Z roba virtualnega
Vsekakor pa Flisar ne korespondira zgolj s postmodernizmom, temveč se – povsem jasno in ekplicitno že s samim naslovom – nanaša tudi na starogrško književnost, in tu pride do paradoksa v idejni zasnovi in sicer: grški tragiški lik je vselej tragičen, ker ga usoda oziroma transcendenca povsem determinirata. Ni mogoče, da bi usodi ubežal in sam ni odgovoren za razvoj dogodkov. Tako denimo Ojdip – ki ima tudi v romanu pomenljivo vlogo; osrednji lik namreč domnevno zblazni, ker spozna, da njegov sin spi z lastno materjo – ne more odgovarjati za svoja dejanja, ker je povsem podrejen usodi. Odisej na drugi strani s svojo zvijačnostjo premaga vse prepreke na poti, je aktiven, iznajdljiv lik, ki se ni pripravljen podrejati.
Flisarjev junak je, pravzaprav, mnogo bolj podoben Ojdipu kakor Odiseju in prav v tej točki se kaže ta razcep med postmodernističnim in starogrškim, ki spodjeda koherentnost idejne zasnove romana. Namreč: Flisarjev junak je nenehno podrejen neznani osebi, ki vodi njegovo življenje – verjame, da ta vloga pripada znanemu nevrologu, ukazom, ki jih prejema z neznane telefonske številke pa dolgo sledi, ne da bi se poskušal upreti. Ko to vendarle stori, so posledice vselej krvave. Vidimo torej, da Flisarjevega junaka vodijo neznane sile (v enem od poglavij celo eksplicitno nagovarja boga), ki se jim vedno upira zaman. Imamo torej tipični tragiški lik s postmodernistično zavestjo.
Prav možnost, da beremo roman tudi na ta način, zamaje njegovo prepričljivost in domišljenost. Namreč, vsekakor je mogoče roman brati tudi skozi prizmo sodobne kapitalistične družbe in ga razumeti kot sliko današnjega časa, kjer je privzemanje različnih družbenih vlog nujno, hkrati pa v zankah laži, prevar in manipulacij ni mogoč upor, saj ne vemo, komu se naj pravzaprav upremo. Žal se zdi takšno branje nekako osiromašeno, želimo si verjeti, da se za to napeto, spretno spisano zgodbo skriva kaj več, kakšen globlji uvid in premislek, podobno kot nočemo verjeti, da je Flisar (še vedno) v eksistencialni krizi in še vedno preprosto in zares išče svoj Jaz.
Začarani Odisej je vsekakor roman, ki ponuja prostor za premislek in ne ponuja dokončnih odgovorov, čeravno ga mestoma zanese v polje didaktičnega. Nekoliko moteča so tako dolga poljudnoznanstvena razpravljanja, ki jih virtualni, nezanesljivi pripovedovalec vnaša kot z garancijo znanosti priznane oaze resničnosti ter se ponaša s svojo internetno vsevednostjo. Tudi to je gotovo lahko ena izmed značilnosti sodobnega Odiseja – nadležna, lažna vsevednost, zavita v slabo retoriko. Nekoliko manj spodbudno je, da takšni odlomki prekinjajo tekoči ritem romana, ki s tem izgublja na gibkosti. Problematično je predvsem, da pripovedovalcu ne verjamemo, da je te in te podatke prav zdaj nujno navesti, tega z ničemer ne utemelji in zdi se, da avtor nekaterih idej preprosto ni znal prepričljiveje vnesti v roman. Podobno so problematični nekateri preobrati v zgodbi, ki so prelahki, preveč enostavni, prenapihnjeni in zato – na prvi pogled morda paradoksalno – manj zanimivi in zahtevnejšega bralca odvračajo. Ponavljajoči se umori izgubljajo na moči, družinske sage, ki se odvrtijo pred nami druga za drugo delujejo prazne ... Je bil to avtorjev namen? Stalno ponavljanje vzorcev, nezmožnost, da nas karkoli še preseneti in šokira?
Začarani Odisej je roman, o katerem je mogoče veliko govoriti, vendar pri tem nikakor ne moremo mimo vprašanja, ali prav tako tudi veliko pove.
Pogledi, let. 5, št. 6, 28. marec 2014