Knjiga - Stvarno

Samo Rugelj: Za vsako besedo cekin? Slovensko založništvo med državo in trgom. Cankarjeva založba, Ljubljana 2010, 280 str., 27,95 €

Nova – šesta – knjiga v zbirki Bralna znamenja je Rugljeva Za vsako besedo cekin?, ki govori predvsem o državni podpori kvalitetni slovenski knjigi in o slovenskem knjigotrštvu; vsaj to nam obljublja njen podnaslov. Gre pravzaprav za prirejen doktorat Sama Ruglja, filmskega in literarnega publicista, s področja knjigarstva. Knjiga je v tem smislu dragocena, saj sega na področje, s katerim se v Sloveniji strokovno ukvarja zgolj peščica ljudi (Miha Kovač, Andrej Blatnik, Maja Breznik, Uroš Grilc, nekdaj pa Martin Žnideršič); dragocena tudi zato, ker na enem mestu poljudno povzema vsa doslejšnja spoznanja o slovenski knjigi.

Rugljevo izhodišče raziskave je »slovensko knjižno založništvo v tretjem tisočletju«, torej stanje na knjižnem trgu v zadnjih desetih letih (brez učbenikov, ki jih Rugelj hote postavlja v oklepaj). Za to obdobje – ki se je sicer začelo že prej, v začetku devetdesetih let 20. stoletja – je značilno padanje naklad, zlasti naklad subvencioniranih knjig, naraščanje števila naslovov, upad prodaje in večanje knjižnične izposoje, nenazadnje pa tudi zmanjšano recenziranje in sploh pisanje o knjigah, ki se vse bolj spreminja v promocijo in prikrito oglaševanje. Zadnja leta je izhajalo po več kot 6000 knjižnih naslovov letno, ki jih izda večinoma okrog 60 osrednjih založb; naklada znaša v povprečju od 200 do 600 izvodov. Rugelj razdeli založbe na eno veliko (Mladinsko knjigo, kateri je, mimogrede, v celotni raziskavi pristransko naklonjen), nekaj srednjih komercialnih ali neprofitnih (Učila, Rokus, Družina, Mohorjeva družba, Didakta, Modrijan, Študentska založba, Tehniška založba) ter kopico majhnih, bodisi komercialnih bodisi neprofitnih (Sanje, Vale Novak, Nova revija, Studia humanitatis, LUD Literatura, /*cf, Kres in druge). Značilno je, da imajo največje založbe tudi svoje prodajne verige (knjigarna, knjižni klubi), saj monopolne knjigarne Mladinske knjige od njih zahtevajo prevelike prodajne marže. Ker je knjiga tudi kulturna dobrina, ne le tržno blago, dobiva nekaj sto naslovov letno državno podporo po zapletenih pravilih triletnih programskih razpisov in letnih projektnih razpisov, pri čemer so subvencij deležni avtorji (knjižnično nadomestilo, delovne štipendije), založbe knjig in revij, promocijske prireditve (sejmi, recenziranje, reklame) in knjižnice, knjigarniška mreža in bralna kultura (bralna značka, literarne prireditve).

Rugelj pregledno in dovolj natančno analizira podporo knjigi po posamičnih odsekih, posebej se ukvarja z avtorjem, založbami in knjižnicami; analizira tudi obdavčenje knjige, distribucijo in prodajo knjig, velike časopisno-knjižne akcije (Vrhunci stoletja, Slovenske zgodbe). Ob koncu knjige na kratko kritično ovrednoti položaj slovenske knjige, zlasti z vidika financiranja (med drugim se na primer zavzema tudi za subvencioniranje lažje, trivialne literature), skupne distribucije slovenskih založnikov, sinergijskega sodelovanja med vsemi členi založniško-knjigotrške verige, spletne prodaje knjig in vloge knjigarn; kritičen je tudi do (ne)evalvacije rezultatov štipendiranja in do delitve knjižničnega nadomestila v sedanji obliki. Sicer pa je prepričan, da knjiga »kot popoln kulturni artefakt, edinstven materialni kulturni arhetip« ne bo izginila iz kulturnega sveta, četudi ji to napovedujejo že dolgo časa.

Rugljeva knjiga Za vsako besedo cekin? je strokovna knjiga, napisana poljudno, v publicističnem slogu. Ker temelji na avtorjevem obranjenem doktoratu, nas čudi dejstvo, da v nji skoraj ni novih znanstvenih spoznanj. Gre za kompilacijo podatkov iz že obstoječih in znanih razprav in virov, ki jih Rugelj sproti navaja; včasih se sklicuje kar na internet in njegove podatke, za katere pa vemo, da so lahko dvomljivega pomena. Pogosto navaja pomanjkanje podatkov in se s tem lahkotno sprijazni; lahko bi jih zbral sam, vendar se zadovolji z ugotovljenim pomanjkanjem. Knjiga zato nima velike znanstvene intence, je bolj evidenca vsega, manj analiza, še najmanj pa znanstvena raziskava; tako se tudi empirična raziskava, na podlagi katere je nastala, kaže znanstveno šibka. Rugljevo interpretacijo založniških in tržnih dejstev, temelječo na pomanjkljivi evidenci, je zato treba jemati z določeno rezervo; je prepogosto subjektivna in šibko argumentirana, da bi veljala za objektivno spoznanje in dokončno ugotovljeno dejstvo.

Poleg tega se Rugelj problematike loteva zelo na široko, v okrožju malone celotne kulturne produkcije; pogoste so zlasti primerjave založništva s filmom in gledališčem, tudi glasbo; v tem okviru avtorja zanima predvsem prodaja kulturnih izdelkov, njihovo financiranje in distribucija. Rugelj se spušča – spet s povzemanjem znanih virov – tudi daleč v zgodovino založništva, vse do 19. stoletja, čeprav se ves čas sklicuje na sedanji položaj knjige, torej na založništvo in knjigotrštvo v 21. stoletju; brez potrebe se ukvarja tudi s sodobnimi uspešnicami in njihovimi avtorji, pa tudi z napovedmi na področju knjige. Glede na naslov oziroma podnaslov knjige je v natisu torej mnogo odvečnega, tematika, ki jo zajema delo, se začenja pravzaprav šele na strani 95.

V raziskavah problematike je Rugelj sicer prizadeven, čisto vsemu pa bralec vendarle ne bi smel verjeti. Včasih so podatki različni in delni (da ne govorimo o tem, da se pogosto na različnih mestih ponavljajo, na primer o knjigarnah in prodajni mreži); tu in tam se avtor ni potrudil, da bi stvari sam preveril in ugotovil dejansko stanje (denimo v zvezi s priporočenim seznamom svetovnega leposlovja, kjer trdi, da ni znan ne vir in ne namen seznama: vir je Društvo slovenskih književnih prevajalcev, namen pa je, da bi zapolnili vrzeli v prevajanju pomembnih del svetovne književnosti; tudi ugotovitev, da lahko avtor kandidira za stanovsko in državno štipendijo hkrati, je napačna). Pogosto se pristransko posveča stvarem, ki so nepomembne za njegovo raziskavo; poleg omenjenih zastranitev v območje filma in gledališča se neverjetno veliko ukvarja z lastno založbo UMco, četudi ne sodi med 40 osrednjih slovenskih založb (je pa v zvezi z nekaterimi knjigotrškimi prijemi seveda zanimiva). Rugelj v svoji publicistični hitrici zagreši kar nekaj slovničnih in pravopisnih napak (kljub lekturi B. Gradišnika); zaradi naglice pri pisanju je tudi njegov seznam literature pomanjkljiv, prav tako imensko kazalo. Bralec dobi vtis, da je knjiga nastajala v neznanski časovni stiski in brez natanko izdelanega kompozicijskega načrta; vse to verjetno v želji po čimprejšnjem izidu.

(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)