Kritike - Kino

KINO: Črni labod (Black Swan). Režija Darren Aronofsky. ZDA, 2010, 108 min. Ljubljana, Maribor, Celje, Koper, Kranj, Novo mesto, Kolosej in Planet Tuš.

Darrena Aronofskega ste si zagotovo zapomnili po tem, da nam je pred dvema letoma v športni drami Rokoborec vrnil sicer že precej zdelanega, a še vedno odličnega Mickeyja Rourka, goro mišic z mozaikom podplutb in ranjeno dušo. Zdaj se je vrgel v svet shiranih in natreniranih teles profesionalnih balerin in čeprav tokrat ni nikogar bezal iz brezna pozabe, je neki čedni punci, ki vse prevečkrat sedi na rezervni klopi, odmeril vlogo, ki bi ji utegnila prinesti preboj v prvo ligo hollywoodskih zaslužkaric.

Natalie Portman je balerina Nina, ki se poteguje za glavno vlogo v baletu Labodje jezero. Ima nedolžnost in gracioznost belega laboda, a odplesati mora tudi vlogo črnega laboda, ki je bolj pisana na kožo svobodomiselni kolegici Lily, zato se Nina nameni poiskati Lily v sebi. A bolj ko napreduje v plesu, bolj se mentalno krha.

Čeprav se na prvi pogled zdi zelo daleč od sveta rokoborbe, je Črni labod v resnici brat ali, bolje rečeno, sestra dvojčica Rokoborca, njegova boljša polovica, njegov ženski protipol. Oba filma sta osebnostna portreta in v obeh je poudarek na fizični in psihološki neizprosnosti igre, ki sta ji zapisana njuna junaka. Črni labod pa ni le v neposrednem dialogu s svojim predhodnikom, ampak je cel film pravzaprav ena sama velika meditacija (in eksploatacija) na temo podvojitev.

Črni in beli labod iz predstave postaneta alegoriji za nasprotujoče si karakterne tendence – črni za strast, norost in samodestruktivnost, beli za nedolžnost, trdo delo in lepe manire. Lily postane dvojnica Nine, njena zgodba pa preslikava sklepnega dejanja Labodjega jezera, okrog katerega se vrti film. Nič čudnega, da so po vsem filmu posejana ogledala – včasih tako na gosto, da se izgubimo med njihovimi odsevi in ne vemo več, kaj je oseba in kaj njen odsev, kaj resničnost in kaj iluzija. Seveda, perspektiva, skozi katero percipiramo filmsko realnost, je perspektiva do roba prignane psihe, ki v svojem hlastanju po popolnosti razpada pred našimi očmi. Zato vsa ta ogledala – ogledala, ki kažejo, ogledala, ki lažejo, in ogledala, ki lomijo podobo. Bolj kot razpada Ninin jaz, bolj fragmentarno sliko oddajajo, in ko začnejo vračati napačen odsev, postane dokončno jasno, da Nininemu gledišču ne gre več zaupati.

Vse skupaj je sočna psihološka livada, na kateri se bodo do sitega napasli predvsem psihoanalitični interpretatorji. Čeprav je film posnet v istem slogu kot nalezljivo neposredni Rokoborec, s kamero iz roke in na zrnat 16-milimetrski film, ni v njem nič preprostega. Gre za intenziven, žanrsko težko ulovljiv sprimek tragične melodrame, psihološkega trilerja in hororja, ob katerem vas ves čas spreletava srh, na trenutke pa vam zna tudi zoprno zavozlati želodec. Tisto, kar mu jemlje nekaj izvirnosti, pa je dejstvo, da gre v osnovi vendarle za le še eno variacijo na temo moške fantazije o združitvi ženske-mame in ženske-kurbe v eni (popolni) osebi.

(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)