Vredno branja – in lekture
Barona na drevesu, ki je od treh romanov zaenkrat edini preveden v slovenščino, je Calvino napisal ravno v času svojega izstopa iz komunistične partije. V njem je med drugim raziskoval vprašanje o smiselnosti družbenega in političnega angažmaja, a ga ni razrešil, saj protagonist v pisateljevi maniri, nagnjeni k paradoksom, hkrati alegorizira tako angažiranost kakor njeno nasprotje.
Biagio pripoveduje zgodbo svojega brata, Cosima Piovasca di Rondòja (njun oče je baron), ki se je pri dvanajstih letih uprl očetovi avtoriteti (ter družbi nasploh), ko je zavrnil krožnik s polži ter splezal na drevo. Tam je sklenil tudi ostati in nikdar več stopiti na tla. Ombrosa, prevladujoči dogajalni kraj, je bila tedaj, v drugi polovici 18. stoletja, prepredena z gozdovi in mu je omogočala, da je ostal zvest svoji odločitvi. Z drevesa na drevo, po hrastih, slivah, breskvah, smokvah, platanah in murvah Cosimo pleza po vseh štirih kot homo habilis ali opica, čeprav sprva še v gamašah, z napudrano plemiško lasuljo ter trirogeljnikom na glavi. Zaljubi se v ljubko dekletce Violo, ki se čez leta prelevi v muhavo razuzdanko; udomači si jazbečarja Ottima Massima; seznani se z razbojnikom, ki pod njegovim vplivom postane požrešen bralec knjig. Pozimi spi v krzneni vreči, obešeni na vejo. Ukvarja se z vsemi področji življenja, naravnimi in kulturnimi: lovi in odira živali, ljubimka, z veje prisostvuje maši. Prihaja v stik z nižjimi sloji prebivalstva, prav tako pa si potem, ko prečita mnogo knjig, dopisuje z razsvetljenskimi filozofi in znanstveniki. Spiše »Ustavni načrt za republikansko mesto z deklaracijo o pravicah moških, žensk, otrok, domačih in divjih živali«. Ko pride vojna, se postavi na stran francoske republikanske vojske v upanju na ugodne posledice revolucije, a ta prinese le razočaranja. Cosimove pustolovščine dobivajo vse večje razsežnosti, vse bolj so neverjetne in se tako nagibljejo k pustolovski ali otroški literaturi (to pa je pravzaprav le eno od parodičnih sredstev). Med življenjem na drevesih premaguje naravne in družbene ovire, znebi se vseh zadržkov in predsodkov; osvobodi se navad, ki so mu jih vcepljali kot članu plemiške družine, otrese se družbenih pravil nasploh. Z odmaknjene pozicije opazuje življenje tam spodaj, v samoti, a je hkrati vselej pripravljen priskočiti na pomoč. Svet na tleh se ga tiče zgolj toliko, kolikor lahko on zanj naredi kaj dobrega.
Calvinov slog je komunikativen, po italijansko poskočen, poln igrivih vprašanj (kakor v pravljicah: »In kam je šla? Jezdila je v galopu po oljčnih nasadih.«), neposrednih nagovorov bralstva (»Saj veste«) ter komentarjev, postavljenih v oklepaje. Humorni liki – trmasti, uporniški in pozneje pravičniški Cosimo; sadistična Battista; oblastiželjni in častihlepni Baron; z vojsko obsedena Generalica – nas ne pustijo ravnodušnih. Z ironijo, ki do bralca pronica skozi humorne značaje, pustolovsko dogajanje in samoozaveščeni način pripovedovanja, se pisatelj loteva prizadevanj posameznikov, obsojenih na tragikomični propad, družinskih in družbenih razmer, ki kratijo svobodo, zlasti pa se ponorčuje iz razsvetljenskih nagnjenj, racionalističnih, moralističnih, utopičnih in samozadostnih.
Prevod romana Il barone rampante je neprecenljivo obogatil slovenske knjižne police. Ponekod je prevajalki Nataši Kos uspelo ujeti Calvinovo jezikovno virtuoznost; žal pa obenem ne moremo spregledati premnogih spodrsljajev, nepazljivosti in znamenj pomanjkljivega čuta za (slovenski) jezik, ki so ušli bodisi prevajalki bodisi lektorjema (Simona Sellami, Jernej Zupanič). Bralec tako vse prevečkrat obstane pred uganko (o dečkih na drevesih je na primer rečeno, da so bili »gologlavi, a so imeli na glavah scefrane slamnate klobuke«, kar je malce nenavadno, saj so po veljavnih zakonih fizike lahko le eno, torej gologlavi, ali drugo, pokriti, ne pa oboje hkrati; stavek »Psi so lajali, metali so kamenje, kričali« postavlja na preizkušnjo naše poznavanje živalskega sveta; ko izvemo, da so Cosimu kmetje vile »zabodli v polne prsi in ga prikovali na deblo«, nas sprva zgrabi smrtni strah za junaka, a iz nadaljnjega poteka je razvidno, da ga je kruto ravnanje pustilo povsem nepoškodovanega in naš strah zamenja presenečenje; to ne popusti, temveč se še stopnjuje ob poročilu, da so Cosimovega strica »našli vklenjenega, kako vesla med sužnji v nekem otomanskem zaporu, ki so ga zavzeli Benečani, ki so ga pozneje osvobodili« – veslanje v zaporu? Calvinu, razmišlja bralec, domišljije res ne zmanjka, v nasprotju z bralcem, ki si že zaman razbija glavo z novim mestom, namreč, kaj natanko sporoča poved: »’Uh!’ je vzdihnila ona, in potem on prvi, sta se poljubila,« itn.), ki se mu razjasni, šele ko se posvetuje z izvirnikom (dečki so bili »gologlavi ali pa so imeli na glavah scefrane slamnate klobuke«; psi so le lajali, kričali in kamenje metali so kmetje; ustrezen prevod tega mesta bi glede na eliptični izvirnik morda lahko bil: »Od tam se je razlegalo lajanje, kričali so, metali kamenje«; Cosimu vil niso zabodli v prsi in ga prikovali na deblo, saj te operacije gotovo ne bi prestal brez poškodb, temveč so ga z vilami le potisnili ob deblo; in stric je veslal seveda na galeji, ne v zaporu, čeprav italijanska beseda »galera« res lahko pomeni oboje; itn.). Moteče se ustavlja še pri nerodno ali napačno izbranih izrazih (»odvrnil krožnik s polži« namesto »odklonil«, »zavrnil«; »zazidati kolibo na drevesu« namesto »postaviti«, »zgraditi«), slovničnih napakah (pogosta zamenjava zaimkov »svoj« in »njegov«; »vso prebivalstvo«; »vso blago«; »vso človeštvo«; »pod nobeno ceno«; »to je brez dvoma upodobilo njegov duh«; »si je od jeze ugrizel prst«) ter slogovnih nečednostih, ki motijo ritem (zamenjan vrstni red besed, dovršniki namesto nedovršnikov, pogosta raba besede »neko« namesto »káko«, »če« namesto »ali« ter pogovorne fraze, na primer »se je zataknil za eno nižjo vejo«, »celega tega ozemlja«, »ne gre se za to« itn.). To je le peščica primerov; več o tem v romanu.
Slovenski prevod je tudi obogaten z mnogimi prevajalskimi opombami, ki jih v izvirniku ni. Prva, denimo, opozarja na to, da Calvino nazive, ki sugerirajo družbeno veljavo junakov, piše z veliko začetnico (Baron, Markiz, Vojvoda, Opat), s čimer, kot pojasnjuje prevajalka, »nakazuje svoj ironični odnos do razredne razklanosti družbe«. Iz drugih izvemo, kdo sta Linné ali Lesage, kaj so Telemahove dogodivščine, Clarissa itn. Čeprav je Calvino sam menil, da opombe niso potrebne, te niso nujno vselej odveč. Bralec se le sprašuje, po kakšnem ključu so ponekod dodane, drugod pa ne. Občasni stavki v tujih jezikih, kot so nemščina, francoščina in španščina, so v opombah največkrat prevedeni (včasih prav nerodno), vendar ne vselej. Nekatera filozofska in literarna imena evropske zgodovine so zaslužila opombo, druga ne. Bralcu se očitno pripisuje, da razume, kaj pomeni »batjuška« ali »Cuiasse! Belinùi!«, ne pa, kaj je »señor« ali »La Nouvelle Heloïse«. Skratka, večino opomb, zlasti tiste, ki žalijo bralčevo razgledanost, bi bilo morda bolje opustiti, namesto tega pa pojasniti nekatere posebnosti, povezane z italijanskim jezikom, ki neitalijanskemu bralcu ne morejo biti razvidne, zlasti pomenljiva osebna ali krajevna imena (kraj, kjer Cosimo opravlja potrebo, se na primer imenuje Merdanza; ime gotovo ni naključno). Tu pa tam so sicer pojasnjena, a spet ni razvidno, po kakšnem ključu. Pojasnilo dobita imeni psa Ottima Massima ali razbojnika Giana de Brughija (Janez iz Vresja), ne pa nekatera druga. Maja Žorga, ki je leta 2009 roman prevedla za diplomsko delo, je bila tu doslednejša; Baronovo ime je poslovenjeno kot Kozma Hudaploha Rondojski, dogajalni kraj kot Osojno itn.
A vrnimo se raje h Calvinu. Baron na drevesu, uvrščen v Zahodni kanon Harolda Blooma in ena najbolje prodajanih Calvinovih knjig, je lahkotna družbena satira, kjer šaljivosti ni konca. Vsa pripoved je osnovana na Biagiovih spominih na Cosimovo življenje v krošnjah dreves, a vsebuje toliko raznoterih podrobnosti, da nenehno zbuja ironično distanco, ki jo še krepi okoliščina, da je Biagio brata le poredko spremljal na njegovih poteh; poznal jih je zlasti iz bratovih pripovedovanj, ta pa so bila tako ali drugače prilagojena poslušalcem. Calvino nas nenehno opozarja na akt pripovedovanja in pisanja, ki ni nikdar verodostojen, s tem pa meče luč dvoma na vse, kar sam popisuje, in se izmika vsemu, kar ga skuša popisati.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011