Iluzija srečanja
Prav tako je tudi njegovo zadnje delo, celovečerni igrani film Oča, ki je v ljubljanskem Kinodvoru pred kratkim doživel svojo distribucijsko premiero, pred tem pa je bil prikazan tudi na 21. izdaji ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, Liffa, in sicer v tekmovalni sekciji Perspektive, kamor se je uvrstil kot prvi slovenski film po šestih letih. A ne le to: očitno je bilo, da je Škafarju z njim uspelo ujeti tudi duha časa sodobnega avtorskega filma. Če smo se namreč ozrli k filmom letošnje sekcije Perspektive, smo lahko opazili, da je tudi velika večina teh – tako kot Škafarjev Oča – tako ali drugače pristopila k temi družine. In tako kot v Oči ta tudi v teh delih še zdaleč ni popolna, saj je bodisi pohabljena, bodisi disfunkcionalna, ali pa celo neobstoječa. Ne gre torej za nekakšno neokonservativno vračanje k tradicionalnim vrednotam, temveč brezkompromisno motrenje oziroma premislek aktualnega družbenega stanja.
Oča se sicer na prvi pogled zdi preprosta zgodba o moškem srednjih let, ločencu, ki se neke nedelje poskuša ponovno približati svojemu dolgo odsotnemu sinu. V želji, da bi se povsem osredinil na njuno ponovno vzpostavljajoče se razmerje, na očetovo negotovo približevanje sinu in sinovo postopno popuščanje pred poskusi očeta, se je Škafar odločil odreči liku matere, prav tako pa tudi vsem odvečnim informacijam (o predzgodovini njune družine, o razlogih za ločitev, o tem, kdaj sta se nazadnje videla …) in narativnim odvodom. Ko počasi, korak za korakom sledimo njunemu zbliževanju, je kamera skoraj povsem osredinjena nanju. Občasno pogledu ponudi le še kako impresionistično podobo iz narave, ki stopnjuje atmosfero, preostali svet pa je izključen (v prvem delu filma drugih človeških likov skorajda ni) in v podobo vstopa le kot zvok iz zunanjosti polja. A nedelje je kmalu konec, s tem pa tudi njunega druženja. Brutalnost, s katero se oče naslednjega dne vrne v realnost, pa močno občuti tudi gledalec, saj je prehod nenaden in silovit.
Prav ta dvodelna struktura filma, premišljeno vpeljani rez, po katerem se film na neki način prelomi – in Škafar ga še dodatno stopnjuje z vključitvijo dokumentarnih posnetkov stavke Murinih delavcev in delavk, ki filmu dajo tudi izrazit pečat aktualnosti –, pa ob domiselni rabi nekaterih specifičnih elementov filmske govorice, kot so dvojne ekspozicije ter elipse, omogoči tudi drugačno branje zgodbe. Branje, po katerem je celotni prvi del filma le iluzija srečanja s sinom, porojena iz očetovega silnega hrepenenja, ki ga stopnjuje neusmiljena realnost vsakdanjika. V prid takemu branju govori več stvari: od številnih elips, ki pričajo o fragmentarnosti spomina, do dvojnih ekspozicij, ki namigujejo na prisotnost prikazni. Ne nazadnje pa tudi lik samega sina, ki je očitno idealiziran. S svojimi svetlimi kodri se skorajda zdi kot podoba angela.
A Škafarju je tokrat uspelo še nekaj več. S svojo senzibilnostjo gledalca skoraj dobesedno povleče v film. In tako se takrat, ko angeli poletijo nad prekmurskimi gozdovi in hrepenenje prepoji prst, v trenutku, ko se očetovega izmučenega obraza za trenutek dotakne sreča, ta prenese tudi v nas, gledalce.
Pogledi, december 2010