Jedrnato, informativno, poljudno
Blatnik v kratkih poglavjih orisuje temeljne literarnoteoretične kategorije kratke proze, ki naj bi jih poznali vsi bodoči pisatelji. Osnovni pojmi proze (ideja, snov, liki, karakterizacija, pripovedovalec, dialog, monolog, prostor, čas, gledišče, struktura, zaplet, pripovedovanje, naslov, slog, bralec idr.) so opredeljeni skrajno poljudno, zunaj akademskih definicij; Blatnik jih navaja po večinoma ameriških priročnikih za kreativno pisanje in po navedkih slavnih pisateljev. Ob koncu se resda izčrpneje posveti teoretičnim problemom pripovedovanja in pripovedovalca, zlasti njegovega stališča (gledišča, zornega kota), vendar je to pravzaprav dodatek knjige, ki praktični vadbi pisanja malo pomaga.
Po Blatniku je nujen začetek pisanja branje literarnih del (in ne teorije). Gre seveda za branje tujih del, tj. del drugih, že znanih in uveljavljenih pisateljev; pozneje, med lastnim ustvarjanjem, pa je za nadaljnjo prakso potrebno tudi branje lastnih spisov. To je toliko pomembneje za kratko zgodbo kot »drobcu, ki govori o celoti«, saj kratka proza uporablja drugačne pripovedne tehnike, slog in jezik kakor na primer roman kot njegov protipol na drugem koncu pripovedništva. Po branju sledijo poskusi pisanja, od prostopisa do asociativnega pisanja; končni rezultat vsega naj bi bil prvopis, tj. izdelana različica avtorskega besedila, napisana na računalniku in odtisnjena na papirju (neologizem prvopis naj bi po Blatniku zamenjal zastareli izraz rokopis). Za zasnovo kratke zgodbe je temeljna ideja oziroma snov, razdelana v praktični načrt zgodbene strukture, tj. prostora, časa, likov, dialogov in monologov, fabule, kompozicije in sloga. Elemente pisanja avtor razbira genetično in kronološko, torej nastajalno od prvih do zadnjih; to je za praktično učenje pisanja in opravljanje pisnih vaj priročno, saj poteka v skladu z naravnim načinom dela, skladno z zahtevnostjo avtorske kreativnosti, od lažjih oziroma osnovnih do težjih oziroma nadstandardnih prvin. Blatnik pojme razlaga in ilustrira s primeri skrajno nazorno in poljudno, optimalno primerno za začetnike; na ta način je kreativno pisanje pravzaprav trening razmišljanja, pisanja, branja – morda bi celoten postopek lahko imenovali kar »literarčenje«, kot se temu pravi v neki drugi stroki, na drugem področju.
Precej prostora avtor Pisanja kratke zgodbe, sicer tudi znan pisec te zvrsti na Slovenskem, namenja razlagi postopka pripovedovanja oziroma njegovemu agensu, pripovedovalcu (prvoosebni in tretjeosebni, vsevedni in vsevidni, objektivni in subjektivni pripovedovalec), tudi menjavi in nosilcem pripovednega gledišča, to vse pa odločilno vpliva na pripovedni ritem kratke zgodbe in rezultativno določa celoten ustroj pripovedne oblike. Iz teh elementov sledi lahko močna idejna naravnanost (nevtralnost, ideološkost) kratke zgodbe in različne avtorske opredelitve, od propagandnih teženj do pripovedi, v katerih je avtor nezanesljivi pripovedovalec. Za Blatnika je pomemben tudi slog pripovedovanja, ki ga pisec doseže predvsem z zgoščevanjem besedila in ostrenjem formulacij.
Blatnikov priročnik za pisateljske začetnike je koristen in dovolj informativen pripomoček za začetne stopnje vsakovrstnega pisanja. Avtorja seveda zanima predvsem pisanje kratke zgodbe (v primerjavi z romanom), ki se ji večji del posveča. Pri tem precej zanemarja osnovno orodje pisatelja, tj. jezik; o obrtnih spretnostih pisanja, jeziku, njegovem ustroju (slovnici, pravopisu, jezikovnem slogu), zlasti s stališča normativnih pravil, ki so za pisatelja nujna (zlasti če jih pozneje želi kršiti), ne zvemo kaj prida, vsekakor premalo. To je pomanjkljivost knjige, saj na področju jezika in sloga po splošnem mnenju pisateljska praksa, ne le začetnikov, pri nas močno šepa. Kar zadeva teoretični del knjige, manjka vsaj posebna obdelava motivov in tem, tudi pripovedne motivacije pri vpeljevanju likov v določen čas in prostor; tudi o žanrih (zvrsteh) kratke zgodbe bi bi bilo treba reči kaj več in podrobneje. Po drugi strani se zdi, da so nekatera poglavja odveč (na primer o čutnih zaznavah, blagovnih znamk, koncih in začetkih, literarnih vplivih, pisateljski blokadi); tudi drugi dodatek o pisateljskih skupinah je za razmere na Slovenskem bolj ali manj nepotreben. Več odlomkov govori tudi o socializaciji nastalega besedila, torej o možnostih in načinih objavljanja ter o bralski recepciji objavljenega besedila; to so najbrž že vprašanja literarne sociologije in psihologije, na katera sam pisec nima vpliva, zato se jih ne more učiti (ni pa seveda odveč, če o tem čim več ve). Pohvaliti je treba seznam literature in osebno ter stvarno kazalo, ki so danes nujnost vsakega učbenika – in to Blatnikov priročnik Pisanje kratke zgodbe vsekakor je.
(Objavljeno v Pogledi, št. 12, 8. septembra 2010.)