Gostujoče pero
Nogomet ali kegljanje?
Egoizem proti kolektivizmu
Poleg tega, da smo Slovenci maloštevilen narod, ki ne more dati obilice vrhunskih športnih talentov – v nasprotju s kakšnim večdeset- ali večstomilijonskim narodom – se zdi, da tudi nismo dovolj nadarjeni za kolektivno športno delovanje. Četudi smo petdeset let živeli v državi, ki je temeljila na kolektivnem bratstvu in enotnosti ter gojila socializem kot najvišjo stopnjo humanizma (vsi za enega, eden za vse), se je duh kolektivnosti na Slovenskem slabo zakoreninil. Vsak Slovenec je vselej vlekel na svojo stran, poskrbel najprej za svoje potrebe in blaginjo, tudi na račun družbe in skupnega premoženja. Altruizem še danes velja pri nas za pogubno zgubarsko razvado, ki škodi predvsem njegovim zagovornikom. Slovenci smo egoisti, zaverovani le vase, v svoje prijatelje in potomce; vsakdo se zapira v svojo lastno hišo, ograjeno z visokim plotom, da sosed ne bi pokukal čezenj; le redkokdaj se spremenimo v družbena bitja demokratične skupnosti, ki jim ni vseeno za usodo domovine in vseh ljudi. Morda smo do svojega egoizma prišli v dolgi zgodovini odvisnosti od drugih, kot hlapci gospodarjev, ki so nas tlačili; branili smo se v vseh pogledih in za vsako stvar, nazadnje smo si priborili ne le obstanek, temveč tudi svojo državo. Nikdar nismo bili napadalci, ki bi ogrožali druge, zato nam manjkajo zmagovalna miselnost in razvita strategija in taktika napada. Brez tega pa v kolektivnih športih, kakršni so nogomet, rokomet, košarka, odbojka, vaterpolo in številni drugi, ne gre. Po navadi obstanemo v kvalifikacijah, poredkoma se prebijemo do začetka tekmovanja in še kakšen krog naprej, le izjemoma pa do sredine ali malce čez. Na vrhu, na zmagovalnem odru, Slovenci v teh športih nismo nikdar. Vselej je potem kriva športna sreča, nikdar mi sami; s svojo slabo pripravljenostjo in zgubljenimi priložnostmi, ki jih nenehno obžalujemo, vztrajamo – v neugaslem upanju – do konca. Zato slovenski nogometaši niso Brazilci, ki imajo nogomet za nacionalni šport in doživljajo osebne tragedije in družbeno katastrofo, kadar izgubijo.
Individualni šport pri Slovencih
Egoizem in obrambna moč, trd boj za življenje, previdnost pred vsakomer pa so slovenskemu športu vendarle koristili. Nismo se razmahnili v športih, ki jih goji in občuduje ves svet, temveč smo se zatekli – v skladu z individualističnim egom – na tekmovalna področja, ki so privilegij redkih. Vzpon do »eksotičnih«, »desetorazrednih« športov je vodil čez vrhunske individualne športe, ki so splošno cenjeni in popularni, na primer atletika, smučanje ali gimnastika (nekdaj orodna telovadba). V teh športih so Slovenci doslej osvojili celo vrsto medalj, tako da se je sčasoma izoblikovala zmagovalna tradicija, ki omogoča vrhunsko kvaliteto. Od Štuklja, Šumija in Primožiča dalje smo imeli vselej gimnastične zmagovalce: Cerarja, Šrota, Vratiča, Kolmana, Pegana, Petkovška, Bertonclja. Tudi slovenski atleti so osvajali evropske in svetovne medalje, dosegali so tudi svetovne in evropske rekorde: Nataša Urbančič, Stanko Lorger, Draga Stamejčič, Brita Bilač, Brigita Bukovec, Jolanda Čeplak, Matic Osovnikar, Primož Kozmus. Alpsko smučanje (predvsem slalom in veleslalom) pa je bilo vselej slovenski paradni šport; enako lahko rečemo za nordijsko smučanje (smučarski skoki), ki se je v zadnjih desetletjih uveljavilo tudi v prej šibkejših disciplinah, kot sta smučarski tek in biatlon. Naj naštejemo nekaj velikih povojnih smučarskih imen: Majda Ankele, Bojan Križaj, Jure Franko, Boris Strel, Mitja Kunc, Mateja Svet, Urška Hrovat, Špela Pretnar, Jure Košir, Tina Maze; Jože Šlibar, Miran Tepeš, Primož Ulaga, Franci Petek, Primož Peterka; Petra Majdič, Andreja Grašič, Teja Gregorin. Tem trem svetovno popularnim, vendar z individualnimi uspehi zaznamovanim športom bi lahko pridružili še plavanje, kolesarstvo in namizni tenis, kjer Slovencem prav tako ne manjka medalj (od bratov Petrič prek sester Kejžar do Petra Mankoča, od Andreja Hauptmana do Tadeja Valjavca in Janija Brajkoviča, od Edvarda Vecka do Eve Jeler in Mirana Savnika). Plavalci in kolesarji se udeležujejo tudi ekstremnih tekmovanj, na primer ultramaratonov, ki zbujajo velikansko zanimanje javnosti (Jure Robič, Martin Strel).
Slovenci, mojstri minornih športov
Uspešnost športnikov je v marsičem odvisna tudi od naravnih razmer in spodbudnega tekmovalnega okolja. Tako zasnežene Alpe in skakalnica v Planici gotovo prispevajo k uspehom slovenskih smučarjev, deroče reke (Soča, Sava) in Blejsko jezero pa k popularnosti slovenskega veslanja na divjih in mirnih vodah. Veslanje, kajakaštvo in kanuizem so športne discipline. Slovenski tekmovalci so v veslanju osvojili nepreštevno medalj; komaj lahko naštejemo vse, ki so se ovenčali z njimi, med njimi so bili najbolj cenjeni gotovo Toni Prijon, brata in sestra Bernot, Srečko Masle, Albin Čižman, Fedja Marušič, Jože Vidmar, Marjan Štrukelj, Andrej Jelenc, Andrej Grobiša, Peter Kancler, Simon Hočevar, Andraž Vehovar, Peter Kauzer; pa Iztok Čop, Denis Žvegelj in Luka Špik.
Elitni slovenski športi pa so vendarle tisti, ki so omejeni na ožje geografsko območje (na primer Balkan ali Sredozemlje) ali manjši krog držav, ki se iz obrambnih ali prestižnih razlogov posvečajo manj razširjenim športom. To so športi, ki se vernikom »maše dvajsetega stoletja«, kot je nogometu dejal Marjan Rožanc, zdijo nepomembni, minorni in tako rekoč odveč. Pa vendar so nekateri postali – prav zaradi uspehov na svetovni ravni – slovenski nacionalni športi z največ odličji. Balinanje, kegljanje, lokostrelstvo, padalstvo, tekvondo, kotalkanje so, po odličjih sodeč, pri nas na enaki ravni kakor na Madžarskem vaterpolo, na Nizozemskem hitrostno drsanje ali v Pakistanu hokej na travi. Slovenski balinarji ali kegljači resda niso svetovno znani in narodni junaki kakor madžarski vaterpolisti ali nizozemski drsalci; celo med Slovenci jih marsikdo ne pozna, tako da prodrejo v širšo javnost samo imena, kot so Marika Kardinar, Miro Steržaj, Rajmond Debevec, Irena Avbelj ali Tomaž Barada; zamejska športna velikana Samo Kokorovec in Tanja Romano pa niti ne. Kljub relativni poznanosti le redkokdo ve, da je na primer Marika Kardinar sama ali s sotekmovalkami bila petkrat svetovna prvakinja in je dosegla 4 svetovne rekorde; da je Miro Steržaj bil štirikrat svetovni in dvakrat evropski prvak ter večkratni svetovni rekorder; da je Rajmond Debevec dobil 14 zlatih medalj na evropskih in 6 zlatih medalj na svetovnih prvenstvih, poleg tega pa je bil tudi olimpijski zmagovalec, večkratni evropski in svetovni rekorder z 22 zmagami v svetovnem strelskem pokalu; da je Irena Avbelj v figurativnem skakanju, skokih na cilj in kombinaciji ter paraskiju osvojila 9 naslovov svetovne prvakinje in bila dvakrat tudi evropska prvakinja; da je Tomaž Barada, tekvondist in kikboksar, v amaterski karieri osvojil šestkrat svetovno in devetkrat evropsko prvenstvo, kot profesionalni kikboksar pa je bil še petkrat svetovni prvak; da sta slovenska zamejska kotalkarja Samo Kokorovec in Tanja Romano, ki sicer nastopata za Italijo, bila skupaj po štirinajstkrat evropska in svetovna prvaka. Vsi so postali športniki Slovenije in Bloudkovi nagrajenci – razen obeh Tržačanov, ki ju pri nas malokdo pozna.
Postajajo slovenski športniki zmagovalci?
Kot kaže športna statistika, se danes krepi zlasti slovenska bojevitost, ki je bila nekdaj omejena na samoobrambne naloge. Veča se namreč seznam borilnih športnikov, ki dosegajo mednarodne uspehe in množijo število žlahtnih odličij na naši celini in zemeljskem globusu; Dejan Zavec je pred kratkim postal tudi poklicni svetovni boksarski prvak. Ali se tako že preoblikuje slovenski narodni značaj, ali Slovenec postaja ekstroverten, naperjen v svet? Ali se krepi zmagovalna miselnost slovenskih športnikov in se polagoma preoblikuje v tradicijo, ki omogoča samozavesten in zato uspešen nastop? Morda, morda tudi ne. Res je, da zanimanje za ekstremne športe, denimo zmajarstvo, ledno plezanje in alpinizem, še ni popustilo; še naprej se rojevajo nasledniki Zaplotnika, Humarja in Kozjeka, ki bojo s svojo drznostjo osvajali divjine Himalaje in Andov in z adrenalinskimi injekcijami zdravili slovensko introvertno, vase obrnjeno agresijo. Plezanje bo očitno še naprej način življenja tipičnega Slovenca – življenja v bližini smrti. To pa je način, ki je daleč od vsesvetovnega ideala športnika – tekmovalno uspešnega multimilijonarja.
(Objavljeno v Pogledih, št. 7, 30. junija 2010.)