, medicinski fenomen … Če bi pri tej igri lahko sodelovala, si najbrž ne bi želela biti nič od tega, a kolesje se pač vrti po svoje in za podrobnosti se malokdo meni.
Likovno nadarjena Magdalena Carmen Frieda Kahlo Calderón si je želela študirati medicino, namesto tega pa je postala zelo znana pacientka in slikarka Frida Kahlo. Vse se je začelo s tisto usodno, grozljivo, morbidno lepo nesrečo, ki jo je, obložena s skoraj dvema ducatoma zlomov in ran, čudežno preživela in po kateri je bila za vse življenje neločljivo zvezana z bolečino. Na bolniški postelji, v poslej zelo domačem okolju, je tudi začela slikati, da bi se razvedrila, se sprostila, podoživela, se odrešila.
Pretežno kronološko postavljena dunajska razstava umetničino pot v zavezujoče ukvarjanje z risbo in slikarstvom primerno uvede z njenimi zgodnjimi risbami, med katerimi dramatično izstopa tista z interpretacijo omenjene nesreče. Že na njej pritegnejo nazornost, neposrednost in zasnove simbolike, ki so bile za Kahlovo značilne vse do konca, ko je bila, tako kot na začetku, spet prikovana na svojo bolniško posteljo.
A na slikarkinih delih še zdaleč ne vidimo zgolj krvavečih ali anatomsko razgaljenih src, mrtvih zarodkov, solza, ranjenih srnjačkov z njeno glavo …, osebnih travm torej, ampak tudi vse obilje in raznovrstnost mehiške kulture in okolja, pester nabor živali, ki so umetnici tudi nadomeščale izgubljene otroke, bogat preplet simboličnih elementov … Gledamo delčke nekega zasebnega življenja, povzdignjene na raven univerzalno relevantnih in razumljivih simbolov, čutimo stisko in moč posameznika, soočenega z bolečino, a tudi opojnostjo življenja.
Rdeča nit razstave so avtoričini avtoportreti, njeni najpogostejši motivi, s katerimi je ta povedala in izrazila vse, kar je želela povedati in čutila, da mora izraziti. Odsevajo različne faze v njenem življenju, trenutke vedno novih preizkušenj, različne načine soočanja s seboj in s svojim položajem. Na njih se zdi včasih preprosto ona sama, ki s pogledom navezuje stik z gledalcem, ga sooča s svojo lastno stisko, drugič se pomenljivo skrije za masko, kdaj tretjič se spet neprizanesljivo razgalja ali razboleno udriha po sebi. Zanimivo, da je Kahlova ustvarila značilen avtoportretni lik, s potenciranimi deli svojega obraza, ki jih je očitno dojemala kot nezaželene (»lastovičja krila« njenih močnih, strnjenih obrvi in tanke dlačice »brkov«), in to je le eden izmed verjetno avtoterapevtskih elementov njenega likovnega sveta, le eden izmed slikarskih korakov proti odrešitvi.
Med drugimi je treba omeniti na primer postavljanje v vlogo glasnice »ponižanih in razžaljenih«, nekakšno solidarno povezovanje lastnega položaja trpečega posameznika s položajem trpinčene domovine ali deprivilegiranih socialnih slojev. V tem smislu se je Frida kazala kot zavedna Mehičanka, ponosna divjakinja ali prosvetljena kulturna ambasadorka drugačnega, bogatega sveta svoje dežele ter kot glasnica revolucije, velike odrešiteljice človeštva. V kontekstu zadnje ali kot kombinacija obeh omenjenih motivov je posebno zanimiv portret »junaške rože« Maruche Lavín, na katerem etnografski elementi povsem prevladajo nad političnimi in kjer o prepričanju portretiranke pričata le njena rdeča pentlja in neomajen, v daljavo zazrt izraz na njenem obrazu.
Ena izmed tematik, razpotegnjena čez velik del razstave, je odnos z Diegom Rivero; ta se dobesedno ali simbolno pojavlja v različnih vlogah, od zgolj običajnega portretiranca prek prijatelja, mučitelja, zaupnika, starejšega brata … pa vse do mističnega tretjega očesa, duhovnega vodnika, svetnika zasebne vere. Simpatično zbirko likov sestavljajo tudi portreti zgodnjih zbiralcev umetničinih del, večinoma prijateljev in zdravnikov, ki njenih iskrenih umetnin verjetno niso zbirali iz preračunljivih nagibov, saj je bila Kahlova za življenja le delno uveljavljena in vseskozi v mogočni senci svojega poglavitnega partnerja Rivere.
Pogosto navzoči motivi očesa (jokajočega, vsevidnega …), zlomljenih stebrov, steznikov, prebodenih teles … so bili najbrž tisti, ki so vzbudili zanimanje nadrealistov in prispevali k temu, da so le-ti slikarko začasno posvojili. A nesporazum bi težko bil večji in Bretonova nekonvencionalna druščina je le redko, če sploh kdaj, delovala tako salonsko kot ob soočenju z univerzumom pristne bolečine Fride Kahlo. Nadrealisti so med drugim operirali s simbolnimi namigi in iskali načine, kako odpirati prostor umetnosti za težko izrazljive mejne vsebine, nasprotno pa je bila slikarkina »mejnost«, ki so jo nadrealisti pripoznali kot sebi bližnjo, njena vsakdanja realnost, odslikana kot preprosta simbolika. Zlomljeni steber v njenem telesu je predstavljal njeno večkrat zlomljeno hrbtenico, žeblji, zapičeni v njeno avtoportretno figuro, prekletstvo stoterih bolečin, ki jih je prenašala dolga leta. Za nadrealiste onstran realnosti, zanjo vseskozi prisotno.
Dobrodošel del razstave so primeri tradicionalnih mehiških votivnih podob, kakršne je umetnica zbirala in se po njih občasno tudi zgledovala, nekaj njenih značilnih oblačil, nakita in drugih predmetov (med temi še posebno pozornost vzbuja poslikan mavčni steznik), reproducirane strani njenih unikatnih dnevnikov in bogat izbor fotografij, od tistih iz družinskega albuma do njenih znanih portretov fotografa Nickolasa Muraya, ki odlično odsevajo estetiko njenega živobarvnega sveta.
Razstava torej ponuja dovolj širok vpogled v neponovljivo zgodbo umetnosti in življenja Fride Kahlo, gledalcu omogoča, da se bodisi obeša na klišeje o njej, ki jih je morebiti prinesel s seboj, ali pa se neobremenjeno sooči z razstavljenim in si poskuša ustvariti vsaj približno sliko o bolečini nekega življenja in življenju neke bolečine in o umetnosti, ki je oboje zlepila skupaj, ob tem pa še nenavadno prepričljivo spregovorila o svojem času, prostoru in o tisti nedoločljivi brezmejnosti onstran njiju. In, seveda, ljudje imamo radi mučenike, še posebno, ko so mrtvi, in kar zadeva umetnost, je Kahlova med večjimi.
Pogledi, november 2010