Avida Dollars
V zvezi z razstavo bi lahko uporabili dva klena slovenska pregovora, ni vse zlato, kar se sveti in za vsako rit palica raste. A omenjena palica ne raste nujno za organizatorje, kot bi utegnil kdo pomisliti, je pa vsekakor rasla in zrasla za »porednega« Dalíja. Kdo ve, ali bi si takrat še mladi umetnik utrdil lase s kozjim govnom in šel na zmenek z Galo Éluard (zadnje čase nenavadno veliko pišem o Eluardovih soprogah), če bi vedel, da bo ena od posledic ta, da bodo nekoč na nekem Gospodarskem razstavišču prodajali predpasnike z njegovimi stiliziranimi brki. Ker, prav verjetno se zdi, da je njegovo slo po denarju močno vzpodbudila razvajena dama, ki si je želela še kaj otipljivejšega od njegovih ekscentričnih izrazov ljubezni. Dahnila naj bi mu: »Dragi moj deček, midva se ne bova nikoli razšla!«, a je potem ves čas izstavljala račune, ki jih je plašni ljubimec sprva zelo težko plačeval, hkrati pa je zavzeto iskal načine, da bi si breme olajšal.
Besedilo kritika in umetnostnega zgodovinarja Braneta Koviča, ki spremlja razstavo, sicer navede letnici, med katerima je bil Katalonec član nadrealistične skupine, zamolči pa razlog, zaradi katerega to poslej ni več bil. Na trenutke avtokratski »papež nadrealizma« André Breton je Dalíja namreč izključil zaradi zanj nesprejemljive komercializacije njegovega dela in ob tem njegovo ime preanagramil v zgovorni AVIDA DOLLARS (lačen dolarjev).
Izvirniki ali ponaredki?
Dalí velja danes za najobilneje ponarejanega likovnika na svetu, h gosti megli, ki spremlja pripisana mu (predvsem grafična) dela, pa je zavzeto prispeval tudi sam. Podpisoval je cele skladovnice še nepotiskanih grafičnih listov, naknadno overjal natisnjene brez njegove vednosti, izbral pa si je tudi zelo »podjetnega« tajnika, ki naj bi precej delal za svoj račun. Po umetnikovi smrti so se odškrnila vrata v njegovo »tovarno Dalíjevih grafik«, v pozni fazi, ko je bil umetnik že preonemogel, da bi podpisoval vse, kar mu je dostavljal, pa je uvedel tudi pečatni Dalíjev podpis, ki je precej zanesljiv znak, da je delo nastalo brez vednosti deklariranega avtorja.
Na sporne »Dalíje« naletimo tako rekoč povsod, pred njimi se je ljubiteljem težko zavarovati, pred leti se mi je na primer zgodilo, da mi je svoje »Dalíjeve grafike« negotovo pokazal eden od pri nas akreditiranih tujih veleposlanikov. Razlog za njegovo negotovost je bilo dejstvo, da njegove grafike niso bile podpisane in da so bile oznake na njih »nekoliko čudne«. Ko sem njegovim dvomom pritrdil, se je potolažil z dejstvom, da grafike niso bile drage – in ravno cenovna dostopnost je tisto, kar marsikoga privabi k tveganemu nakupu.
A v zvezi z razstavo na Gospodarskem razstavišču se mi pravzaprav porajajo drugačni dvomi. Na njej sta razstavljeni dve seriji grafik, ki ju ni neposredno ustvaril Dalí, ampak so ju po njegovih predlogah, gvaših in akvarelih, naredili grafični mojstri. Gre za seriji ilustracij oziroma interpretacij Dantejeve Božanske komedije in Biblije, ki sta nastali po naročilih (naročilo italijanske vlade za prvo je bilo sicer med nastankom preklicano). Ilustracije Božanske komedije so na primer sprva, zapakirane v posebne škatle, izšle v francoski izdaji z naklado 4.765 izvodov, sledila je italijanska izdaja s 3.188 izvodi, nemška s 1.000 izvodi …
Nihče pa seveda nima pregleda nad množico ponaredkov. Gre namreč za povsem neoznačene tiske, kar zadevo še olajša, a izhajajmo iz predpostavke, da so ti z ljubljanske razstave pristni, iz francoske izdaje, kot zatrjujejo priloženi certifikati. Na razstavi torej ne gledamo ravno ekskluzivnih del, pač pa stvaritve, natisnjene v izjemno visoki nakladi, ki niso neposredno Dalíjevo delo. Res je, takšne razstave lahko vidimo tudi kje v tujini, a tam so primerno oglaševane, najavljane kot razstave »Dalíjevih ilustracij Božanske komedije in Biblije« in ne tako pompozno in zavajajoče kot pri nas, kjer ljudi preprosto vabijo na »Dalíjevo razstavo«.
Triki oglaševalcev
Agencija Antonov, ki je poslala vabilo na uredništvo Pogledov, tako na primer najavlja »več kot 200 del Salvadorja Dalíja iz različnih obdobij in ciklusov ...«, agencija za prodajo vstopnic govori o »božanskih svetovih Salvadorja Dalíja« in navaja, da je na ogled preko 240 Dalíjevih del, »lesorezov izpeljanih v litografijo in plastike«. Dodajajo, da so razstavljena dela naprodaj in da je organizator razstave blejska galerija Deva Puri, d. o. o. Zanimivo, da Agencija Antonov na razstavo vabi z najavo: »Galerija Pasaža predstavlja«, na samem razstavišču pa sta kot organizatorja navedeni obe galeriji. Uradni razstavni letak ob tem govori o razstavi »več kot 200 originalnih grafičnih del Salvadorja Dalíja«, a kot rečeno (in temu pritrjuje tudi Kovičevo spremno besedilo), na razstavi ne gre za originalne grafike, ki bi nastale neposredno, pač pa za »multipliciranje …, dostopno širšemu krogu ljubiteljev in zbiralcev ...« Svoje so seveda navdušeno pritaknili površni mediji (in ti so pri nas v veliki večini), ki med drugim vzklikajo o »ekstravagantnem Salvadorju Dalíju na Gospodarskem razstavišču«, ki da bo »v Ljubljano kot magnet privabljal vse ljubitelje nadrealistične umetnosti« in tako naprej in tako naprej.
Seveda gre za enak greh, kot ga je Dalíju pripisal Breton, Katalonec, na stara leta sicer tudi vnet privrženec španske krone, pa je tovrstno grešnost organizatorjem še dodatno olajšal. Še posebej po svojem prihodu v Ameriko je namreč zavzeto (so)ustvarjal svojo javno podobo ekscentričnega, norega umetnika, ki je javnost prijetno vznemirjala in ga ustoličila kot zelo znano osebnost, tudi junaka rubrik in časopisov o takratnih popularnežih. Dalí je po eni strani blestel s svojimi bistroumnimi nesmisli, kot je: »Edina razlika med norcem in Dalíjem je ta, da Dalí sploh ni nor«, a hkrati je svojo »norost« dovolj banalno prodajal, na primer v tisti reklami za čokolado, v kateri je z izbuljenimi očmi nagovarjal potrošnike: »Nor sem … na čokolado to in to.« Za plačilno sposobnejše, za ameriško visoko družbo torej, je pripravljal površinsko ekscentrične, v bistvu pa banalne »nadrealistične dogodke«, za katere jim je zaračunaval mastne vstopnine, pri čemer ga zadnja leta uspešno posnema Marina Abramović. Dalíjeva ekscentričnost« in »norost« sta še vedno prodajna slogana, s katerima je mogoče služiti, zlasti v provinci.
Prejšnji mesec je kritični članek o razstavi na Gospodarskem razstavišču objavilo Delo in očitno je ta organizatorje precej vznejevoljil. Ob mojem obisku Galerije Pasaža so mi takoj, ko sem omenil, da nameravam tudi sam pisati o njej, hiteli zatrjevati, da »to, kar piše Delo, ni res« in da je vse »tako, kot je napisal Kovič«. Zanimivo, da so organizatorji piscema članka v Delu zatrdili, da pri razstavi ne gre (tudi) za prodajo tiskov, a moj obisk je pokazal, da ni čisto tako. Na enem od pultov je namreč prav nič sramežljiv napis oznanjal, da so naprodaj »originalne Dalíjeve grafike«, zraven pa so bili razstavljeni trije po umetnikovih izvirnikih nastali grafični listi, enaki tistim z razstave. Priložen jim je bil »certifikat o avtentičnosti«, s podpisom nekoga iz blejske »Deva Puri Gallery« in datiran v april 2014, ki je pojasnjeval, da gre za grafiko iz omenjene francoske izdaje iz let 1960–1964. Grafike so na voljo po ceni 570 evrov za list, po isti ceni pa jih prodajajo tudi v Galeriji Pasaža.
Tovrstnih grafik sicer ni ravno težko kupiti, ponujajo jih marsikje in cene so zelo različne, ljubljanske pa so seveda v svetovnem vrhu (upoštevajoč ponudbo resnejših trgovcev). To seveda ni poseben škandal, saj pri nas marsikaj plačujemo po zelo visokih, tudi rekordnih cenah, bolj moteče pa je dejstvo, da ta skromna razstava z velikimi finančnimi ambicijami očitno računa predvsem na nekritične, pomanjkljivo obveščene odjemalce, ki jih bo pritegnilo kričavo oglaševanje in selektivne polinformacije o razstavi.
Dalí si je na strop ene svojih soban naslikal padajoče cekine in druge dragocenosti ter tam za javnost nekoč razpredal o tem, da je »Dalí najbolj srečen, kadar dobi veliko zlata in dragocenosti«. Tovrstne sreče si zdaj, na njegov račun, želijo tudi drugi, in Dalí jih morda sploh ne bi obsojal. Zoprno je le, da vse skupaj sploh ni dobro za umetnost in za njeno dojemanje v javnosti in, konec koncev, Dalí je bil vseeno najprej umetnik in šele potem AVIDA DOLLARS.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015