Skyfall. Režija Sam Mendes. Velika Britanija, ZDA, 2012
007 – ranljiv, a še vedno živ!
Seveda velja takoj opozoriti na to, da franšiza kljub izrazitemu britanskemu pečatu (večina filmov je temeljila na romanih ali kratkih zgodbah Angleža Iana Fleminga, vloga Bonda pa je največkrat pripadla britanskemu igralcu), ki so ga hoteli Otočani letos še poudariti (spomnimo se na otvoritveni spektakel londonske olimpijade, kjer je prav Jamesu Bondu, no, Danielu Craigu, pripadla ena osrednjih vlog: na stadion pripeljati njeno veličanstvo, britansko kraljico) –, še vedno ostaja tipični izdelek hollywoodske filmske industrije. Bondovska soočenja z družbeno realnostjo se zato ne odvijajo v realističnem registru, temveč so bliže sanjskemu, v katerem imamo opraviti s simboliko, slutnjami in udejanjanjem želja. In čeprav zato v teh soočenjih ne moremo računati na verodostojnost, pa nam vendarle lahko veliko povedo o sanjah in strahovih nekega določenega družbenozgodovinskega trenutka. Nenazadnje so tudi liki, ki naseljujejo posamezna dela franšize, s svojimi dejanji in razmišljanji, željami in strahovi, skorajda zrcalna podoba občinstva, ki ga zabavajo v kinodvorani. Zato v reprezentacijah družbene realnosti, ki nam jih ponuja franšiza, ne gre iskati odraza dejanskih razmer, pač pa, tako kot pri večini hollywoodskih del, prej odraz časovnega, kulturnega in ideološkega konteksta, v katerem je nastala.
Že sam filmski lik Jamesa Bonda, vohuna v službi njenega veličanstva, je v tem pogledu pravi otrok svojega časa in okolja. Ko se je leta 1962 prvič pojavil v filmu Dr. No, je bila umetnost vohunjenja globoko ukoreninjena v hladnovojne Združene države, s tem ko so ga poslali v službo h kraljici, pa je postal agent najvišjih avtoritet zahodnega, kapitalističnega sveta. Bond nikoli ni bil le običajni akcijski junak. V svetu, razdeljenem na dvoje (na zahodni, svobodni kapitalistični svet in na vzhodni, komunistični imperij zla), je bil agent dobrega v boju proti zlu, prvi in zadnji branitelj pred komunistično invazijo, a hkrati tudi utelešenje idealov tega svobodnega sveta: seči po najvišjem, najboljšem, najlepšem. Zato se pri Bondu gledalci nikoli niso spraševali o morali, o upravičenosti ali etičnosti njegovih dejanj, pač pa vedno le o tem, kaj je pil, kaj jedel, s čim se je vozil in s katero lepotico je spal. Ne preseneča torej, če se večina bondiad zdi kot reklamni spot kapitalističnega sveta, v katerem zahodnega potrošnika seznanja z najboljšim, kar premore.
Tako ni pravzaprav nič nenavadnega, da se Bondova vloga tudi pozneje, ko so se politične razmere in razmerja v svetu radikalno spremenila, ni spreminjala: še naprej je bil varuh najboljšega med svetovi, svobodnega kapitalističnega sveta. Spreminjali so se le tisti, ki so ga ogrožali. V tem pogledu je prve spremembe nakazal že Vohun, ki me je ljubil (The Spy Who Loved Me, 1977), saj je v njem zlikovec anarhist Stormberg, ki hoče sprožiti jedrski spopad med blokoma, Bondu pa pri preprečitvi tega na pomoč priskoči kagebejevka Amasova. Tu je torej celo že nakazana možnost sodelovanja z nekdanjim smrtnim sovražnikom, sovjetskim komunistom, a seveda je ta možnost dana le zato, ker si ga je oziroma jo je Bond podredil – pa čeprav »le« seksualno.
Zlikovci pozneje morda niso bili več tako samoumevni kot v času hladne vojne, a vseeno jih ni bilo težko prepoznati kot utelešenja določene grožnje zahodni kapitalistični družbi, od mamil v Dovoljenju za ubijanje (Licence to Kill, 1989) in uničujočih posegov na njene trge v filmu Od tarče do smrti (A View to a Kill, 1985) do podrejanja medijev v Jutri nikoli ne umre (Tomorrow Never Dies, 1997) ter omejitve dostopa do naravnih virov v Vse in še svet (The World is Not Enough, 1999) in Kvantumu sočutja (Quantum of Solace, 2008).
Prek franšize pa lahko sledimo tudi nekaterim spremembam na področju »notranjih zadev« zahodne družbe, denimo v odnosu do tehnologije in v odnosih med spoloma. V franšizi, katere dela prepletajo elemente vohunskega, akcijskega in znanstvenofantastičnega filma, tehnologiji seveda pripada ena ključnih vlog. Bondu namreč prav uporaba te največkrat prinese odločilno prednost oziroma končno prevlado nad njegovimi sovražniki. To sicer ne pomeni, da je slednji ne premorejo, toda v njihovih rokah prej predstavlja nekakšno grobo silo (kot na primer sovjetske rakete z jedrskimi konicami). Pa tudi takrat, ko se spopade s tehnološko naprednejšim nasprotnikom – denimo v filmu Diamanti so večni (Diamonds are Forever, 1971) –, Bond triumfira, saj mu na pomoč priskočijo vrednote zahodne kapitalistične civilizacije, ki mu omogočijo, da bolj domiselno uporabi tisto, kar mu je pač na voljo. Prav zanimivo je gledati, kako franšiza k vprašanju tehnologije sčasoma pristopa vse bolj realistično. Če je v zgodnjih delih pri obravnavi tehnologije prevladovala fantastika, ki so jo začinjale nekatere futuristične napovedi novih tehnologij – kot na primer t. i. beeper iz filma Iz Rusije z ljubeznijo (From Russia with Love, 1963) ali tehnologija »vojne zvezd« iz že omenjenega filma Diamanti so večni –, pa je siloviti razvoj na tehnološkem področju v zadnjih desetletjih to praktično izgnal oziroma jo vsaj močno omejil, medtem ko je Bond pri uporabi tehnoloških pripomočkov (obiski pri Q-ju) postajal skorajda konservativen. Spomnimo se filmov Vse in še svet ter Umri kdaj drugič (Die Another Day, 2002), kjer Bondu zadostuje izpopolnjena zapestna ura (kot zelo uporabna pa se izkažeta tudi prenosni telefon in avtomobil), ali na Casino Royale (2006), kjer mu življenje reši – defibrilator! A to niti ne preseneča – sodobne tehnologije so v 21. stoletju postale del našega vsakdanjega življenja, zato fantastika v tem pogledu res ni potrebna, le nekaj več domiselnosti. Se pa v franšizi ob vprašanju tehnologije vse bolj zastavlja vprašanje njene (zlo)rabe in ob tem je Bond izrazit tradicionalist.
Tako kot je izrazit tradicionalist tudi v perspektivi odnosa med spoloma. Zdi se, kot da bi bilo zanj tudi to področje le še eno bojno polje, kjer si mora tistega, ki mu stoji nasproti, podrediti. Tako ob Bondu nobena ženska ne ostane na nogah, vse (pod)ležejo – ali se kot ljubice znajdejo v njegovi postelji ali kot lepa trupla obležijo v mlaki krvi. Obravnava jih tako, kot da bi bile le za enkratno uporabo – skozi franšizo se resnično le redke, kot sta denimo gospodična Moneypenny in M, obdržijo več kot zgolj v enem filmu. Rekli bi lahko celo, da Bondu niso dodelili le licence za ubijanje, pač pa tudi licenco, rečeno malce vulgarno, za »podiranje«. To morda niti ni tako nesmiselno, kot se zdi na prvi pogled. Nesporno dejstvo namreč je, da je bil Bond serijski morilec, pravi morilski stroj. Število trupel, ki jih je pustil za seboj, je že prav osupljivo (v tem pogledu je zanimiva analiza, ki jo je pred leti objavil The Economist). In da bi to skoraj moteče dejstvo nekako nevtralizirali, ga razločili od deviantnega vedenja njegovih nasprotnikov, so Bonda zasnovali kot serijskega šarmerja, nezaustavljivo privlačnega za nasprotni spol. No, nedvomno igra pri tem pomembno vlogo tudi tradicionalistični pogled na lik heroja, čigar moškost potrjujejo tudi njegove ljubezenske romance (seveda strogo heteroseksualne).
Res je sicer, da so skozi franšizo napadi na Bondovo moškost postajali vse bolj pogosti, predvsem s strani zlobnih ženskih likov (ki pa so bili zato vedno tako ali drugače kaznovani), in da se je tudi podoba Bonda kot »seks mašine«, prilagajajoč se duhu časa, bistveno omilila, a skozi celotno franšizo je Bondova moškost ostala neosvojena trdnjava. No, vse do Skyfalla. Ta v franšizo vnese veliko novega, nepričakovanega. Najprej to, da se Bond ne zdi več tako neuničljiv. No, resda svojo smrt le zaigra. A vseeno je njegova podoba videti nekako utrujeno, izmučeno. Prvič ga začno obhajati dvomi in negotovost. Ta se naseli tudi v njegov odnos do tehnologije, ki mu je doslej vedno pomagala nadvladati nasprotnike, tokrat pa se, soočen z njo in tehnološko nadvlado nasprotnika, zdi skoraj nemočen, neusklajen s časom. Močno pa se zatresejo tudi temelji njegove moškosti. Prvi, homoerotični udarec ji zada ledeni zlikovec Silva (skoraj tako srhljiv kot pri bratih Coen), še usodnejšega pa nič manj ledena M, ki tu nastopi kot mati vseh vohunov, velika matriarhinja. In prva ženska, ki si je podredila Bonda. Pa spet: M na koncu umre. Njeno mesto zasede moški. Kaj to pomeni za Bonda?
Skyfall je drugačna bondiada, mračnejša, skoraj introspektivna. Morda celo najboljša doslej. In morda snovalce prihodnjega Bonda še nikoli ni čakala tako težka naloga.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012