Zakaj bi se trudili?
Ko je prišel Jonathan Franzen leta 2010 v Ljubljano, je dajal je vtis nekoga, ki je svojo socialno okornost nadkompenziral do te mere, da je iz nje izdelal osebni slog. Noge je površno vlekel za sabo, se mrščil, o sebi in o svojem delu povedal nekaj vicev, kakršne pripovedujejo ljudje, ki jim je nerodno govoriti o sebi, pa vendar jih nekaj žene k temu, da govorijo. Prišel je predstavit stereotip o samem sebi, povedal je vse, kar je bilo treba, zadostil vsem pričakovanjem. Bil je omikano družbeno kritičen in razmeroma duhovit, zjutraj je vstal in šel na Barje opazovat ptice. Utelešenje ameriškega srednjega sloja, prignano do skrajnih meja artikulacije in samorazumevanja. Čeprav do takrat nisem prebrala nobene njegove knjige, sem se odločila, da bo to zdaj moj najljubši pisatelj.
Romanopisec Franzen ni razočaral. Ponudil je vse, kar je obljubljal. Iz predmestne Amerike je ustvaril naturalistični živalski vrt, v katerem so iz malih zgodb rasle velike in vse, kar nas je obremenjevalo do temeljev naše človečnosti, a se je vedno zdelo nekako preveč postransko za roman, je z njegovo pomočjo kar naenkrat našlo svoje dostojanstvo, svojo sintakso, svoj pojmovni dom.
Po štirih letih smo v slovenščini dočakali še Franzna esejista.
Kako biti sam je zbirka štirinajstih besedil, ki je nastajala sočasno s Franznovim romanom Popravki in je izšla leto dni pozneje. Prinaša Franznove zimzelene teme: očetovega alzheimerja, pridržke do razcveta sodobne tehnologije, depresijo, prevpraševanje smisla pisanja, njegov zagovor. Lotila sem se je kot sestradan volk, vendar me je vnema kmalu minila in zalotila sem se, da k njej pristopam z muko, da jo vse pogosteje in vse trajneje puščam na nočni omarici in da se včasih vprašam, ali jo bom sploh prebrala do konca. Je z njo kaj narobe? Je slaba? Ali res vse ljubezni, tudi literarne, po treh leti neizbežno izzvenijo?
Franzen slovi po svoji tečnobi, to smo že vedeli. Stvari ga živcirajo, z njimi nima potrpljenja, ima nekaj fiksnih idej, ki se jih je kot kakšna sitna stara gospa pripravljen oklepati do onemoglosti. Pa nič hudega, s tem nas je gnjavil že kot romanopisec, a nikdar ni bilo v napoto, nikdar odveč, nikdar ni ujezilo. Ko je Franzen namreč s stališča pripovedovalca govoril o drugih, je ostrino in natančnost svoje kritike vedno znal ublažiti z razumevanjem. Zdaj pa, ko pred sabo nima mreže prepletenih literarnih oseb, ampak sta v ringu ostala samo še dva, on in kultura, so razumevanje, sočutje ali morebitna milina izpuhteli in vse, kar je ostalo, so suh srd, zamera, sovražnost. Sovražnik je znan, in ker tudi on ne varčuje z okrutnostjo, ni nobene potrebe po tem, da bi se držali nazaj.
Po drugi strani pa – kako pa naj bo razpoložen človek, ki bo ravnokar izgubil svoj življenjski habitat? Ogrožena vrsta na pragu izumrtja, samotni jezdec bralne kulture? Ne hecam se – v poznih devetdesetih, letih posiljenega optimizma in slepe vere v napredek, je moralo biti za razmišljujočega človeka res prekleto zahtevno ostati nezatežen.
Kako biti sam je pravzaprav predvsem pričevanje o tem, kako mučna je doba vzpona za tiste, ki menijo, da je človekovo bistvo mračno, žalostno in zavezano propadu. Pa priročnik, ki uči, kako rokovati z narcisističnim, samozaverovanim in samozadovoljnim svetom napredka, ki vsem, ki niso na strani tehnologije, odreka človeško dostojanstvo. Pa obračunavanje z lastnim manjvrednostnim kompleksom, osamljenostjo, če ne kar izoliranostjo, z dvomi o smiselnosti svojega poklica, o smiselnosti nasploh.
Franzen, to je jasno vsem, predvsem pa njemu samemu, je bil v poznih devetdesetih na strani poražencev. Na strani odpisanih, tehnološki višek, s katerim prihodnost ni imela načrtov. Romanopisec v svetu, v katerem se ne bere, mračnjak v svetu, ki zapoveduje veselje. Umetnik v svetu, ki je prerasel umetnost. V eseju Zakaj se truditi? tako zapiše: »Zdi se, da se tu dejansko soočamo z resnično zastarelostjo prav vsakršne resne umetnosti nasploh. Predstavljajte si, da človeško eksistenco določa Bolečina: Bolečina dejstva, da nismo, vsak zase, središče vesolja; da so naše želje vedno številnejše od sredstev, s katerimi bi jih potešili. Če vzamemo kot zgodovinsko glavni metodi sprijaznjenja s to Bolečino religijo in umetnost, kaj se potem zgodi z umetnostjo, ko postanejo naši tehnološki in gospodarski sistemi, kot ob tem tudi naše vedno bolj komercialne religije, dovolj napredni, da vsakogar izmed nas naredijo za središče lastnega vesolja izbire in zadovoljitve?« V eseju Bralec v izgnanstvu pa: »Resnica sicer ni lepa, a je preprosta. Roman umira, ker ga kupec ne potrebuje več.«
Doba tehnološkega vzpona je predrugačila človekov značaj, njegovo vedenje, njegove navade in literaturo kot nerazvedrilen vir razvedrila pa potisnila v kot, jo ožigosala kot elitizem: »Elitizem je Ahilova peta vsakega zagovora umetnosti, ki nase kar kliče strupene puščice populistične retorike. Elitizem moderne književnosti je gotovo nekaj posebnega, saj predstavlja aristokracijo odtujenosti, bratovščino dvomljivcev in čudakov.«
Posebej hecno je opazovati, kako se Franzen v svojih esejih loteva drugih članov te mračne bratovščine: ljudi, pri katerih prepoznava svoje lastne lastnosti in ne ve, ali bi bil do njih raje kritičen ali razumevajoč. Kot pri Williamu Gaddisu, »Gospodu zahtevnem«, ki ga ima rad in ga rad bere, a mu nikoli ne more povsem odpustiti njegovega pomanjkanja truda za bralca: »Gaddis ne more dokončati niti kratkega sestavka, ne da bi zapadel v pritoževanje. […] Videli boste, da je lahko zahtevnost literature res le dimna zavesa, za katero se skrije avtor, ki nima povedati nič zanimivega, modrega ali zabavnega.« Ali pri Svenu Birkertsu, avtorju lamentacije za smrtjo bralne kulture, Gutenbergovih elegij, o katerem najprej zapiše: »Iz teh vrstic vejeta depresija in občutek odtujenosti od človeštva, ki raste iz nje.«, in potem: »V njem je še vedno duh srednješolskega osamelca, ki se čuti izključenega iz družbe, zato se zateče k alternativnim in »pristnejšim« oblikam zadoščanja, ki jih nudi branje.«, nato pa še: »Mislim, da se ključ skriva v bežnih namigih, ki jih o svojem življenju navrže med vrsticami spraševanj, kaj pomeni biti človek. Omenja svoje kajenje, popite litre piva, bolestne slutnje katastrofe, svojo nespečnost, tuhtanja. Ciljno bralno občinstvo svoje knjige vidi v svojih številnih prijateljih, ki mu niso pripravljeni priznati, kako črn je trenutek, v katerem se nahaja kultura.«
Franzen ve, kdaj se ljudje nezmerno vdajajo svojemu brezupu, se marinirajo v lastni bedi in s tem obremenjujejo tudi druge. Vse to ve; edino, česar ne ve, je, kaj bi si o vsem skupaj mislil. Optimizem je namreč orožje sovražnika in vedno je treba razumeti, da so pisci, bralci in ostali vitezi literature zavezani teži in resnobnosti, saj jih samo to ločuje od podivjane horde televizijskih gledalcev tam zunaj. Vendar je tudi depresivni realizem in izolacija, ki jo prinaša, nekakšna zabloda, odmev ranjenega ega, ki bi rad več pozornosti in nikakor ne more razumeti, zakaj ob njegovi genialnosti svet še ni padel s tečajev.
Kako biti sam je namreč predvsem herbarij razočaranja. Herbarij visokoletečih upov pisatelja, ki vztraja pri tem, da bo ostal pisatelj, čeprav ga njegova lastna doba zavrača, in je globoko v sebi najbrž prepričan, da bi bilo vse dobro, če bi se le lahko rodil v 19. stoletju. In ker ga njegova lastna doba zavrača, mu (kot vsakemu nepriljubljenemu najstniku) ostane samo ena možnost: da svoje dostojanstvo črpa iz svojega uporništva. Da v svojem pisanju in v svoji ljubezni do književnosti prepozna subverzivno gesto, če ne že kar disidentstvo, dejanje družbene nepokorščine, upor.
Pri vsem skupaj je najbolj hecno to, da je Kako biti sam po slabih petnajstih letih že (po nujnosti neaktualen) zgodovinski artefakt: pričevanje neke kratkožive dobe, ki smo jo že pustili za sabo. Dobra novica namreč je, da je danes te mračne dobe končno konec, in da nam ni treba več skrbeti. Resnica sveta je spet odstrta, ni nam več treba trpeti te neznosne farse napredka. Optimizmu je zmanjkalo zagona, Bolečine je vse več in – kdo ve – morebiti se literaturi spet obetajo zlati časi.
Pogledi, let. 6, št. 5, 11. marec 2015