Knjiga - Stvarno

Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo. Modrijan (Poteze), Ljubljana 2011, 639 str., 49,10 €

Začetek tegale zapisa, namenjenega veliki monografiji Andreja Inkreta o pesniku, pisatelju, politiku Edvardu Kocbeku (1904–1981), pomembni figuri slovenskega 20. stoletja, naj bo v Kocbekovem koncu. Še natančneje: v njegovem posmrtnem življenju v slovenskem svetu. S Kocbekovo smrtjo se, navsezadnje, konča tudi Inkretova knjiga. Njen zadnji stavek govori o tem, da se Kocbekovo življenje z njegovo smrtjo »še zdaleč ni dokončalo«. Z drugimi besedami: po letu 1981 se je s Kocbekovo pisateljsko in intelektualno dediščino dogajalo marsikaj in na različnih ravneh; iz leta v leto, in tako naprej skoz tri desetletja, vse do danes.

V dramatičnih osemdesetih letih, denimo, je bil Kocbek, vsaj na kritično-demokratični, (para)opozicijski strani slovenskega meseca, razumljen kot ena najpomembnejših referenc oziroma, z drugimi besedami, simbolnih osebnosti, ki je močno zaznamovala tedanjo – bilo je nekoč v prejšnjem stoletju – mlajšo in srednjo generacijo. Čeprav Kocbek nikdar ni bil pravi (»vzhodnoevropski«) disident in to nikakor tudi ni hotel biti (Inkret ponuja obilo argumentov v prid tej sodbi), je bil na Slovenskem nemalokrat razumljen kot disidentska figura. Kot osebnost, v imenu katere je (tudi) mogoče utemeljiti prizadevanje za družbene spremembe in, kot se je reklo nekdaj, demokratizacijo – in to kljub Kocbekovi neizdelani politični filozofiji in nenadarjenosti za praktično politiko, pa tudi pregovorni zvestobi tovarišiji in veri v demokratični socializem, ob katerem in za katerega bi se enakopravno združile vse stvariteljsko-zgodovinske sile. In sicer tako, da bi, po Kocbekovih romantičnih projekcijah, komunisti poskrbeli za materialno plat zadeve, krščanski socialisti pa za duhovnost. Tudi to je, skupaj z zavračanjem tako levega kot desnega »klerikalizma« (če uporabim Kocbekov besednjak), eden izmed njegovih paradoksov.

Objektivno nujne subjektivne napake

Na drugi – »znotrajrežimski« – strani Kocbek oziroma njegova dediščina v osemdesetih nista bila več zgolj motnja ali nekaj, kar je treba ignorirati ali celo javno onemogočati (kot recimo, najbolj drastično, v desetletju po izidu Strahu in poguma, knjige, ki je bila povod za avtorjevo politično odstranitev), ampak – ko je bilo treba polagati račune za nazaj – predvsem vir ideološkega nelagodja. Ko je šlo za načrtovanje preživetvene strategije za naprej, pa primerna tema za znotrajpartijsko diferenciacijo. Del te strategije je bilo tudi »popravljanje napak« iz preteklosti. Bile so »objektivno nujne«, a družbeni razvoj, v tej smeri so mleli tedanji ideološki aparati socialistične države, omogoča, da se jih prepozna kot – (subjektivne) napake. To nelagodje ob Kocbeku – Inkret ga izčrpno dokumentira in analizira – se je plastično manifestiralo že/še ob njegovi smrti. Tako rekoč ob pesnikovi postelji je, po službeni dolžnosti, seveda, stala sodelavka državne varnosti, da je lahko novico o natančni uri in minuti njegove smrti nemudoma sporočila v republiško centralo. Eden izmed govornikov na pogrebu je bil nato Milan Kučan, predsednik skupščine Socialistične republike Slovenije. Njegov govor o Kocbeku, enem najbolj nadzorovanih Slovencev v socialistični Sloveniji, je bil tako dialektičen, da si ga je vsakdo lahko razlagal po svoje: trdorokci kot opravičilo nekdanjega ravnanja s Kocbekom, reformisti kot napoved smehljaja več na socializmu s človeškim obrazom. Odnos do Kocbeka, kakor mu je nato moč slediti skoz osemdeseta in še čez, je tudi del zgodbe o pragmatičnem sestopanju z oblasti. Sestopanju zato, da se ne bi zgodil preglobok padec.

Zadnjih nekaj let, ko gre za re-aktualizacijo Kocbeka, je bilo še posebno dinamičnih in, včasih, dramatičnih. Inkretova obsežna monografija je veliki finale zgodbe, ki bi ji lahko rekli kar »Kocbek po Kocbeku«. Ena novejših peripetij s Kocbekom ali, natančneje, ob Kocbeku – zdaj ne več političnih, temveč »znotrajkulturnih«, čeprav z nekaterimi implikacijami, ki segajo čez – je bil zaplet z dramo Iva Svetine Pasijon po Kocbeku (2009) oziroma s tekstom/predstavo Pot v Jajce (2009) Sebastijana Horvata in sodelavk. Delo Pot v Jajce je namreč nastalo na podlagi Kocbekovih dnevniških zapisov iz Tovarišije in Listine, pa tudi omenjenega dramskega teksta Iva Svetine – od tod nekatere kolobocije v zvezi z uprizoritvijo oziroma Svetinovi protesti glede kompilatorskega nasilja nad njegovim tekstom. Pasijon po Kocbeku se je, ne da bi bil zares uprizorjen, sprevrgel v pasijon avtorja te drame. Ob Horvatu pa je treba opozoriti vsaj na to, da je njegova Pot v Jajce vpeta v koncept novodobnega angažiranega – »političnega« – teatra. Temu primerno se zavzema za rehabilitacijo oziroma novo ovrednotenje tem, konceptov, idej, kot jih povzemajo – bolj ali manj tudi Kocbekove – besede tovarištvo, partizanščina, komunizem, revolucija, upor, utopija, novi človek. Pot v Jajce se sicer konča z Nietzschejem oziroma z Zaratustrovim govorom o tem, da je dosedanji človek nekaj, kar je treba preseči. V gledališki interpretaciji je ta novi človek (recimo, da Horvat – prijazno rečeno – »produktivno napačno« razume Nietzscheja) blizu tistemu, za kar si je med »slovensko revolucijo« 1941–1945 prizadeval Kocbek (Slovenska revolucija: tako se je imenovalo glasilo krščanske skupine Osvobodilne fronte med vojno oziroma – revolucijo!). Slovita 4. temeljna točka programa OF konec leta 1941 je bila, kot je znano, sprejeta ravno na Kocbekovo pobudo. Na to točko posebej opozarja in jo navaja tudi Inkret: »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.«

(Celoten prispevek bo objavljen v Pogledih, ki izidejo v sredo, 9. februarja 2011.)