Uredniška beseda
Niso še mrtvi. A koliko časa še?
A leto še zdaleč ni bilo zabavno – (najbrž začasno) preživetje tiska je zahtevalo žrtve. Teh ni bilo malo in še naraščajo: ukinjanje dobrih časopisov, med njimi mnogih lokalcev, številni kakovostni brezposelni novinarji ter vse tanjši časopisi, za katere bralci plačujejo več. S stališča medijski lastnikov so bili ukrepi pravi (spet so prinesli dobiček), za novinarje, katerih vrste se redčijo iz dneva v dan, pa je to seveda slaba novica, saj se bodo takšni in podobni ukrepi samo še stopnjevali. Na medijskem tiskanem trgu namreč vlada preplah: vse več vprašanj nima odgovorov, novih poslovnih modelov, ki bi zagotavljali ali vsaj napovedovali preživetje, ni, naklade tiskanih časopisov še naprej drsijo navzdol, odjemalcev plačljivih časopisnih aplikacij za elektronske bralnike pa še ni toliko, da bi si lahko medijski lastniki oddahnili. Poleg tega utegne monopol Appla na trgu tabličnih računalnikov, kjer medijske hiše vidijo svojo veliko poslovno priložnost, kmalu pokazati zobe: poznavalci že trdijo, da z razvojem vseh potrebnih aplikacij za iPad splet ne bo več svetovni, temveč Applov – to pa ni ravno napoved svetle prihodnosti za življenje časopisov. Poleg tega analize trga tiskanih medijev kažejo, da številni nekdanji bralci resnih časopisov ne berejo več ne na spletu in ne na elektronskih bralnikih, ampak postajajo ne-bralci, bralne navade mlajših generacij pa so se radikalno spremenile do mere, ko jih je nasploh težko uloviti v časopisne mreže.
Nič čudnega torej, da so mediji v zadnjem, verjetno najbolj turbulentnem desetletju svoje zgodovine pogosto tema prav medijev samih – to ne pomeni, da se v preteklosti niso ukvarjali sami s sabo, vendar pa tega niso počeli na svojih straneh; danes tako rekoč ne mine več dan, da svetovno priznani časopisi ne bi objavljali analitičnih ali mnenjskih tekstov o svoji negotovi prihodnosti, pa tudi ne teden, ko ne bi brali o odpuščanju novinarjev in urednikov, o nenehnem omejevanju stroškov, zapiranju lokalnih in tujih dopisništev, nepredvidljivem razvoju elektronskih nosilcev vsebin in tako naprej. To pomeni, da kriza, s katero se spoprijemajo resni tiskani časopisi, ni (več) le začasna in naravna krivulja navzdol, ki se bo po logiki cikličnega misterija svetovne ekonomije razmer kaj kmalu obrnila navzgor, ampak da so težave tiskanega, recimo raje časnikarskega medijskega sveta usodnejše. In da morda tisti, ki trdijo, da se bodo časopisi pač morali le preseliti s papirja v digitalni svet, pa bo njihov obstoj rešen, nimajo povsem in v vsem prav. Tu ne gre več samo za zategovanje pasov in sedem let suhih krav, temveč za strah, da se te ne bodo nikoli več zredile.
Slovenski tisk drug planet
Ko v tem kontekstu gledamo pretrese in potrese na domačem trgu tiskanih medijev, predvsem časnikov, se zdi, kot da se slovenskega resnega tiska globalni problemi ne tičejo. Že res, da tudi slovenskim časopisom, v sozvočju z globalno sliko, pa tudi ob prijazni pomoči domače politike, tako leve kot desne, vztrajno padajo naklade. Tudi ni več daleč do dneva, ko bo izguba delovnega mesta postala sestavni del novinarjevega življenja, kot je že nekaj let nižanje avtorskih honorarjev realnost rednih in občasnih sodelavcev časopisov. Tako kot v razvitejšem medijskem svetu je tudi na straneh domačih dnevnikov vse manj oglasov. In tako kot drugod se tudi pri nas spreminjajo bralske navade. A kljub vsemu resnejših strategij, kako preživeti, obenem pa se zato ne odpovedati že tako ne ravno zelo visokim profesionalnim standardom slovenskih medijev ter vlaganju v kadre in tehnološki razvoj, ni. Kot da nikogar več res ne zanima, pa še manj briga, kako zadržati poslednje, zahtevnejše časnike beroče Mohikance.
Razen Financ, ki so ena redkih uspešnih medijskih zgodb, pa čeprav to morda ni nujno le zaradi tujega lastnika, se namreč drugi, lahko jim rečemo kar tradicionalni dnevnoinformativni časopisi, že leta spoprijemajo z lastniki, ki po svojem izvoru in dolgoročnih ciljih niso medijski, ampak predvsem kapitalsko-politično zainteresirani lastniki. Pa seveda s političnimi pritiski, ki segajo od subtilnih do grobo neposrednih. Del te zgodbe je tudi resigniran in nemalokrat oportunističen novinarski ceh, ki je svoja najproduktivnejša žurnalistična leta zapravljal tako, da je branil privilegije na račun strokovnega urejanja razmer, cehovske in generacijske solidarnosti, nekonformizma z oblastjo ali pač s prevladujočo ideologijo, nižanja novinarskih standardov, medsebojnih ideoloških delitev na vaše in naše novinarje in tako naprej. Ob vsem tem smo bili sicer v zadnjem desetletju priče številnim razpravam o svetosti novinarske avtonomije, celo skorajda plebiscitarno podpisani peticiji proti medijski cenzuri, a le redkokdaj tudi bistveno tišjim glasovom o tem, da avtonomije medijem ne more dati noben zakon (torej politika), še manj lastnik, ampak si jo lahko izbojuje le novinarski ceh sam. Posledice so tu.
Novinarji drsijo po lestvici zaupanja javnosti navzdol, lastniki, ki v teh razmerah ne znajo drugega kot krčiti stroške, upajoč še naprej na čim višje dobičke, pa z njimi počno, kar in kot želijo: izguba še zadnjega obveznega soglasja novinarjev pri imenovanjih odgovornega urednika v slovenskem medijskem prostoru, ki je doletela kolege z Dnevnika, je tako le logična posledica »smeri razvoja« domačega medijskega sveta. Zato ni čudno, da razen medlih izjav dosmrtnih »predstavnikov« (dela) novinarskega ceha in dežurnih medijskih strokovnjakov, doktorjev za vse in nič, to dejstvo ni nikogar preveč vznemirilo. Je pa bilo novinarjem postavljeno očitajoče in seveda retorično vprašanje, ali je bilo res vredno, da so prodali svoje med lastninjenjem pridobljene certifikatske deleže medijskih hiš, »da so si kupili stanovanje, avto ali jadrnico«, namesto da bi vložili »denar v medij in dolgoročno delali v javnem interesu«. To vprašanje bi namreč potemtakem lahko postavili vsem, ki so kot zaposleni sodelovali v lastninjenju slovenskih podjetji, danes pa stojijo v vrstah na zavodu za zaposlovanje. Kot vsa družba smo imeli svojo lastno, morda eno najkompleksnejših tranzicijskih zgodb tudi slovenski mediji, njihovi uredniki in novinarji; ni nam bila vedno v čast, a nemogoče je ob tem zatrjevati, da bi bilo danes v medijih kar koli drugače, če bi bili njihovi lastniki zaposleni uredniki in novinarji. Morda bi bilo še slabše. Mediji pač niso nekaj abstraktnega. Sestavlja jih množica zelo različnih posameznikov, pa naj gre za izobrazbo, omikanost, obrtno znanje, razumevanje avtonomije in profesionalnosti ali pa za načelnost in moralno, da ne rečem: etično držo. Mediji so glede na svojo družbeno vlogo zato precej izrazit simptom mentalnega stanja družbe. Takšni, kakršni so, pač ustrezajo prostoru in času, v katerih delujejo, niso nič ločenega od njiju, nič nad njima, nič pod njima, so mentalna mikrostruktura družbene makrostrukture.
Po osamosvojitvi je kar nekaj novinarjev, ki so s svojim pogumnim in avtonomnim urednikovanjem ali pisanjem ter z razumevanjem vloge medijev pomembno pripomogli k demokratizaciji družbe, odšlo iz novinarstva v bolje plačane službe, v katerih po večini niso več v službi javnosti, temveč v službi odnosov z javnostjo. Novinarstvo se je po začetnem razvoju medijskega pluralizma v drugi polovici devetdesetih spet skrčilo na večinoma stare, predosamosvojitvene medije ter na množico lahkega in aferaškega tiska rumenih odtenkov in brezplačnih vsebin. Radikalnejših generacijskih menjav ni bilo, pa tudi sicer se z mentorstvom mlajših žurnalistov nihče ni ukvarjal. Danes smo tako soočeni s številnimi socialno ogroženimi mladimi novinarji brez prave profesionalne prihodnosti, na mestih odgovornih urednikov nekaterih medijev pa v času medijsko izjemno spremenjenih okoliščin sedi dobra stara in preverjena kontinuiteta. Pričakovanje, da lahko take razmere nekje v prihodnosti le ustvarijo lastnike, ki se bodo zavzemali za kakovost, profesionalnost in neodvisnost medijev le zato, ker so takšni mediji nujno potrebni za vzdrževanje demokratične kondicije družbe, je seveda absurdno.
Pred kratkim je na police knjigarn prišla bogato ilustrirana monografija o slavni, danes že 87-letni zgodovini enega najvplivnejših, če ne tudi najvplivnejšega tednika na svetu, Timea. Ne pokaže le, kako je Time detektiral svet in čas, ampak tudi, kako ju je kot vpliven medij sam soustvarjal. Njegov prvi mož Richard Stengel je ob tem zapisal: »Naš cilj je, da lahko iz prve vrste spremljate najpomembnejše zgodbe našega časa in da vam povemo, ne le kaj neke novice, ampak kako in tudi zakaj. Ne gre le za to, da pokrivamo novice – te so proizvod –, ampak da jih postavimo v kontekst in razložimo njihov širši pomen; naš poklic je ustvarjanje pomena.« Oziroma v izvirniku: We are in the meaning buisness.
Za ustvarjanje kakšnega pomena gre potemtakem tistim slovenskim medijskim lastnikom, ki jih »v javnem interesu« zanima le, kako politično unovčiti sporno pridobljeno lastnino, za oplajanje katere nimajo ne potrebnih znanj ne pravega interesa? In za ustvarjanje kakšnega pomena gre slovenskemu novinarstvu, čedalje bolj obsedenemu s provincialnim političnim »dogajanjem« lokalne stvarnosti? Z aferaškim kaj, pa malokdaj kako in zakaj? In ki zmore le redko stopiti iz okovov spontane ideologije te provincialnosti? In navsezadnje, za kakšno ustvarjanje pomena gre bralcem, ki jih ta pomen čedalje manj zanima …
Novinarstva seveda ne bi potrebovali, če sveta, ki ga živimo, ne bi poganjali takšni in drugačni antagonizmi. Konec koncev tudi medijski antagonizmi. Usoda resnih časopisov je prav v njihovi sposobnosti detektiranja, poimenovanja in razlaganja družbenih, ideoloških, zgodovinskih in kulturnih nasprotij ter protislovij. Med temi se zato zdi eno še kako na mestu: (medijsko) ustvarjanje pomena in aktualna slovenska družbena realnost.
Pogledi, 30. junija 2010