Knjiga - Leposlovje

Nataša Sukič: Molji živijo v prahu. ŠKUC (Zbirka Vizibilija), Ljubljana 2010, 212 str., 19 €

Roman Molji živijo v prahu je umeščen v prihodnost. »Zaradi vojne in ekološkega onesnaženja se je svetovna populacija v pičlih dveh letih skoraj razpolovila, teroristi pa so z biološkimi, kemičnimi, radioaktivnimi in nevtronskimi orožji na različnih delih planeta populacijo zmanjšali še za dodatnih nekaj odstotkov.« Organi nadzora so povsod. Na velikem zaslonu se prikazuje predsednikov obraz, ki narod poziva k ovajanju v imenu domovine, varnosti, sreče in miru. Z antiutopično vsebino knjiga Nataše Sukič namiguje na Orwellov roman 1984 – nas spet čaka kak totalitarizem?; smo že v njem? –, spominja pa tudi na pred kratkim izšlo Odlagališče Vesne Lemaić.

Vladne organizacije na ljudeh, med katerimi prevladujejo politični zaporniki, izvajajo znanstvene eksperimente: preizkušajo denimo, ali čustva človeka vplivajo na izrezano telesno tkivo ali presajen organ. Večina poskusnih zajčkov pri tem umre. Ujetnike, zlasti homoseksualce in transseksualce, ponižujejo s spolnim nasiljem. To se godi v prostorih, zgrajenih globoko pod zemljo. Ljudje na »prostosti« pa so deležni manipulacije: za lakoto in brezposelnost v deželi naj bi bili krivi zunanji sovražniki. V takem svetu se za obstanek borita antagonist in protagonistka.

Dren, zaposlen pri »Domovinski varnostni službi«, je plehek konformist, ki meni, da bi bilo nasprotnike vlade treba pobiti. Za »podzemne« državne posle je kakor ulit, saj je brezbrižen do človeškega trpljenja. Kadar ga slučajno prešine kak moralni pomislek, tega zlahka odpravi: »tako pač je, on tega tako in tako ne more spremeniti, niti najmanjšega vpliva nima na to, tako je in bo«. Povrhu je zaprisežen sovražnik gejev, brezdomcev, čefurjev ter drugih umazanih »moljev«, s to potezo pa udejanja glavno namero romana: v bralcu vzbuditi odpor do homofobov in sploh vsakršnih nestrpnežev. Namesto da bi se Dren spopadal z etično dilemo glede (ne)upravičenosti krutih poskusov na ljudeh ali premleval (ne)možnosti človekove svobode, mu največ groze povzroča spoznanje, da ga spolno vzburja ujetnica, ki je transseksualka, in da je torej latentni gej. Bralca odbija, ker je neumen in sovražen, a še bolj zato, ker preveč poenostavljeno zastopa idejo. Tak vtis poglablja njegov nasprotni pol: transseksualka, ki je človeška, uporniška, dostojanstvena in plemenita borka za resnico ter svobodo, je po vsem sodeč prav tako predstavnica zunajliterarne zamisli, ki ni bila uspešno preobražena v umetniško besedilo; zato nam ne pride nič bliže kot Dren. Ženska naposled umre mučeniške smrti, medtem ko se za Drena – pa tudi za bralca – nič ne spremeni.

Avtoričini prejšnji, fabulativno skromnejši deli, delujeta za kanec bolj literarno kot novi roman, saj ena od njegovih težav tiči prav v preambiciozni fabuli, ki ji liki ne zmorejo slediti in na poti izgubljajo psihološko utemeljenost. Dogajanje, ki spet služi predvsem predstavitvi (avtoričinih) idej, ne duši zgolj likov, ampak popolnoma nadvlada tudi slog. Ta je včasih posiljeno metaforičen, a še večkrat poln obrabljenih rečenic: »Jabolko ne pade daleč od drevesa«, »Vse ima svojo ceno«, »Prepovedani sadeži so najslajši«, »Dobra volja je najboljša«, »Čas zaceli vse rane«, »Kar je namenjeno, to se zgodi«, »Sreča je zares opoteča«, »Prah si in v prah se povrneš« itn. Tovrstne fraze gradijo en del Drenove psihologije, preostali del je sestavljen iz homofobije, ki jo tretjeosebni personalni pripovedovalec med prikazovanjem pičle Drenove notranjosti še (neokusno) podpihuje: »Ostarela pedrula je buljila v njega. Marš! Najraje bi šel do starega pavijana in ga usekal po njegovih fafaških ustih.«

Roman Molji živijo v prahu nas svari pred oblastjo, ki tepta osnovne človekove pravice, in hkrati obsoja homofobe (simbolno izenačene z oblastjo), ki trpinčijo drugačne od sebe. A ker ni drugega kot idejno okostje, njegovo aktivistično sporočilo ne pade na plodna tla. Vsaka, še tako plemenita ideja, ki se znajde v leposlovju, bralca namreč lahko doseže šele tedaj, ko ga bo delo prepričalo s svojo umetniško močjo.

(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)