Za nočno omarico državljana
Odgovor je: pričakujemo lahko veliko. Knjiga namreč preseneti tako pristaša liberalne misli kot drugih svetovnonazorskih pogledov. Prevod Hayekove Ustave za svobodo (The Constitution of Liberty, 1960) je časovno ustrezen in dobrodošel. Najprej zato, ker smo ravno v tem času priča socialnim napetostim, ki težijo k spremembam v obstoječi družbi, drugič pa zato, ker je ideja svobode, ki jo knjiga opisuje, brezčasna in kot taka vedno dobrodošla v družbi in svetu, kjer ni »obdobja v zgodovini, v katerem bi bili liberalni ideali v popolnosti uresničeni«.
Po eni strani avtor preseneča bralca, ki se počuti domačega med avtorji klasično liberalnega oz. libertarnega pogleda, kot so Ludwig von Mises, Robert Nozick ali Milton Friedman, saj velik del knjige posveti funkcijam države, za katere je ne le dovoljeno, temveč celo zaželeno, da jih državni aparat opravlja. V tem se avtor odmika tako od minimalističnega koncepta države kot tudi od »laissez-faire« koncepta delovanja prostega trga brez vmešavanja države. Poleg monopola nad prisilo so namreč funkcije države po Hayeku lahko tudi zagotavljanje informacij splošnega pomena, uveljavljanje standardov, vzpostavitev okvira denarnega sistema, oskrba z javnimi dobrinami in celo javno financiranje socialne države in dela izobraževanja.
Po drugi strani pa ostaja Ustava za svobodo še vedno zvesta svojemu naslovu, saj se na več mestih jasno izreka proti načinom vmešavanja države v družbo, ki posegajo v osebno svobodo. Pri tem lahko poudarimo predvsem tehtne razloge proti državnim monopolom bodisi na področju zavarovanja ali izobraževanja, pri čemer se avtor jasno izrazi, da javno financiranje še ne pomeni javnega izvajanja določene storitve, saj lahko konkurenčna ponudba tudi na tem področju prinese boljši rezultat ob nižji ceni. Ostro pa knjiga zavrača ukrepe, ki vključujejo samovoljno diskriminacijo med ljudmi (prepričljiva argumentacija je podana denimo proti progresivni obdavčitvi dohodka), ki omejujejo dostopnost do trgovanja ali poklicev, ter ukrepe, ki vplivajo na pogoje proizvedenih in prodanih količin. Kot najbolj škodljivi za vse v družbi so izpostavljeni ukrepi kakršnegakoli nadzora cen, ki so tako samovoljni kot tudi popolnoma neučinkoviti, saj se a priori odrečejo informacijam, ki jih ponuja trg.
Hayek razbije mit o pravičnosti progresivne obdavčitve dohodka od dela, kjer večina manjšini vsiljuje disproporcionalno davčno breme in kjer popolnoma enako delo ni deležno enakega plačila (saj je to odvisno od preteklega zaslužka), da ne omenjamo še dejstva, da zavira socialno mobilnost in prisilno ohranja obstoječe ekonomske razlike med ljudmi. Avtor osvetli tudi druge družbene pojave, o katerih redko razmišljamo na objektiven način. Eden izmed zanimivejših argumentov o potrebi družbe po premožnih posameznikih sloni denimo na njihovem ključnem prispevku k splošnemu napredku družbe. Gonilo kakršnegakoli napredka v družbi je namreč vedno manjšina. Premožna manjšina zahteva za svoje potrebe in udobje velikokrat tehnološko praktično neizvedljive rešitve, za katere plačuje mala bogastva. S tem pa dejansko premožni posamezniki samostojno financirajo razvoj novih tehnoloških rešitev, procesov in metod, te pa v naslednjem obdobju preidejo v splošno uporabo večine v družbi, ki si lahko te novosti privošči za le delček cene, ki je bila zahtevana v začetku. Hvala premožnim.
Friedrich August Hayek (1899–1992) je bil leta 1974 dobitnik spominske Nobelove nagrade za ekonomijo in je eden izmed najbolj cenjenih ekonomistov in filozofov 20. stoletja. V prvi vrsti je bil zagovornik klasične liberalne misli. Ustava za svobodo te ideje predstavlja v dostopnem in laičnem jeziku. Knjiga je sestavljena iz treh delov in postskripta: v prvem delu avtor definira in razlaga svobodo in svoboščine v družbi ter njihove dobrobiti, v drugem se posveti vladavini prava kot potrebnemu pogoju za zagotovitev svobode, v tretjem delu pa govori o vlogi države v družbi.
Osrednje sporočilo knjige o svobodi ter vladavini prava kot o potrebnem pogoju za razvoj družbe je zelo aktualno ob trenutni situaciji, s katero se sooča Slovenija, ki je nastala v dveh desetletjih pometanja problemov pod preprogo in je pripeljala ne le do zloma »slovenskega ekonomskega modela«, temveč tudi do ljudi na ulici.
Tako neformalna kot tudi formalna pravila so se v Sloveniji izkrivila, možne in potrebne so torej spremembe. Začnemo lahko kar pri temeljnem dokumentu, pri ustavi, ki je po dobrih dveh desetletjih preživela tako svoj lastni rok trajanja kot tudi povprečen čas trajanja drugih ustav v svetu (devetnajst let). Sprememba ustave ob zgledovanju po idealih v Ustavi za svobodo, kjer bi v središče temeljnega dokumenta postavili osebno svobodo in pravno državo, bi odprlo vrata počasni, a zanesljivi spremembi formalnih in neformalnih pravil igre v družbi, s tem pa omogočilo prelom s preteklimi vzorci kadrovanja v državne strukture in podjetja, negativne selekcije in političnega mešetarjenja.
Ivan Oman je v začetku devetdesetih, moralno in legitimno za tisti čas, dejal, da ni važno, če je človek pismen, važno je, da je naš. Izjema je postala pravilo. Ob političnem kadrovanju tako levih kot desnih vlad in njihovem vedno večjem poseganju v osebno svobodo posameznikov mora biti omejitev oblasti na vseh nivojih ena izmed ključnih smeri sprememb zakonodaje. Fiskalno pravilo v ustavi, ki bi omejevalo tako desne kot leve, umik politike iz gospodarstva ter prenehanje državnega igračkanja z bankami se novi vladi ponujajo kot možni odzivi na Hayekovo misel v pripisu: »Meni se ne zdi poglavitno vprašanje, kdo vlada, temveč kaj sme oblast početi.«
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013