Aleksandrinke in njihovi otroci s Petrička
Dokumentarec se fenomenu aleksandrink, ki je z vsemi svojimi socialnimi in intimnimi, pa tudi političnimi implikacijami imenitna romaneskna in filmska snov, zaradi česar so ga bolj ali manj uspešno obdelovali že številni umetniki (roman Marjana Tomšiča Grenko morje, povsem ponesrečen televizijski film Pisma iz Egipta …), posveti na več ravneh. Začne se z geografsko umestitvijo: na eni strani morja Vipavska dolina z rodovitno rdečo zemljo in neizprosno revščino, čez Sredozemlje pa Egipt s svetovljanskima Aleksandrijo in Kairom, kamor so se po odprtju Sueškega prekopa konec šestdesetih let 19. stoletja začeli stekati tujci. Izseljevanje žensk je bilo v Vipavski dolini edina možnost, izve gledalec, kajti mož z otroki je moral ostati doma, če je hotel obdržati kmetijo ali gostilno, žena pa se je – za tisti čas zelo drzno – podala s trebuhom za kruhom, ki ga je nato delila s celotno družino. Pravzaprav dokaj običajna, ekonomsko motivirana odločitev, ki pa je bila toliko bolj sporna zato, ker je bil zamenjan spol. Duhovniki iz Vipavske doline so si odhajanje aleksandrink prizadevali zajeziti na vse kriplje, tudi z zahtevkom po prepovedi izdajanja potnih listin tem dekletom. Ni jim uspelo. Na prelomu stoletja je bilo v Egiptu 5300 Slovencev, od tega 5000 Slovenk. Pojav ima zatorej tudi družbene razsežnosti: emigrantke so se z delom v Egiptu vzpostavile kot finančno neodvisne, kar je zvišalo njihovo samozavest. Možje pa … Nekateri so denar, ki so ga dojilje, varuške, družabnice pošiljale domov, zapili, drugi uspešno obrnili. Za marsikatero družino je bil edini vir prihodkov, kajti kot je povedala ena od poslednjih aleksandrink, ki jo je filmska ekipa prišla posnet v enega od primorskih domov za starejše, moški tako in tako niso dobili dela, če se niso »vpisali v fašizem«.
Dom za starejše je bil le ena od lokacij snemanja, sicer pa so snovalci dokumentarca obiskali impresivno veliko prizorišč in ljudi. Za prvo gre zahvala financerjem, za drugo pa najbrž predvsem raziskovalki Barbari B. Stegeman, ki je že nekoliko izrabljeno snov obogatila s čisto novimi, osupljivimi odkritji. Aleksandrinke – zanimivo je, da so jih v Egiptu imenovali »les Goriciennes« (fr. Goričanke) – so prodrle v tako rekoč vse plasti egiptovske družbe. Postati varuška je bilo za marsikatero le odskočna deska za zakon z bogatim tujcem, kakršnih je v Aleksandriji mrgolelo. Saj ne, da varuška ne bi bil cenjen poklic, to so poudarjali skoraj vsi nastopajoči v dokumentarcu; varuške so smele sedeti pri mizi z gospodo in imele več besede pri vzgoji otrok kot biološka mama. V filmu za nekaj minut spregovori celo Butros Butros Gali, nekdanji generalni sekretar OZN, čigar varuška Marija Faganeli je bila prav tako Slovenka – in si je takšno funkcijo svojega varovanca menda smela šteti v resničen karierni uspeh. Na prvi pogled bi rekli, da je preskočila kar nekaj klinov na socialni lestvici, a je v resnici končala licej v Ljubljani; lahko bi bila postala učiteljica, vendar bi jo fašistična oblast bržčas premestila kam na jug Italije. Zato je raje izbrala Egipt. Tako se že drugič v filmu aleksandrinke razkrijejo kot stranski produkt fašistične raznarodovalne politike na Primorskem.
Več kot običajna dojilja/varuška je bila tudi Helena Volk, ki je postala reci in piši dame de compagnie na dvoru egiptovske kraljice Faride. Ta podatek menda še ni bil uporabljen v dosedanjih filmskih ali literarnih obdelavah fenomena aleksandrink. Enako velja za Jožo Finney – dekle iz Križa pri Trstu, ki ji je uspel veliki met in se je poročila z angleškim trgovcem z bombažem. Postala je prava kraljica aleksandrijske visoke družbe, ves čas pa jo je obdajala avreola skrivnostnosti, saj se ni vedelo, kako sta se z Jamesom Finneyjem spoznala: je bilo to na tržaškem pomolu San Carlo (romantična različica) ali (po zlobnih namigovanjih) v »hiši za otroško prostitucijo v Trstu«. Njune razkošne zabave je popisal celo Lawrence Durrell v eni od knjig Aleksandrijskega kvarteta, zatrjuje eden od nastopajočih, avtor knjige o zgodovini mesta.
Kakorkoli že, Joža Sedmak, poročena Finney, je že sama po sebi dovolj veličasten lik, da bi lahko samo o njej posneli še en dokumentarec. In prav to gledalca nekoliko bega: v Aleksandrinkah se prepleta toliko zgodb, da ima komajda čas zajeti sapo med eno in drugo pripovedno nitjo. Iz aleksandrijske cerkve, v katere kripti počivata zakonca Finney, se kamera pomakne spet na Primorsko, v domovanje sina ene od aleksandrink. In najpozneje takrat se razpoloženje v dokumentarcu prevesi v melodramatično. Brez patetike, kajti pričanja otrok, katerih matere so odšle skrbet za neke druge otroke in predvsem služit denar, so v resnici srce parajoča. Odraščali so malone kot sirote – odtod primerjava z Otroki s Petrička –, z občutkom zavrženost in zapuščenosti, nekateri v kamero odkrito povedo, da bi jim bilo laže, če bi bili v resnici sirote in bi bile njihove matere mrtve. Marija Pirnat, sivolasa gospa milega videza in najbolj tragične življenjske zgodbe, je ostala brez obeh staršev: oče je odšel v Argentino, kjer se je za njim izgubila vsaka sled, mati pa v Egipt. Dali so jo v zavod šolskih sester v Tomaju, kjer ji je bilo najhuje za božič, ko so vse otroke prišli iskat, ona pa »se je skrivala po kotih in jokala«. Pred kamero ni potočila niti ene solze več. Za spoznanje srečnejši konec je dobila življenjska zgodba družine Skomina in njenih potomcev: mama je odšla v Egipt, oče je skrival njena pisma kot največjo svetinjo, ona pa se je tam vnovič poročila z Egipčanom. Hči (Slovenke in Egipčana) je nato navezala stike s prvo materino družino v Sloveniji in odtlej se pogosto snidejo na Primorskem. Mama se je domov vrnila šele, ko sta ji umrla oba moža – slovenski in egiptovski. Mislim, da bi ji oče še na smrtni postelji odpustil, če bi se prikazala, pove sin in doda, da je bilo njegovo snidenje z materjo precej »hladno«.
Val aleksandrink je obrnil smer šele v petdesetih letih 20. stoletja, po Naserjevi revoluciji. A vrnila se jih je le tretjina. Ostale so se razteple po vsem svetu, enako kot njihovi varovanci, katerih družine so Egipt zapustile, otroci pa so se morali odtrgati od varušk. Roger A. Barcilon, danes stanujoč v Austinu v Teksasu, je v kamero povedal svojo pretresljivo izkušnjo: od slovenske varuške so ga ločili, ko mu je bilo dvanajst let. Nanjo se je navezal veliko bolj kot na starša, ki sta se imela vsako leto navado podati na trimesečno potovanje, po katerem matere ni več spoznal. »Pri dvanajstih letih me je zapustila, odtlej se ne počutim več varnega. Še vedno jo pogrešam,« je povedal sedemdesetletni gospod. O svojih starših pa: »Ko sta umrla, nisem čutil ničesar. To je grozno.«
Mnoge aleksandrinke so umirale osamljene, pove glas v offu – in kamera pokaže nagrobnike na vrtu ene od aleksandrijskih cerkva s slovenskimi imeni. Na srečo sta tu vsaj dve zgodbi s srečnim koncem: Pepca Taylor, ki danes živi v Londonu, in gospa Hoda, žilava starka, ki je v Egipt prišla pri sedmih letih z materjo in se za snovalce dokumentarca v arabščini spominjala romanja na Sveto goro (v tem prizoru je za hip videti tudi režiserja in scenarista – kar ni naključje, ker je bila gospa skoraj njegova stanovska kolegica, naredila je namreč uspešno kariero filmske montažerke).
Zgodb o aleksandrinkah je nešteto, Pevčev dokumentarec prinaša bero najbolj raznolikih in reprezentativnih. Vzporedno teče še zgodba o dveh mestih, Aleksandriji in Kairu, katerih blišč je zamrl in so posnetki z zamazanih mestnih ulic, polnih beračev ali krošnjarjev, primeren sodobni kontrast razlagam o časih, ko sta mesti ponujali zavetje številčni skupnosti tujcev – ne glede na veroizpoved in narodnost; ne kot talilni lonec, temveč kot nekakšna utopija neskončne strpnosti in multikulturnosti. Tudi ta zgodba ni lahkotna, celoten dokumentarec pa je vrhunski izdelek dobre ekipe in ponuja poldrugo uro vsebine, ki gledalca ne bo zazibala v nek vzporedni filmski svet, temveč mu bo razkrila neolepšano resničnost z nesrečnimi in vsaj včasih tudi srečnimi zasuki na življenjskih poteh žensk, katerih dejavnost je že davno preteklost, posledice in čustvena pričevanja nastopajočih pa s svojo univerzalnostjo režejo v živo še danes.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011