Za vsak okus nekaj, za sladokusce pa le grižljaj ali dva
Nominirani pisatelji prihajajo ne le iz različnih poetoloških svetov, temveč imajo, po vsem sodeč, tudi precej različne poglede na to, kaj je literatura. Vse te razlike bodo že v kratkem postavljene na tehtnico strokovne žirije, kot literarno najprepričljivejša bo obveljala le ena izmed petih romanesknih pisav, v strokovni in širši javnosti pa se bodo – to je pač pravilo – verjetno začela pojavljati negodovanja ob opravljeni izbiri. Načeloma se sicer ne bi smela. Res je, da so okusi različni, a okus je nekaj povsem zasebnega in, kakor pravi latinski pregovor, ne more biti predmet diskusije; še več, na diskusijo glede izbire najboljšega romana ne bi smel imeti nobenega vpliva, saj naj bi ta potekala neodvisno od okusa posameznikov, po objektivnih merilih, ki temeljijo na konsenzu. A tu se pojavi problem. Literatura je po svojem bistvu nekaj izmikajočega se in včasih ne racionalno, ampak zgolj intuitivno dostopnega. »Objektivna merila« so v zvezi z njo prej deziderat kot realno stanje. Za literaturo velja v osnovi podobno kot na primer za glasbo. Poleg znanja je za njeno vrednotenje potreben posluh (ki je nekaj drugega kot okus). Tu pa se analogija z glasbo tudi konča; medtem ko je pri njej vprašanje posluha mogoče razmeroma natančno razrešiti, pri literaturi enako zanesljivih meril zanj pravzaprav ni. Namesto njega največkrat zato res odloča – tudi pri podeljevanju literarnih nagrad – predvsem okus, in to je okoliščina, zaradi katere je delo žirij še posebej kočljivo in nehvaležno. Tale zapis ne more in ne želi tekmovati z literarnim okusom kresnikove žirije. Brez bremena odgovornosti, ki ga ima to telo, se loteva pretresa, nekakšnega navzkrižnega zaslišanja letošnjih petih nominiranih romanov, in se pri tem seveda sklicuje na svoj lastni okus.
Prvi vtis po pretresu petih romanov je, da, grobo gledano, pripadajo dvema povsem različnima literarnima svetovoma: tistemu, ki ga po navadi imenujemo prava, visoka, kakovostna literatura in ki stavi na »literarno večnost«, in pa tistemu, ki, recimo tako, takega dometa nima. V prvi svet se s svojima romanoma umeščata predvsem Jani Virk (Ljubezen v zraku) in Lojze Kovačič (Zrele reči). V njunih literarnih upodobitvah je kar nekaj podobnosti. Oba se na primer lotevata bivanjske in erotične problematike. Pri Kovačiču je večji poudarek na bivanjski, saj ga v njegovem zadnjem dnevniškem romanu nenehno zaposluje prav misel na smrt; piše tako rekoč v senci smrti. To pisanje je nekakšen upor proti minljivosti. Poteka – izraženo heideggerjansko – v skrbi za lastno bit. Vselej je jasno, da je ta bit opredeljena s smrtjo in nagonsko teži k njej. Za kako velikega mojstra literarne besede gre, potrjuje to, da ob branju Zrelih reči začutimo lastno neučakano slo po življenju: najraje bi šli jest, na sprehod, v Basel in umret. Umret zato, ker je tudi to izkušnja življenja, celo krona življenja, življenje v nekakšni orgazmični gostoti.
Kovačičev roman si z Virkovim (tu se jima pridružujejo Svinjske nogice Tadeja Goloba ) deli zanimivo podobnost, da njuna junaka včasih zapostavljata žensko osebnost, dušo in um ter raje častita njeno telo. Zlasti Virk se ukvarja pretežno z erotiko, s privlačnostjo ženskega mesa za moškega samca (ljubezen je v zraku, ne pa v junaku), vendar – to dobro simbolizira že začetni prizor na vlaku – v paru s smrtjo: vzpostavlja se nekakšno ravnovesje spočenjanja in končevanja življenja. Druga podobnost je, da oba posegata po visokih slogovnih legah. Svet posredujeta modernistično skozi junakovo zavest. Pri obeh slog sem ter tja deluje bolj plemenito kot pripovedovalčev značaj, in to še posebej dobro potrjuje njegovo literarnost. Prav čut za učinkovito izrabo specifičnih potencialov literarne besede je najbrž najopaznejša lastnost, ki romana Kovačiča in Virka loči od preostalih treh finalistov. Tudi v Svinjskih nogicah in romanu Lahko Andreja E. Skubica imamo denimo prvoosebnega pripovedovalca, čigar zavest spremljamo, vendar je slog Zrelih reči in Ljubezni v zraku v nasprotju z osiromašenim jezikom – s tem pa tudi osiromašeno literarno sporočilnostjo – prvih dveh metaforično bogat, izbrušen in tekoč; tak, da ustreza standardom sodobnega knjižnega jezika, a jih obenem tudi inovativno presega.
Dober slog bi moral biti pri kresnikovih finalistih najbrž nekaj samoumevnega, vendar začuda ni. V zadnjem času pri novejši slovenski prozi pač opažamo nagnjenje k »bogatenju« literature s slengi, dialekti in drugimi vrstami pogovornega jezika ter k namernemu kršenju jezikovnih pravil. Kadar pogovorni jezik prispeva dodatne dimenzije kakemu junaku ali okolju in gre za literarno spretno preigravanje različnih jezikovnih registrov, je to dobrodošla poteza. A včasih se zdi, da se pojavlja zgolj zato, da bi izstopal. V dilemi, kako se opredeliti do pogovornega jezika, kakršen se denimo – kadar se mu zljubi – uveljavlja v Lahko ali pa v še večji meri in »oplemeniten« s kletvami, tujkami ter mnogimi pa-ji v Svinjskih nogicah, pomislimo na to, kako nerodno in togo zveni, če med domačimi ljudmi naenkrat začnemo govoriti strogo knjižno. Različni jezikovni registri so upravičeno zvezani z različnimi funkcijami. V literaturi cilj po navadi ni čim bolj ekonomično posredovanje informacij, ampak je pomembneje, kako je kaj posredovano, saj prav ta kako prinaša užitke in presežke branja. Ko bralec naleti na po nepotrebnem uporabljene neknjižne besede in sintakso v leposlovnem besedilu, je zelo verjetno, da se bo – če nič drugega – na to najprej dolgo privajal, počasneje bral, se teže istovetil in bil v končni posledici prikrajšan za morebiten estetski užitek.
Seveda je povsem mogoče in legitimno, da pri kakem piscu pretanjeni literarni slog ni v ospredju pozornosti. Lahko je denimo družbeno angažiran roman; pomembnejše od sloga so zanj ideje, ki namigujejo na konkretno zunajliterarno realnost. Večplastno se loteva pereče problematike Romov, s tem pa spodbuja debate o tem, ali se jim godi krivica ali pa današnje demokratične razmere pretirano ščitijo manjšine in (nasilno) drugačnost. Avtorju lahko štejemo v prid, da se z analizo romana sicer da ugotoviti, kam pes taco moli, torej kakšno je njegovo stališče, da pa je Lahko mogoče razumeti tudi drugače. Če se bralčevo stališče od avtorjevega razlikuje oziroma se ne želi postavljati na nobeno stran, mu roman táko branje tudi omogoča. To Skubičevemu izdelku, če odmislimo njegov ponesrečeni prvi del, kljub nedodelanemu slogu vendarle daje pridih literarnosti. Te je manj v Svinjskih nogicah. Roman govori o tridesetletnem Janiju, ki riše pornografske stripe in navdih išče v kokainu, o njegovi odvisnosti in odtegnitveni krizi, predvsem pa o njegovem gnevu; ta se kaže v odnosu do drugih – večinoma deluje brezobzirno ter nasilno – in v njegovi notranjosti, ki si neutrudljivo daje duška s preklinjanjem. Neke vrste »sproščeni jezik«, v katerem je roman napisan, seveda dobro uteleša mentaliteto glavnega junaka. Forma se res ujame z vsebino, a zlasti zato, ker sta obe precej »svinjski«. Mogoče to zveni starokopitno, vendar ni vse, kar je drugačno in drzno, ali pa celo pritlehno in bedno, nova literarna smer. Prej bi pač pomislili na to, da je izrazno sredstvo pisca, ki so mu višine literarnega jezika morda nedosegljive.
Roman Evalda Flisarja Opazovalec se zdi glede na rabo literarnega jezika med obema poloma. S Kovačičem in Virkom se ne more meriti, vendar se tudi ne spušča pod raven, ki se zdi za solidno literaturo še primerna. Pri graditvi literarnega sveta je radikalen, a drugače kot Golob ali Skubic. S tem zadnjim si sicer deli kako posamezno težnjo. Skubičev roman denimo vsebuje spletnoforumske komentarje, ki včasih zamajejo tla romaneskne resničnosti, tako da se na neki točki zazdi vse skupaj zrežirano, simulirano in zaigrano na postmodernistični način. Podobna relativizacija fikcije in resničnosti se godi v Opazovalcu, le da tu besedilo samo sebe ne dekonstruira. Vanj vdirajo filmski in literarni junaki ter filmski igralci, priča smo igri mačke z mišjo, kjer se, podobno kot pri Skubicu, zdi, da vse skupaj opazuje Veliki brat, a vse to v želji, da bi roman nastavljal zrcalo zunajliterarni realnosti. Ta je prenasičena z liki iz virtualnih svetov, zato v njej vladata zmešnjava fiktivnih in realnih identitet ter obsojenost na zgolj opazovanje in ponavljanje vedenja in besed drugih na način citiranja. Današnji svet, to je Opazovalčeva poanta, je nepristen. Rešitev se kaže v ljubezni. – Flisarjeva fabula je ambiciozna, a je spisana popreproščeno, zato ne deluje prepričljivo, še zlasti ne denimo v primerjavi z Ljubeznijo v zraku, kjer imamo realistično, prizemljeno dogajanje, ki ne skuša biti nekaj izjemnega, a je zaradi svoje nepretencioznosti in posredovanosti prek metaforičnega sloga učinkovito.
Pravzaprav edina zares skupna točka petih romanov je dogajalni čas – sodobnost. Seveda, zvrst romana najbolje odseva duha časa. Vsak izmed finalistov res uteleša različne obraze in vonje naše sedanjosti, najučinkovitejši pa so v tem vsi skupaj. A to spet ne pomeni, da so literarne zasluge mednje razdeljene enakomerno. Umetniško najuspešneje je duha sodobnega časa zajel Kovačič v Zrelih rečeh. Odkritosrčna pripoved nam slika človeka iz mesa in krvi v njegovi neposredni sedanjosti, s tovorom preteklosti in pričakovanjem prihodnosti, zvezanega z različnimi živimi in pokojnimi ljudmi, vpetega v svoje in druga okolja. Posebej zaznamovan je s tem, da je sebi in svetu neskončno tuj. Pri Virku je stik s sodobnostjo nekoliko drugačen; »odkrita živalska spolnost« je znamenje časa, naklonjenega užitkom brez obveznosti (razen seveda, če je tu otrok – ta je najvišja vrednota). O tujosti sveta spet govorijo preostali trije finalisti, vendar drugače kot Kovačič. Duha današnje družbe prikazujejo v bolezenskem stanju, to pa tako, da se z njim okužijo tudi sami in postanejo nekako njegov simptom. Mogoče je, da je tovrstno pisanje posledica drsenja literature na družbeni rob, vendar se temu procesu ne postavlja po robu, temveč ga, nasprotno, pospešuje.
Ni dvoma, da letošnja kresnikova bera prinaša za vsak okus nekaj, a za prave literarne sladokusce le grižljaj ali dva.
Pogledi, junij 2010