V vrtincu ameriške studijske produkcije
Seveda ne, gre le za to, da distributerji poletne mesece napolnijo z naslovi, ki nagovarjajo predvsem najstniško občinstvo, ki je v tem obdobju razrešeno tlake šolskih klopi. Za težje filme je dovolj časa med glavnimi sezonami in v tednih pred podelitvijo oskarjev, ko v prvi plan stopijo resnejše teme in se začne bitka za prestižne nagrade in tudi boljši blagajniški izkupiček. Film, še posebno tisti, ki nastaja v okviru ameriškega studijskega sistema, je pač le tržno blago kot vsako drugo. Da bi upravičil svoj obstoj, se mora kar najbolje obrniti in studiu prinesti čim večji profit, zato je njegova pot med gledalce skrbno načrtovana vse od začetkov pisanja scenarija do izdaje na devedejih in drugih nosilcih.
O takšnih in podobnih temah govori knjiga Avatar ali Nova razsežnost filma avtorja Klemna Žuna. Naslov je kar malo zavajajoč in očitno (v duhu tematike, ki jo prežvekuje) želi promocijsko izkoristiti aktualnost in popularnost filma Avatar. Glavnina knjige je namreč posvečena veliko širši temi: analizi dejavnikov ekonomske uspešnosti filmov, ki jih producira ameriški studijski sistem. Povedano na kratko, Žun poskuša najti odgovore na vprašanje, kaj iz določenega filma naredi globalni megahit in kako se tej shemi (ne) prilegajo ne Avatar ne preostale uspešnice režiserja Jamesa Camerona, med njimi je treba še posebno poudariti Avatarjevega predhodnika Titanika.
Žun začne kar z definicijo filmskih fenomenov, opredeljenih kot nekakšnih naduspešnic, ki so, vsaka zase in vsaka v svojem času, pridelale več kot 80 milijonov kinoobiskovalcev in tako močno presegle obisk dotedanjih filmskih uspešnic. Blagajniške prihodke je seveda mogoče realno primerjati le, če upoštevamo inflacijo, zato avtor ponudi izračun povprečne cene kinovstopnice, ki občutno spremeni razmerja in, zanimivo, na vrh lestvice filmov z največjimi blagajniškimi prihodki vseh časov vrže epsko dramo V vrtincu iz davnega leta 1939.
Knjiga je nadalje nasekljana na kratka poglavja, izmed katerih vsako obdela po eno nujno sestavino filmske uspešnice, recimo zvezdniško zasedbo, žanrsko kodifikacijo, agresivno distribucijo v poletnem času, usmerjeno oglaševanje, naslanjanje na zunajfilmske vire ali pospeševanje franšizne produkcije. V luči vsakega izmed teh pravil je ovrednoten tudi Avatar in izkaže se, da zastavljena pravila bolj negira, kot jim sledi. Hollywoodski recept očitno velja le za povprečne uspešnice, za hit desetletja pa je, namiguje avtor, kot pri vsakem drugem kreativnem ali ekonomskem preboju, treba pozabiti na pravila in plavati proti toku. V tem pogledu se Cameron izkaže za posebno vrsto hollywoodskega auteurja, seveda ne glede evropske avtorske tradicije, ampak glede režiserja, ki ohranja nadzor nad vsemi etapami življenjskega cikla filma (produkcijo, prikazovanjem in trženjem) in ima o tem, kako nagovoriti kar najširše občinstvo, svoje lastno mnenje in vizijo.
Avatar ali Nova razsežnost filma je knjiga o filmu, kakršnih slovenski filmoljubci, bolj domači v prebiranju biografij in poglobljenih idejno-estetskih študij posameznih filmov ali režiserskih opusov, nismo najbolj vajeni, še posebno ne izpod preresa domačih avtorjev. Film je tu izpostavljen najprej kot tržni produkt in šele nato kot avtorsko delo. Kot gre izhodiščnemu zastavku knjige, se delo naslanja na podatke, ki jih je mogoče izmeriti, zato je polno razpredelnic, lestvic in grafov, iz katerih avtor sproti povzema svoje zaključke. Ker smo navajeni drugačne oblike avtorstva, tu spoznamo novo podvrsto: Cameronova izvirnost ne tiči v edinstvenosti njegovega pogleda na svet in sedmo umetnost, ampak v progresivnosti njegovih idej glede iskanja novega recepta, kako zakuhati transgeneracijsko, nadnacionalno in nadčasovno filmsko (nad)uspešnico.
Posebno zanimiv je pogled na domači vrtiček, ki razkrije nekaj opaznih, celo nenavadnih lokalnih posebnosti; tako se recimo med enega največjih ljubljanskih kinohitov vseh časov uvrsti tudi film Strasti, ki je leta 1985 postal prvi v Sloveniji javno prikazani trdi pornografski film. Ne le to, podatki demantirajo tudi splošno razširjeno prepričanje, da Slovenci ne maramo svoje lastne kinematografije, saj se med najbolj obiskane filme v Ljubljani (za druga mesta namreč ni bilo na voljo dovolj konsistentnih podatkov) uvrstijo tudi nekateri podalpski evergreeni, kot so Vesna, To so gadi in Ne čakaj na maj, v poosamosvojitvenem obdobju pa se na lestvici desetih najpopularnejših znajdeta tudi Petelinji zajtrk ter Kajmak in marmelada.
Založba UMco je v zadnjem času izdala lepo število knjig o filmu, med njimi tudi nekaj takšnih, ki se dotikajo bolj komercialnih aspektov kinematografije. Prispevek Klemna Žuna pomeni zanimivo alternativo analizam, ki po filmskem naslovu brkljajo bolj zaradi lakote po boljšem razumevanju idejnih in formalnih prvin filma. Problem je le to, da se vpeljava problematike Avatarja in Cameronove režiserske drže zdi pozneje nalepljena na Žunovo raziskavo trga filmskih uspešnic, zato knjiga deluje rahlo neorgansko.
Če vas zanima, kako deluje ameriški studijski sistem in zakaj imate ob spremljanju njegove produkcije večino časa občutek, da vedno znova gledate en in isti film, boste v Žunovi knjigi našli zgoščen in pregleden oris sistema, ki bo pojasnil marsikateri nezaželen deja vu moment. Če pa ste besen privrženec dolgoudih modrih ekosentimentalnežev in bi najraje v najkrajšem mogočem času nabasali potovalko in se preselili na Pandoro, pa boste na njenih straneh našli bolj malo paše za svojo razdraženo domišljijo. Še več, ta skrbno organizirana kolekcija v številkah izraženih podatkov in razgaljenih marketinških trikov utegne celo razbliniti del filmske čarovnije.
Pogledi, junij 2010