Arthur Rimbaud: ikona in mit
To potrjuje tudi razstava v Galerie des Bibliothèques na Rue Malher v pariški četrti Marais z naslovom Rimbaudmania. L’eternité d’une icône, Rimbaudmanija. Večnost ikone – pri tem so si oblikovalci razstave podnaslov izposodili pri Rimbaudu samem, in sicer pri njegovi znameniti pesmi L'Eternité, v slovenskem prevodu Braneta Mozetiča natisnjeni v pesnikovem zbranem delu z naslovom Pijani čoln (MK, Kondor, 1984), ki ni osredotočena na pesnikovo življenje in delo, temveč na njegov vpliv na druge umetnike.
V Parizu bo razstava na ogled do 1. avgusta letos, potem pa se bo preselila v Rimbaudevo rojstno mesto Charleville. 10. novembra prihodnje leto bo namreč minilo sto dvajset let od njegove zgodnje smrti v Marseillu leta 1891, ko mu je bilo komajda 37 let. V Francijo se je vrnil zaradi zdravstvenih težav – zbolel je namreč za kostnim rakom.
Rimbaudevo delo nikakor ni obsežno, nastalo je v razmeroma kratkem mladostnem obdobju med njegovim 16. in 20. letom starosti, zato pa je vpliv njegovega dela na moderniste (predvsem nadrealiste), bitnike in sploh na najrazličnejše umetnike 20. stoletja velikanski.
Začetek njegove pesniške poti je bil – po Mallarmejevih besedah – »udaren«, vendar se je njegova pesniška kariera končala nenadno, sredi sedemdesetih let 19. stoletja, ko je opustil pisanje pesmi in do svojega tragičnega konca v Marseillu potem ni napisal ničesar več. In ne samo da je prenehal pisati pesmi, ampak se pozneje tudi nikakor ni vedel »pesniško«. Njegova pisma, ki jih je pisal domov materi, so banalna, pač ustrezna temu, kar je počel. Bil je trgovec s slonovino, kavo, tudi (pre)prodajalec orožja, slabo leto je preživel kot plačanec v nizozemski vojski. Ta nenavadna zareza in prelom razmejujeta Rimbaudevo življenje na dva povsem različna dela. V prvem prepoznavamo mladega pesniškega genija, ki se iz Charlevilla preseli v Pariz, poišče svojega vzornika Verlaina, se z njim zaplete v erotično pustolovščino, odpotuje v London in Bruselj, potem pa se izkaže, da se Verlaine ne more osvoboditi malomeščanskih vezi, peče ga slaba vest ter se vrne k otroku in ženi. Tako je Rimbaudev cikel pesmi Une saison en enfer (Sezona v peklu), ki je edina knjiga, izdana za Rimbaudevega življenja, neposredno povezan z zlomom njunega ljubezenskega razmerja, ki je bil za oba travmatičen. V drugem delu pa spoznavamo avanturista in popotnika po Aziji in Afriki. In ravno ta velika razdvojenost je verjetno razlog, da so iz pesnika Rimbauda nastali ikona, mit in fenomen.
Zgodnja smrt, pravzaprav nesrečno otroštvo in življenje nasploh, nesrečna homoerotična zveza, njegovo uporništvo proti meščanski družbi pa so tiste značilnosti oziroma elementi, ki sodijo k temu mitu. In še nečesa ne smemo pozabiti: znamenite fotografije iz leta 1871, na kateri vidimo sedemnajstletnega pesnika z nepočesanimi lasmi in s pogledom, ki zre mimo opazovalca fotografije nekam v imaginarno daljavo. To je tudi fotografija, ki jo vidimo na Kondorjevi izdaji slovenskega izbranega dela Arthurja Rimbauda Pijani čoln. V tega sedemnajstletnika na fotografiji se je, kot pripoveduje v nekem pogovoru, kot šestnajstletno dekle zaljubila ameriška popikona Patti Smith, pozneje pa še v njegove pesmi, André Breton pa je za fotografijo dejal, da je na njej videti »pravi Bog pubertete«. Paul Verlaine je na njej videl »popolni obraz angela v eksilu«. To znamenito fotografijo, ki so jo umetniško upodobili številni znani umetniki, je mogoče natisniti na majice, minikrila, na spodnjice, poštne znamke, kavne skodelice, stole, telefonske kartice in podobno. Ob tem pa seveda še številne Rimbaudeve znamenite verze in citate.
Na razstavi si lahko ogledamo več kot 350 predmetov, ki so tako ali drugače povezani z Rimbaudem. Razstavljeni prevodi v številne jezike govorijo o svetovni recepciji Rimbaudevega pesniškega dela – med drugim je razstavljena tudi knjiga njegovih pesmi Popolni mrk v prevodu Braneta Mozetiča, ki je izšla leta 1998 pri založbi ŠKUC. Ob slovenskem prevodu lahko najdemo še številne druge – v angleščino, ruščino, poljščino, španščino, katalonščino, japonščino, grščino, tajščino, kitajščino ... Druga skupina knjig se navezuje na Rimbauda kot ikono (Miss Rimbaud, Terrine Rimbaud, Un saison Rimbaud). Rimbaudevi verzi se citirajo v stripih, glasbenih songih različnih glasbenikov in skupin. Znano je, da je Rimbauda častil Jim Morrison, za Boba Dylana je bila Rimbaudeva poezija vademekum, ki se mu ni mogel odreči na potovanjih ... Na razstavi lahko poslušamo in slišimo recitiranje Rimbaudevih verzov – od običajnih pariških meščanov do Klausa Kinskega, pa tudi petje Yvesa Montanda. Nasploh so se nad Rimbaudem navduševali pevci šansonov iz številnih držav.
O Rimbaudu (in Verlainu) so bili posneti filmi, uprizorjene gledališke igre, opere, kompozicije, na primer Benjamina Brittna, Wernerja Henzeja, Wolfganga Rihma in drugih. Newyorški umetnik David Wojnarowicz (1954–1992) je v letih 1978/79 objavil cikel fotografij z naslovom Rimbaud in New York City, Rimbauda pa najdemo kot motiv na umetniških delih A. Giacomettija, F. Legerja, P. Picassa, J. Cocteauja, J. Villona, J. Miroja. Omenjena pevka Patti Smith je oktobra 2009 v londonski galeriji Alison Jaques odprla razstavo A Season in Hell umetnika Roberta Mapplethorpa (1946–1989), s katerim je v letih 1968/69 živela v znamenitem newyorškem hotelu Chelsea. Lani so našli tudi rokopis takrat triindvajsetletnega Thomasa Bernharda, v katerem beremo o skoraj brezmejnem navdušenju nad Arthurjem Rimbaudem. Vse to priča o tem, da bi za številne umetnike 20. stoletja lahko – parafrazirajoč Flauberta – domala zapisali: Arthur Rimbaud c’est moi – Arthur Rimbaud sem jaz.
Pogledi, 14. julij 2010