Za pogreb še prezgodaj
Manguelova pripoved sodi deloma med stvarno zgodovinopisje, saj avtor pripoved oblikuje po tematskih sklopih, povzema misli drugih učenjakov, modrecev, pesnikov in pisateljev, jih citira in dodaja opombe virov na domala vsaki strani, svojemu pripovedovanju pa prilaga tudi obilo fotografskega gradiva. Po tej učenjaški plati nas osupne s širokim poznavanjem raznoraznih literarnih kultur naše in preteklih civilizacij. A še bolj nas očara z metaforično platjo svojega pripovedovanja – nič čudnega, saj je tudi romanopisec – ter dragocenim osebnim pristopom k branju, pisanju in raziskovanju.
Gospod Wilde je resda dejal: »Nikoli ne preberem knjige, o kateri moram napisati oceno; s tem izgubiš vso objektivnost«, a ta duhovita resnica se ne zaveda, kakšen blagoslov je lahko osebni pristop h knjigi. Zdi se, da je Manguel izjemno privlačen prav tedaj, kadar piše o knjigah, ki so se ga dotaknile, se v njem preobrazile in vanj pritisnile pečat subjektivne izkušnje, ki ga ne odtehta nobena stvarna vednost o knjigi. Knjižnica ponoči je obarvana z njegovim potovanjem po velikanski lastni knjižnici, ki si jo je uredil na območju Poitou-Charentes na zahodu Francije, in s knjigami, ki so mu kdajkoli prišle na pot. Začenja se z občudovanjem starih mitov: babilonskega stolpa, ki kaže na človekovo željo, da bi premagal prostor, a je prinesel le zmedo jezikov, in aleksandrinske knjižnice, ki ponazarja željo premagati čas. Okoliščina, da je ta najbrž prva prava knjižnica, skupek vsega tedanjega znanja in modrosti, pogorela, Manguela pekli. Ne razvedri ga kaj dosti niti to, da je egiptovska vlada pred nedavnim zgradila novo.
V knjigi ne manjka zanimivih, včasih na videz majhnih in naključnih podatkov in anekdot, ki pa jih zmore pisatelj odlično povezovati in iz njih izpeljevati pomenljive sklepe.
Na primer: ponavadi imajo države po eno narodno knjižnico, a Italija jih ima bojda kar osem. Morda zato, ker je bil eden prvih, ki se je domislil javne knjižnice, ki bi bila odprta za vse in bi jo finančno oskrbovala država, Francesco Petrarca. V renesansi so k sreči bralci že obvladovali veščino tihega branja, drugače bi bilo v knjižnicah kar hrupno. Omeniti namreč velja zanimivost, da je bilo do 10. stoletja v praksi le glasno branje. Danes beremo večinoma tiho, ne vedoč, da je – po mnenju humanističnega učitelja Guarina – glasno branje bolj zdravo kot tiho, saj »bralcu izboljša prebavo, ker 'poveča toploto in razredči kri, prečisti vse vene in razširi arterije, za nameček pa ne dovoli, da bi v žilah, ki vsrkavajo in prebavljajo hrano, obtičalo količkaj nepotrebne vlage'«. Kako jih brati, je eno vprašanje, drugo bi bilo, kje in kdaj. Henry Miller je »prebral najboljše knjige svojega življenja na stranišču, nekaterih odlomkov iz Uliksa pa po njegovem sploh ni mogoče brati drugje, če jim hočemo iztisniti vso sočnost«. Bolj kultiviranim bralcem, ki se raje umaknejo v knjižnico, Manguel, ki pred nas razgrinja knjižnice najrazličnejših oblik, priporoča táko v obliki kroga v kvadratu. Prijetno vzdušje tovrstne ureditve je sam skusil v knjižnici Salle Labrouste in v čitalnici Britanske knjižnice. Ena najlepših knjižnic nasploh pa je po njegovem Lavrentinska knjižnica v Firencah, Michelangelov »najizvirnejši prispevek k renesančni arhitekturi«. A Manguelovo obzorje se ne omejuje na evroameriško območje, saj je svetovljan. Z enakim zanimanjem in poznavanjem omenja prastare knjižnice v srednjemavretanski puščavi Adrar ter Mogaoško svetišče na zahodu Kitajske, kjer so v 11. stoletju zbrali dobrih petdeset tisoč neprecenljivih rokopisov in slik ter ustvarili »največji in najstarejši papirni arhiv« na svetu.
Avtor piše o vseh knjigah, celo takih, za katere ne vemo, ali jih je že kdo napisal, izmišlja si njihove naslove ter vsebine, ker bi jih želel brati, in jih postavlja na police namišljene knjižnice. To nas spomni na Jorgeja Louisa Borgesa, ki je tesno zvezan s pojmom knjižnice. Tedaj, ko je ta slavni pisatelj pri zgodnjih petdesetih oslepel, je postal knjižničar. In med ljudmi, ki so mu odtlej prebirali knjige, je bil tudi mladi Manguel. V Knjižnici ponoči tako najdemo pričevanje o Borgesovem bivališču blizu Plaze San Martin in njegovi ne prav obsežni domači zbirki knjig, ki je sicer vsebovala precej anglosaške in islandske književnosti, a ne njegovih lastnih knjig; te je znal bržkone na pamet. Znati knjige na izust, hraniti knjižnico v glavi, ljudem ne koristi le v slepoti, temveč tudi v okoliščinah, ko se strahopetne oblasti odločijo knjige prepovedati in sežgati: v nacistični Nemčiji, Sovjetski zvezi, pod vojaškimi režimi v Argentini, Urugvaju in Čilu v sedemdesetih letih in še marsikje drugje.
Ob branju Manguelovih knjig začenjamo razumeti, kakšno vlogo in pomen so imeli knjiga, knjižnica in branje v družbah preteklih dob. V današnjem času je knjiga brez dvoma potisnjena na obrobje; drugi viri informacij se zdijo natančnejši in priročnejši, drugačni viri zabave privlačnejši, lahkotnejši. Današnja družba »dejanje branja – ki je svojčas veljalo za koristno in pomembno, kot tudi za potencialno nevarno in prevratniško – zdaj pokroviteljsko sprejema kot razvedrilo, lagodno razvedrilo, ki mu manjka učinkovitosti in ničesar ne prispeva k skupni blaginji«. Spomnimo se na starogrško družbo, ki knjig tudi ni preveč cenila, a to ni oviralo posameznikov, kakršen je bil Aristotel, da si ne bi ustvarili knjižnice. Res je tudi, da je bilo zavzetih bralcev v vseh časih le peščica, večino prebivalstva so sestavljali tisti, ki se za branje niso kaj prida zanimali. Zato Manguela ne bega maloštevilnost srčnih bralcev, temveč bolj to, kako se danes način branja spreminja. Branje z računalniškega zaslona ima namreč podobne pomanjkljivosti, kot jih je imel zvitek papirusa (viden je le izsek iz besedila), ki ga je v 2. stol. pr. n. št. začel nadomeščati mnogo uporabnejši kodeks iz pergamenta (ohranja občutek celovitosti, ker imamo v rokah celotno besedilo). Manguel ne dvomi, da nam knjiga v papirnati obliki v nasprotju s tistimi na elektronskem bralniku omogoča intimnejše poglabljanje in občutke lastninjenja. Poleg tega branje mnogokrat zahteva počasnost, globino in kontekst, medtem ko splet spodbuja hitrost, ne razmisleka, jedrnatost, ne kompleksnosti, in drobce novic namesto poglobljene razprave. A zaveda se, da je splet le orodje. »Ne moremo kriviti njega, če se zgolj površno zanimamo za svet, v katerem živimo.«
Manguel je vsestranski pisec, ki najde ob zgodovini človeštva, ki je imelo vselej težnje kopičiti znanje v knjigah in ga prenašati naprej, mnogo razlogov za optimizem. Ne boji se, da bi nove tehnologije odpravile stare, in verjame v njihov simbiotični soobstoj. »V našem času računalniška tehnologija in množenje knjig na cederomih vsaj po statistikah nista vplivala na proizvodnjo in prodajo knjig v staromodni kodeksni obliki.« Verjetno nas je vse preveč takih, ki knjige radi fizično posedujemo, ne glede na to, da zanje kaj hitro zmanjka prostora. Prostorski problem svojih knjižnic ljudje rešujejo različno: nekateri zgradijo police do stropa in zanje potrebujejo lestev, drugi se izselijo in svojo hišo prepustijo knjigam. Mnoge knjižnice – pove Manguel z obžalovanjem –, med njimi Kongresna knjižnica v Washingtonu (ki hrani tudi del Hitlerjeve knjižnice, v kateri ne manjka Karl May), zaradi pomanjkanja prostora na odpad odvažajo številne knjige. Zbirke časnikov nadomeščajo z mikrofilmi in izvirnike uničujejo. Zagovornike takih »rešitev knjižnega vprašanja« avtor imenuje tesla. A če je prostorski argument proti papirnatim knjigam še nekako upravičen, pa je obstojnostni povsem iz trte izvit. »Življenjska doba diska je približno sedem let, cederoma približno deset.« Ohranitev elektronskega gradiva naj bi tako predstavljala globalni problem, medtem ko lahko še vedno prebiramo starodavne pisave, ki so se ohranile vse od najstarejšega spomenika pisave (sumerskih tablic iz 4. tisočletja pr. n. št.) naprej.
Knjižnica ponoči, ki dopolnjuje in razširja Zgodovino branja z intuitivno razpredenim razmislekom o knjižnicah (vse od A do Ž!), njihovih ustanoviteljih, graditeljih, obiskovalcih in prebivalcih, nagovarja vsakega navdušenega bralca z njunim skupnim jezikom. Manguel zbira drobce in jih sestavlja v mozaik, ki postane knjižnica, po kateri se razgledujemo. Knjižnice so spomeniki, ki ohranjajo spomin – na človeška prizadevanja in iskanja. Zavest o prizadevanjih drugih zbudi v nas apetit po branju vsake knjige, ki bi nam utegnila priti pod roko, apetit, zvezan s hrepenenjem po vednosti in znanju. Branje je mikavno tudi zato, ker je obred ponovnega rojstva, saj vsako brano knjigo obudimo k življenju. Dokler bodo na svetu bralci in pisci, kakršen je Manguel, se zato (starinskim) knjigam ni treba bati pogreba. In še namig: Njegovo knjigo je najbolje brati ponoči, ko vse potihne in nas nič iz tega sveta ne ovira, da ne bi zapluli v knjižni svet; obdani s temo, s knjigo na kolenih, ki je osvetljena in »razsvetljuje« naš obraz, pozabimo celo na smrt.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011