Zgodbe dolgih, negibnih noči
Rezultat tega je Zatočišče spomina (Memory Chalet, 2010), zbirka Judtovih življenjskih prebliskov, osebnih zgodb, spominskih črtic in lucidnih kratkih esejev, ki so nastali v dolgih negibnih nočeh. Da bi laže preživel vsakonočno trpljenje, je Judt zasnoval poseben miselni svet, nekakšno zatočišče, sestavljeno iz spominov in doživetij, kamor se je lahko zatekel. Ponoči je v glavi »pisal« zgodbe in si jih poskušal čim bolj natančno zapomniti, da jih je naslednji dan lahko narekoval (takrat je še lahko govoril) in pozneje objavil.
Omenjeni teksti tako predstavljajo svojevrsten pogled nazaj, samoironično in samokritično refleksijo izjemno zanimivega življenja v kompleksnem zgodovinskem času. So razmislek o temah, s katerimi se je avtor (poklicno) ukvarjal, o krajih, kjer je živel in delal, o prepričanjih, za katera se je zavzemal, in o množici identitet, med katerimi je vijugal ta »sekularni Jud in ateistični socialni demokrat«. Judtova izhodišča za razmišljanje so praviloma majhne stvari, znova najdeni drobci, fragmenti podob iz preteklosti: otroški spomini na smučanje v Švici, odraščanje v londonskem Putneyju, petkove večerje pri babici, mladinsko delo v izraelskih kibucih, dolge vožnje z vlakom po Londonu in okolici, King's College v Cambridgeu, študentska izmenjava v Franciji, študentsko vrenje leta 1968, učenje češčine kot odgovor na krizo srednjih let, dolgoletno sodelovanje z znano revijo The New York Review of Books, delo v Ameriki, huda neozdravljiva bolezen itn. V ozadju pa se ves čas izrisuje podoba kompleksne Judtove osebnosti, portret pronicljivega uma in kritičnega opazovalca sodobne družbe, ki poskuša opredeliti svojo vlogo in vlogo svoje, povojne baby boom generacije v njej.
Judtovo zbirko spominov in premislekov je mogoče brati na več načinov; čeprav prevladuje osebna nota in so njegovi teksti v svojem bistvu izjemno intimni, gre obenem za pronicljiv prerez polpretekle evropske, ameriške zgodovine, duha časa itn., s katerim laže razumemo današnje družbene – politične, ekonomske, kulturne – okoliščine. Po drugi strani je knjiga dokaz Judtovega nezlomljivega duha in uma, njegove discipline in volje; ukleščen v negibnem, onemoglem telesu je delal, »pisal« in kritično razmišljal o svetu praktično do zadnjega diha. Od takrat, ko so mu diagnosticirali amitropično lateralno sklerozo in ga je njegovo lastno propadajoče telo vsak dan opominjalo na bližajočo se smrt, je »napisal« tri knjige: Deželi se slabo godi (2010), Zatočišče spomina (2010) in Thinking the Twentieth Century (2012, zbirka pogovorov z zgodovinarskim kolegom Timothyjem Snyderjem). Zaradi bolezni je moral Judt na novo (pre)misliti svoje življenje: bil je akademik, ki ni mogel več predavati, pisec, ki ni mogel več pisati, zgodovinar, čigar edini vir je na koncu ostal njegov lastni spomin.
Za Zatočišče spomina je, čeprav so avtorjeva razmišljanja zapisali drugi, značilna tudi izjemna prefinjenost in raznolikost izraza: Judt s svojimi besedili zelo domiselno briše meje med esejem, črtico, feljtonom, (spominsko) prozo, pri tem pa ne izgublja rdeče niti ali ostrine svojih misli. Zbranim tekstom je dodan tudi obširen intervju (že prej objavljen v Dnevnikovem Objektivu in London Review of Books), ki ga je z avtorjem januarja 2010 na njegovem domu v New Yorku opravila novinarka Kristina Božič, tudi prevajalka te knjige. Pogovor deluje kot nekakšna zaključna beseda Judtovega življenja; Judt v njem lucidno razmišlja o (pre)velikih pričakovanjih, ki jih je prinesla prva izvolitev Baracka Obame za predsednika ZDA, premišljuje o finančni krizi v Evropski uniji, o pogumu, ki ga primanjkuje današnjim evropskim politikom, in na koncu pravi, da moramo v Evropi iznajti novo politično govorico upora, ki bo segla onkraj oguljenih fraz o ekonomski rasti, produktivnosti in učinkovitosti. Približno tri leta pozneje so njegove besede še bolj na mestu.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013