Zgodovine si nihče ne piše sam
Boleča in smešna je tudi Nacistična literatura v Amerikah. Odveč bi se bilo sprenevedati, da je to delo primerno za vsakogar. Največji del bralstva nedvomno odvrne že naslov. Tiste, ki bodo naslovu odpustili njegovo suhoparnost, pa bo po vsej verjetnosti razočarala zgradba besedila. Gre namreč za izmišljene biografije tridesetih neobstoječih oseb, ki na prvi pogled delujejo znanstveno ter pusto. Le potrpežljivega in učenega bralca bodo življenjepisi skrajnih literarnih desničarjev, napisani v izbrušenem slogu in začinjeni z mešanico humorja in grenkobe, tako navdušili, da bo Nacistično literaturo v Amerikah uvrstil med svoja najljubša literarna dela. A da bralec Bolañovo sladko grenkobo sploh lahko okusi, mora spadati v najžlahtnejši odstotek bralske populacije.
Žlahtni bralec se bo po prvih prebranih straneh smejal, češ kako fanatični in nori so (namišljeni) skrajni desničarji. Smejal se bo akrostihom Kubanca Ernesta Péreza Masona, realističnega, naturalističnega in za povrh še ekspresionističnega romanopisca, ki se glasijo: Naj živi Adolf Hitler, Usrana država, Kje ste, ZDA? in Poljubi me na kubansko rit. Pa življenjskim nazorom Mehičanke Irme Carasco, ki je v intervjuju za žensko revijo Domače ognjišče povedala, da je edini politični sistem, v katerega verjame z zaprtimi očmi, teokratičen, čeprav je tudi general Franco dobro opravil svoje delo. Kot rešitev za vse gospodarske in politične težave je predlagala vrnitev v Španijo 16. stoletja. Njena sodobnica Daniela de Montecristo pa je bila leta 1940 in leta 1941 na avdienci pri papežu … in je imela na levi ritnici vtetovirano črno svastiko. Nato beseda nanese na Willyja Schürholza, ki je pesmi pisal v obliki načrtov koncentracijskih taborišč, njegovi avantgardistični prijatelji pa so mislili, da gre za načrte skritih zakladov. Kasneje je pod psevdonimom Gaspar Hauser pisal zgodbe za otroke, ki so bile (kljub neusmiljenim kritiškim besedam) tržne uspešnice. Pod starost je postal kulturni ataše na čilski ambasadi v Angoli in do konca svojih dni je delal kot fotograf in vodnik za nemške turiste. Pesnik Rory Long je na primer napisal pesem, v kateri se Leni Riefenstahl ljubi z Ernstom Jüngerjem, bralcu pa daje lekcijo – Lekcijo, ki je jasna kot beli dan. Potrebno je končati z demokracijo. Zakaj je tako veliko nacistov še živih? Poglejte Hessa, na primer, ta bi živel sto let, če se ne bi prej ubil. … Zaradi česa so skoraj nesmrtni? Zaradi čistosti, v svoji pesnitvi o ljubljenju med Leni in Ernstom pove Rory Long, ki je imel denar, slavo, dobre odvetnike, radijske postaje, časopise, revije in televizijske postaje, povrh pa še prijatelje v senatu ZDA. Njegovo plodovito življenje se je (bo) končalo leta 2017, ko ga je (bo) mlad Afroameričan ustrelil v glavo.
A skupine tridesetih nacističnih piscev si ne smete predstavljati narobe. V večini primerov so povsem navadni državljani in umetniki, ki bi le radi (dobro) živeli od svojega dela. Namišljeni desničarski fanatiki se v svoji biti v ničemer ne razlikujejo od piscev, ki jih poznamo: njihova nesmiselna gibanja, nasilni manifesti in ilegalne publikacije obstajajo iz enega samega razloga: da bi njihovi avtorji (nekoč) postali slavni. Največje prekletstvo Bolañovih likov ni, da ne obstajajo – z lahkoto namreč bi –, ampak da pripadajo skrajni desnici, ki je izgubila drugo svetovno vojno in s tem tudi pravico do pisanja zgodovine. In v tem je poanta Bolañovega dela: če bi bili zmagovalci druge svetovne vojne fašisti, bi bilo naše pojmovanje zgodovine, tudi literarne, drugačno. In literatura, tako namiguje Bolaño, svoje dni sicer privrženec Salvadorja Allendeja, ni nič drugega kot služabnica tistih, ki pišejo zgodovino. O tem priča tudi citat, ki ga Bolaño polaga v delo enega izmed svojih fašističnih piscev, v resnici pa ga je zapisal britanski zgodovinar Arnold J. Toynbee: Zgodovinarjev pogled je vedno in povsod pogojen z njegovo lastno umestitvijo v čas in prostor; in ker se čas in kraj nenehno spreminjata, ne more biti zgodovina – v subjektivnem pogledu termina – edina pripoved za vse čase, za bralce vseh obdobij in vseh predelov na Zemlji. Ker edina pripoved za vse večne čase ne obstaja, je povsem naravno vprašanje, v katerem času bi Bolañovi pisci lahko obstajali in se nam njihove biografije ne bi zdele nič bolj groteskne od življenjepisov avtorjev, ki jih prebiramo in cenimo. Se ne približujemo temu času danes, ko se skrajna (desničarska) gibanja po Evropi in svetu krepijo in niti ne upamo, da se jim bo kdo postavil po robu z razumno alternativo?
Bolañovo delo je napisano v strogem enciklopedičnem kanonu, ki se ga zmore držati le znanost, in zbuja občutek objektivnosti. S tem ne naredi prepričljivejših le svojih likov, ki nikoli niso obstajali, temveč poudari, da se s pisci zgodovine ne peča le umetnost, ampak tudi znanost. Za nameček bralec ugotovi, da so Bolañovi desničarski pisci, če izvzamemo nekaj izjem, pravzaprav čisto navadni ljudje, ki imajo družine in gledajo nogomet. Res pa je, da o manipulaciji piscev zgodovine z navadnimi ljudmi, ki imajo družine in gledajo nogomet, nikoli nismo dvomili.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011