Zgodba posameznika na sceneriji čečenske vojne
Kot preludij v temo, ki jo obravnava Makanin v svojem predzadnjem romanu, je mogoče razumeti njegovo zgodbo Kavkaški ujetnik (1995), s katero je ustvaril literarni hommage dvema ruskima velikanoma – Tolstoju in Puškinu, obenem pa se odzval na takrat aktualno dogajanje na severnem Kavkazu. Decembra 1994 je namreč pod poveljstvom Borisa Jelcina ruska armada začela prvo vojno v Čečeniji, ki je bila odgovor na razglasitev neodvisnosti Čečenske republike Ičkerije.
Intertekstualno namigovanje na Tolstoja in Puškina prepoznamo tudi v Asanu. Majorjevo ime in patronim si je avtor sposodil od Puškina, Žilin pa je glavni junak Tolstojevega Kavkaškega ujetnika. Kljub uporabi nekaterih tehnik, ki so značilne za postmodernizem, v primeru Asana ne gre za postmodernistično pisavo. Mark Lipovetsky v svoji knjigi Russian Postmodernist Fiction: Dialogue with Chaos razlaga, da se je v Rusiji po krizi postmodernizma pojavila literatura, ki se je učila ob njegovih izkušnjah, v esencialnem smislu pa izhajala iz realizma. V središču literarnih artefaktov, ki so nastajali pod prsti prozaistov, imenovanih tudi postrealisti, je sicer ostal dialog s kaosom, vendar v smislu prepletanja socialnih, vsakdanjih, zgodovinskih, psiholoških in kulturnih okoliščin. Med postrealiste je uvrščen tudi Vladimir Makanin.
Asan je v svojem bistvu realističen roman. Obsežna zgodba, ki jo zvečine obvladuje prvoosebni pripovedovalec, je razdrobljena na številne epizode, vendar kavzalno-logično razvita in kljub vnosom nekaterih eksperimentalnih postopkov ne predstavlja pretencioznega branja. Povedi so kratke in pretrgane, s čimer Makanin ponazarja tempo življenja na bojnem območju, kjer ni časa za izbrane besede.
Rdeča nit romana je utelešena v majorju Žilinu, spretnem vodji skladišča bencina, ki zna poslušati in ugoditi ljudem v pravem trenutku ter zaradi tega vzbuja skorajda strahospoštovanje, ker je, kot je zapisano v romanu »… korupcija stokrat boljša od kaosa. Korupcija – to je že nekakšna kultura …«. Nekoliko absurdno, a med obsedenim stanjem vojne, ki je že sama po sebi absurdna, prožni, podkupljivi in nenazadnje tudi kolaborantski major Žilin doživi lastno apoteozo. Njegova transformacija v pobožanstveno, ki izhaja iz banalnih in materialističnih vzgibov, je prikazana ob poimenovanju majorja za Asana, ki je bil v predislamski čečenski mitologiji rezerviran za boga vojne. Svoje moči nad lokalnim prebivalstvom se zaveda tudi sam: »S svojim dizlom sem zanje vsemogočen. Polbog sem. Dizel pa ambrozija«.
Roman je metafora modernega ruskega povzpetnika, ki zna izkoristiti stanje v svoj prid. Junak Asana ni vojni heroj, celo v boju ni več udeležen, ampak je le še trgovec. Vojne okoliščine ga preoblikujejo do te mere, da premišljeno in s potrpljenjem izrablja tako potrebe Rusov kot Čečenov za svoj lastni interes. S postavljanjem v ospredje takega protagonista, ki je obenem tudi pripovedovalec, Makanin demitizira postavke tipičnega vojnega junaka in delno reinventira klasični žanr vojnega romana.
Čeprav se zgodba dogaja v Čečeniji, ki je za marsikoga sinonim za genocid, okrutnosti in razvrednotenje življenja, se Makanin izogiba vsakršni črno-beli moralni obsodbi in kljub tankemu ledu, na katerem se znajde, ostaja vseskozi apolitičen. Ekstremno atmosfero vojne, v kateri se prepletajo življenja protagonistov, uporabi zgolj kot scenerijo, medtem ko je na podiju izpostavljen motiv, ki je pomembnejši od narodnega ali verskega interesa – stremljenje k dobičku. Makaninova fiktivna instalacija odseva realnost, na katero je večkrat opozarjala na Putinov rojstni dan umorjena novinarka in aktivistka Ana Politkovska: da imajo tako uporniki kot federalna stran razlog, da se vojna nadaljuje, saj četudi ne kujejo visokih dobičkov, ima vsak svoj mali osebni interes za to, da se prelivanje krvi ne preneha.
Roman Asan je Makaninu priboril prestižno rusko literarno nagrado velika knjiga ter hkrati sprožil plaz negodovanj, češ da si avtor, ki ni bil nikoli na bojnem območju, ne more privoščiti tega, da neobremenjeno piše o vojni. Kot odgovor na omenjeno kritiko je mogoče predlagati branje Asana ne zgolj z vidika, da gre za vojni roman, ampak širše – kot literarno transfiguracijo drakonskih zakonov, vladajočih v sodobnosti. Prej kot nepristnost avtorju lahko zamerimo preštevilnost epizod, ki pripomorejo zgolj k kvantiteti in ne kvaliteti literarnega dela.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013