Vaje v logiki in trening bolečine
Čeprav še danes obžaluje, da je zapustila Madžarsko, za svoj pisateljski izraz ni izbrala materinščine, temveč francoski jezik, ki ji ni bil preveč všeč in se ga je menda dolgo učila. Prav uporaba jezika, v katerem je bila Kristofova tujka, je bržkone vplivala na oblikovanje edinstvenega literarnega sloga, katerega bistvena sestavina je preprostost. Ta preprosti slog je najbolj učinkovit v romanih, ki sestavljajo Trilogijo, torej v Šolskem zvezku (1986), Dokazu (1988) in Tretji laži (1991). Kristofova nepristransko in neprizadeto podaja osnovne obrise dogajanja, vmes pa pušča precej praznega prostora. Tako nastane nekakšen rentgenski posnetek vsebinskega okostja, ki ima močan estetski naboj; nedorečenosti, tišine in uganke, skrite med rebri prizorov, od bralca zahtevajo, da vloži nekaj miselnega napora in logičnega sklepanja, za kar je tudi poplačan s spoznavnimi užitki.
Šolski zvezek so pri Študentski založbi v slovenščino prevedli že leta 2002, vendar samostojno deluje povsem drugače kot v sklopu trilogijske celote. Zanimiva posebnost tega romana je prvoosebna dvojina. Pripovedovalec ni nikdar sam, vselej sta dva, nerazdružljiva brata dvojčka, ki pa živita tako enotno in usklajeno, kot bi bil en sam. Dvojčka v otroških letih Mama pripelje živet v Malo mesto k Stari mami, ker v Velikem mestu divja vojna in vlada lakota. Fanta sta dovolj bistra, iznajdljiva in marljiva, da se prilagodita novim okoliščinam in premagata vsako oviro. V šolski zvezek zapisujeta spise o tem, kar se jima dogaja, in njuni spisi so poglavja romana, ki ga beremo. Imata jasna načela pisanja: »Spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava.« Držita se – tako kot avtorica – golih dejstev, izogibata se videzom, čustvom in vsakršnim subjektivnim vtisom. Poleg tega si z različnimi vajami krepita telo in duha. Drug drugega sporazumno pretepata in zmerjata, vse dokler se tako ne utrdita, da ju nič več ne boli. V tej nenavadnosti se bralcu kar nekako prikupita. Včasih se celo zazdi, da v svet zreta z nesebično objektivnostjo in sta povsem samoumevno pripravljena pomagati, da sta glasnika svojevrstne etike. A postopoma začneta zbujati srh, saj postaneta neobčutljiva kot robota in imata, slepo zazrta v svoje cilje, do sveta eksperimentalno pragmatičen odnos. Vzgajata se v nekakšna nadčloveka in sta, kakor je ob Šolskem zvezku zapisal Jurij Hudolin, zapredena v voljo do moči. Njuni hladnokrvni preračunljivosti se čudimo denimo tedaj, ko za to, da lahko prečkata mejo, brez pomislekov žrtvujeta očeta. Tadej Troha v spremni besedi k Trilogiji upravičeno ugotavlja, da sta pravzaprav brez psihologije. Sta brezosebna in nepredvidljiva, in tu tiči njun čar.
Vojna doseže tudi Malo mesto, vojaki ropajo po hišah in posiljujejo ženske, dvojčka pa sta priči še drugim prizorom groze, denimo kupu zoglenelih trupel nekega taborišča. Po vojni deželo zavzame vlada Osvoboditeljev. Kulise vojne zamenja komunistična diktatura, ki ne prinese opevane svobode in boljšega življenja.
Šolski zvezek je roman z enkratno strukturo, ritmom in stopnjevanjem napetosti. Posebno težo mu daje objektivni, suhoparni slog; ta pride do izraza pri na videz neprizadetem pogledu na vojne grozote, ki opaža in beleži zgolj dejstva, zanemarja pa čustva. S tako slogovno metodo avtorica dosega močan potujitveni efekt. Morda o vojnih dogodkih tudi ni mogoče govoriti drugače kot telegrafsko, zaprtega srca, ker sta bolečina in sram, ki bi ju bilo sicer treba izraziti, neizrekljiva. Njuno izrekanje bi prineslo le novo bolečino in še več sramu. Vrhunec roman doseže na koncu, ko se dvojčka presenetljivo ločita. Eden odide v drugo državo, drugi ostane v hiši Stare mame. To je za bralca nepričakovan in mučen razcep; vse odtlej skupaj z literarnim junakom hrepeni po njuni ponovni združitvi v srečno celoto. A naslednji dve deli v tem pogledu ne prineseta potešitve. Z nadaljnjimi presenečenji nas na neprijeten način trgata iz iluzije Šolskega zvezka, ki smo ji dodobra nasedli.
V na videz neposrednem nadaljevanju prejšnjega romana, Dokazu (1988), tretjeosebno spremljamo Lucasa, tistega od zdaj petnajstletnih dvojčkov, ki je ostal v domačem mestu. O njegovi drugi polovici, Clausu, sprva ni ne duha ne sluha, tako da podvomimo v njegov obstoj. Nasploh svet izgublja trdnost in vsebina nam polzi iz rok. Počasi se nam zasvita, da beremo zgodbo v zgodbi. To, da je zgodba izmišljena, nam da marsikaj slutiti o travmah njenega ustvarjalca. Ob koncu je drugi roman podobno pretresljiv kot prvi in nam znova spodnese tla pod nogami. A vse je napisano tako prepričljivo, da preprosto nočemo verjeti njegovi fiktivni naravi.
V zadnjem romanu Trilogije, Tretji laži (1991), ki je dvodelen oziroma razpolovljen, se počasi bližamo resnici. Prvi del prvoosebno pripoveduje Lucas, ki se je vrnil iz tujine. Njegov vizum je neveljaven, zato je v zaporu. Zaradi bližine smrti bi rad našel brata, po katerem hrepeni, vendar se v zvezi z njim ne spominja ničesar. V njegovo vse iskrenejšo pripoved počasi vdirajo čustva in nas vračajo na realna tla. Preteklost, ki jo zdaj izpove, je drugačna od tiste iz slikovitega Šolskega zvezka, kamor je, kot nam razkrije, zapisoval svoje laži. Pri stari mami, ki to sploh ni bila, je odraščal sam in ker je pogrešal brata, si je izmislil fiktivnega, ki da je ves čas z njim.
V drugem delu Tretje laži spregovori Klaus. Lucas ga najde, domala katarzično vesel. Klaus pa je zadržan: obiskovalca nagovarja z gospod, ga vika in zanika, da bi bila v sorodu. Sicer Lucasa prepozna, a ga zataji. Lucas mu pusti svoj rokopis, da bi ga Klaus dokončal, in odide. Klaus nam razkrije družinsko tragedijo, ki je ločila dvojčka, ko sta imela komaj nekaj let. Roman se sklene z vestjo o Lucasu, ki da je skočil pod vlak.
Vsak roman prejšnjega postavi na laž. Zanikanje, ki predvsem razbija iluzije, je glavni postopek Trilogije na različnih ravneh. Prva laž je pripoved o odraščanju v dvoje; njen avtor je Lucas. Druga je pripoved o Lucasu, ki je v celoti fiktivna in jo je najverjetneje zapisal Klaus. Tretja laž je najbolj pogubna, ker ostro zareže v realnost; ne dogodi se znotraj podvojene fikcije, temveč v za stopnjo realnejšem svetu. Brat se zlaže bratu, da sta njegova starša mrtva in da ni njegov brat. Tudi Lucasov samomor, ki sledi, ni več fikcija v fikciji. Roman sam, v nasprotju z dvojčko-ma, ne skuša bežati iz klavrne stvarnosti in je zato toliko bolj presunljiv.
Preprosti slog, ki včasih deluje kot dramske didaskalije, in skoraj nepretrgani niz prav tako preprostih dialogov trojico romanov približujeta dramskim tekstom. Zato ni nenavadno, da je bil prvi roman, Šolski zvezek, leta 2003 v režiji Ivane Djilas postavljen na oder ljubljanske Drame. Pozneje je avtorica slog nekoliko spremenila. Njen zadnji roman Včeraj (1995) in prozna zbirka Vseeno je (2005) sta v tem pogledu drugačna, prehajata namreč v poetične sfere. Njun slog je bolj notranji, subjektiviziran in v večji meri vključuje čustva ter občutke. A čeprav sta ti deli bolj domačni in se nam nemara bolj približata, s slogom ali strukturo ne dosegata mojstrstva prvenca.
Vsa dela Kristofove, ki so prevedena v slovenščino, imajo tudi precej skupnih potez. Ena od njih so kočljivi erotični prizori, ki jih je zlasti v Trilogiji precej. Stvarno poročevalsko in skoraj mimogrede so v dogajanje vključeni sodomija, pedofilija, sadomazohizem, homoseksualnost, posilstvo in incest. Med temi je poudarjena zlasti incestna ljubezen, ki privzema najrazličnejše obraze. A morda najpomembnejša rdeča nit proze Agote Kristof je izrekanje bolečine prisilnega odhoda, ločitve od nekoga ali nečesa, kar si imel rad in je bilo del tebe. Mnogi njeni protagonisti trpijo zaradi izkoreninjenosti iz domačih tal, ločenosti od domače hiše, otroštva in (primarne) družine. Izgubljenega tu ni mogoče dobiti nazaj. Nekateri junaki se skušajo vrniti, a ne najdejo rojstne hiše, ker je ne prepoznajo ali ker na njenem mestu že stoji kaj drugega. »Brezdomci«, razseljeni po svetu, domače vasi pogosto ne dosežejo niti po smrti. Prevladujoča občutja protagonistov so tako osamljenost, zapuščenost in tujstvo. V romanu Včeraj avtorica zapiše: »To je bila pot tistih, ki so zapustili svoj dom, ki so zapustili svojo deželo. Ta pot ni vodila nikamor. […] Kje naj najdem zabrisane poljane otroštva?« Tudi ločitev dvojčkov ob koncu Šolskega zvezka je v tem pogledu nadvse pomenljiva. Tisti, ki gre na tuje, deli pisateljičino usodo, drugi, ki ostane, pa skuša zadostiti njenemu hrepenenju. A glavni je njun razcep, ki v romanu zeva kakor odprta rana.
Trilogija – oziroma vaje v logiki in trening bolečine – nas pri poskusih razlage pusti razmeroma nemočne. Na Slovenskem so se njeni interpreti sklicevali predvsem na avtobiografskost te proze. Tadej Troha jo tako imenuje »avtobiografska upodobitev neizrekljive bolečine«. Nakazane pa so bile še druge smeri razumevanja. Anja Golob denimo v diplomskem delu o Trilogiji zapiše, da je avtoričin spomenik pisanju. Pisanje je res pomembna, v več delih Agote Kristof navzoča tema; a vprašanje je, ali mu avtorica postavlja spomenik. Kajti čeprav ima literatura možnost, da združuje razdruženo, celi rane ali postane nova domovina, proza Kristofove ne ustvarja podobnih iluzij.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011