Ubesedovanje neupodobljivega
Pravzaprav je prej čud(ež)no, da se je mlad, perspektiven filozof, ki sta ga s filozofskega gledišča prvenstveno zanimali znanost in refleksija njenih zmožnosti razumevanja človeka, za svoj doktorat – delo je namreč knjižna izdaja njegove dopolnjene doktorske disertacije – zavezal tako neoprijemljivi temi.
A zakaj trdim nasprotujoče: da se je ob knjigi vredno ustaviti in da je njena prisotnost na neki način čud(ež)na? Zato, ker je prisotnost mističnih iskanj in izkustev nekaj, kar pretresa človeka vseh kultur in vseh zgodovinskih obdobij ter bi se ob tako vseprisotnem pojavu bilo vredno pogosteje ustaviti. Na drugi strani pa ostaja preprosto dejstvo, da to ni tako. Zato se zdi obravnava takšne teme na visoki akademski ravni čudna in hkrati čudežna. Čudežna zato, ker so čudeži nekaj nepričakovanega, nekaj, kar prečka človekov razum in v njegovo življenje vnaša drugačne možnosti pogleda na življenje.
Doprinos mističnih izkustev k razumevanju človeka, njegovega mesta v življenju in usmeritve v svetu ter k razumevanju znanosti same je tudi eden od osrednjih poudarkov Vörösevega dela. Drugače rečeno, trudi se pokazati, da imajo lahko mistična izkustva in znanja, ki izvirajo iz njih, tudi spoznavno (epistemološko) vrednost. To mu, kolikor zmorem presojati o tako širokem vprašanju, imenitno uspe.
Izkustvo in začetne težave
Ampak začnimo na začetku. Predstavitve vseh poglavij tako, kot so razvrščena v knjigi, nisem izbral zaradi intelektualne lenobe ali tesnobne negotovosti pred bralci, temveč ker si tematsko domiselno sledijo in vodijo bralca skozi celoten krog odkrivanja in raziskovanja mističnih izkustev. Prvo poglavje (Via mystica: Neizrekljivemu na pot) tako odpira polje ukvarjanja z mističnim. Najprej se ustavi na razpotju med perenialisti, ki trdijo, da je možno izluščiti izkustveno jedro mističnih doživetij, in konstruktivisti, ki temu ne verjamejo ter trdijo, da so vsa izkustva pogojena in povsem določena z zgodovinskim in kulturnim kontekstom. Zase in za nas bralce – v čemer mu tiho prikimavam – se odloči za zmerno perenialistično pozicijo. Verjame, da je smiselno raziskovanje mističnega izkustva zunaj določujočnosti posameznih zgodovinskih in kulturnih pogojev, hkrati pa se jih neprestano zaveda in jih pri posameznih manifestacijah mističnega upošteva. Nato se avtor brez oklevanja osredotoči na samo srčiko mističnega izkustva. Kaj ga določa v njegovem najglobljem bistvu? To niso videnja, zamaknjenosti in ekstaze, temveč tiho, a vratolomno doživetje enosti in/ali ničnosti vsega. Običajna dvojnost med posameznikom kot subjektom doživljanja in svetom, ki ga (objektivno) obdaja, se poruši. Os subjekt–objekt, na kateri sloni naše vsakdanje razumevanje sveta in sebe, se prelomi. Če dosledno premislimo, kaj to v svoji radikalnosti pomeni, lahko le ostrmimo in misel se nam ustavi.
Na tem mestu se avtorju odpre drugo pomembno razpotje. Je torej vrhunec takšnega doživetja vase umaknjeno spoznanje enosti/ničnosti vsega in sledi dokončen umik iz običajnega sveta (Vörös to imenuje transcedentalno ali introvertirano izkustvo) ali pa je možno živeti v svetu naprej in presegati zgoraj omenjeno dvojnost tudi sredi življenja? Vörös in mi smo skozi branje vse bolj naklonjeni slednjemu, kar skupaj z avtorjem lahko imenujemo živeto ali ekstravertirano izkustvo. Večina mističnih izročil postavlja za svoje vzornike ljudi, ki so mistično stanje doživeli in ga živeli naprej med ljudmi in za njih ter niso ostajali zgolj v svojih »puščavah«.
Drugo poglavje nosi naslov Scientia: (Nevro)kognitivni vidik. Prinaša izčrpen in sistematičen pregled znanstvenega raziskovanja mističnih stanj. Osredotoči se predvsem na nevroznanstvene pristope in modele, znane tudi pod imenom nevroteologija. Z izjemnim pregledom nad področjem in občutkom za pomembno Vörös upodobi posamezne modele – od začetnih in preprostih do najzapletenejših. Takšnemu pregledu modelov, ki so nam predstavljeni tako, da nas skoraj zapelj(uj)ejo s svojo prepričljivostjo, pa sledita kritičen razmislek in presoja. Slednja pomenita tudi pomemben doprinos k problemom raziskovanja na tem področju in odskočno desko za nadaljnja poglavja, predvsem za četrto, v katerem predlaga nevrofenomenološki model raziskovanja, ki veliko bolj dosledno upošteva dejanske (doživete) opise mističnih stanj in hkrati metodologijo, ki je bistveno primernejša za raziskovanje mističnih izkustev. Vörös v svojem kritičnem premisleku ugotavlja, da v dosedanjih raziskavah, ki so zaradi pionirskosti in poguma zagotovo pomembne, vlada velik teoretski in empirični kaos. Nesoglasja med posameznimi avtorji niso zgolj empirične narave, ampak predvsem teoretske – tj. metafizične in epistemološke narave –, kar pa ostaja zaradi zelo pomanjkljivih (fenomenoloških) opisov in pojmovanj »predmeta« raziskovanja velikokrat prikrito. Vse te raziskave, ki se ponašajo z zelo znanstveno zvenečimi pristopi, namreč zelo slabo opišejo in definirajo, kaj naj bi mistično izkustvo sploh pomenilo.
Pot do nevrofenomenologije
Zaradi tega vsesplošnega pomanjkanja sistematičnega fenomenološkega raziskovanja mističnih izkustev je Vörös celotno tretje poglavje z naslovom Phainomena: Fenomenološki vidik namenil ravno tej temi. Nobeno raziskovanje izkustvenih pojavov ne more napredovati brez prvoosebnih podatkov v obliki opisov in poročil. Najprej se je avtor fenomenologije lotil diahrono s tem, da je predstavil prispevke najvidnejših fenomenologov mističnih in religioznih izkustev, kot so Friedrich Schleiermacher, Rudolf Otto, William James, Walter Terence Stace, Robert K. C. Forman in David Loy. Sledi sinhrono iskanje bistvenih elementov mističnega skozi analizo poročil iz krščanskih, islamskih, judovskih, budističnih in hindujskih mističnih tradicij. Ugotovitve in izplen so nam poznani že iz uvodnega poglavja in se nam tukaj le še dodatno utrdijo. Ko mistik doživi uvid v enost – ali kar lahko še bolje izrazimo kot nedvojnost – vsega, kar biva, ko v odmaknjenosti od sveta in ljudi preseže razkol med sabo in svetom, je pomembno, da to spoznanje naprej polno živi med ljudmi. Introvertiran tip spremenjenega doživetja se mora pretvoriti v ekstravertirano spremenjeno življenje. Izbris meje med sabo in svetom, ki se dogaja v mistikovi odmaknjenosti od sveta, se tako prelevi v njegovo preseganje te meje sredi življenja. Mojster Eckhart, eden največjih krščanskih mistikov, to slikovito upodobi: »Zakaj resnično, kdor verjame, da bo od Boga več dobil v notranjosti, zbranosti in sladki zamaknjenosti kakor pri tabornem ognju ali v hlevu, dela kot nekdo, ki bi si svojega Boga vzel, mu obesil plašč čez glavo in ga nato potisnil pod klop.«
V četrtem, že omenjenem poglavju z naslovom Synthesis: Mistika kot življenje življenja Vörös pred bralcem razgrne pomembno znanstveno paradigmo za proučevanje človekovih izkustev in spoznanja, to je paradigmo utelešenosti/udejanjenosti (angl.embodied/enactive cognitive science). Ta nevroznanstvena teorija stoji nasproti klasični in še vedno prevladujoči paradigmi, ki spoznanje razume kot reprezentacijo zunanjega sveta v notranjem kognitivnem aparatu, v katerem se informacije procesirajo po zakonitostih, podobnih onim v matematično-računalniških sistemih. Utelešena/udejanjena paradigma pa spoznanje razume kot s telesom pogojeno (in omejeno) delovanje, ki sočasno poraja zunanji in notranji svet opazovalca. Človek torej ni kot padalec vržen v vnaprej oblikovan svet, temveč ga s svojo utelešeno dejavnostjo soustvarja. Praktična nevroznanstvena metoda, ki izhaja iz te paradigme, je poznana kot nevrofenomenologija. Nevrofenomenologija izhaja iz prepričanja, da je treba poleg domnevno edinih verodostojnih, tj. nevrobioloških podatkov, z vso resnostjo upoštevati tudi izkustvene ali fenomenološke podatke. Oboji so zavezujoči in omejujoči. Šele s proučevanjem njihovih povezav lahko raziskujemo tako kompleksna področja, kot so človekovo spoznanje ali razumevanje, religiozna in mistična izkustva ipd. Seveda pa do izkustvenih podatkov ne pridemo samo s preprostim pogledom v svojo notranjost (introspekcijo), temveč je za to potrebna domišljena in pregledna ter s tem ponovljiva metodologija. Nevrofenomenologija, ki ji je pot v znanstvene kroge v devetdesetih letih prejšnjega stoletja široko odprl izjemni čilski nevroznanstvenik Francisco Varela, se nam izkaže kot ena najustreznejših znanstvenih metod za raziskovanje vseh človeških izkustev in s tem tudi mističnih stanj. Znanost in mistika lahko po njeni zaslugi prihajata v dialog, ki ima potencial oplemenititi obe.
Finale in beseda o slogu
Ravno doprinos mistike k znanstvenim spoznanjem in razumevanju človeka samega je vsebina petega in zadnjega poglavja Vöröseve monografije, ki nosi naslov Experientia: Meditacija, jezik in blaznost. V tem pomembnem in zelo izvirnem poglavju ponudi več miselnih preobratov, ki delu prinašajo veliko svežine in ga odpirajo do vedno aktualnih dimenzij conditio humana. Kakšno je sploh (spo)znanje, ki nam ga odpirajo mistična stanja? Kako ga je mogoče razviti in kakšen je njegov odnos do jezika ter do odklonov v človekovem doživljanju, kot je npr. psihoza? Bistvena značilnost mistično razprtega (spo)znanja je, da to ni znanje o nečem, temveč je celobitno in bivanjsko znanje. Celobitno zato, ker zajema človekovo (utelešeno in udejanjeno) bit v njeni celokupnosti, in bivanjsko zato, ker neposredno nagovarja človekovo bivanjsko situacijo. Mistično znanje tako človeka vrača od vedno novih, z informacijami prenapolnjenih teoretičnih znanj nazaj k prvobitnemu izkustvu celote, nerazcepljenosti in uvidu v bivanjske danosti »biti človek«.
Ena od poti k temu cilju so meditativne tehnike. Vörös je prepričan, da osnovno anatomijo meditacije v vseh religijskih tradicijah določa pozornost, ki jo lahko gojimo v dveh smereh: v smeri osrediščanja, to je pozornosti na eno točko, in v smeri čuječnosti ali panoramskega uvida. Vsi ti procesi, ki jih lahko vadimo in razvijamo, pa imajo tudi velik terapevtski potencial, ki se v zadnjem obdobju širi z nepredstavljivo hitrostjo.
V zadnjem poglavju zajame Vörös še dve izjemno pomembni temi. Bralcu se zdi kar malo škoda, da ju ni obravnaval v samostojnih poglavjih in jima namenil več prostora. Prva tema je povezanost med mistiko in jezikom. Tu se sreča z enim največjih paradoksov – kako to, da mistiki različnih kulturno-religioznih izročil pišejo o tem, da je o takšnih izkustvih težko govoriti, pa o tem vendarle vedno znova govorijo (in pišejo)? Zakaj ne sledijo priporočilu Ludwiga Wittgensteina – ki se tega sicer tudi sam ni držal, če mu smem z nekaj smelosti pripisati status mistika –, da je o tem, o čemer ni možno govoriti, bolje molčati? Vörös pronicljivo ugotavlja, da mistik nima v prvi vrsti namena pojasnjevati mističnih izkustev, temveč jih vzbujati v drugih. Človeku ne pripoveduje, ampak ga nagovarja. Vse prispodobe in prilike, nesmisli in paradoksi ter celo tišina med besedami služijo predvsem temu, da bi bralec mistično izkustvo doživel ali dobil navdih, da se odpravi na lastno mistično pot. Mislim, da kar nekaj tega uspe tudi Vörösu samemu, ko nas (za)pelj(uj)e s svojim jezikom.
Njegov jezik je namreč treba še posebej izpostaviti. Z izrednim občutkom za pisano besedo bralcu resnično upodablja te težko upodobljive pokrajine. Je natančen in dosleden. Vsak pojem, o katerem govori v nadaljevanju, dobro opredeli. Kjer jasnosti in nedvoumnosti ni mogoče zagotavljati, je glede tega nazoren in navkljub sicer dovoljšni samozavesti in suverenosti nikoli predrzen ali domišljavo zagledan v pomembnost lastnega doprinosa. V odnosu do vsebin, posebno zapletenih in izkustveno bogatih, ostaja previden in spoštljivo odmaknjen.
Druga pomembna tema v zadnjem poglavju je odnos mističnih izkustev do psihopatoloških, predvsem psihotičnih, in do izkustev pod vplivom psihoaktivnih snovi. Med njimi je veliko sorodnosti in skupnih značilnosti. Vörös pokaže, da je pri proučevanju teh mejnih področij potrebne veliko pozornosti. Tudi če pride tako v psihotičnih stanjih kot v stanjih pod vplivom psihoaktivnih snovi do prelamljanja razdvojenosti med posameznikom in svetom kot v mističnih stanjih, to ne vodi do trajnega uvida in razbremenjeno polnega življenja. Nasprotno, vodi v težka in grozeča izkustva, ki bi si jih želeli preprečevati in zdraviti.
Na tej točki se Vöröseva monografija in naš pregled počasi končujeta, in sicer krožno. Vedno znova smo pri začetnem vprašanju. Zakaj bi se človek sploh ukvarjal s takšnimi izkustvi in vprašanji? Mar niso, če se vprašamo skupaj z Gorazdom Kocijančičem, »ribarjenje v kalnem«? Brez dvoma so. Vendar ali lahko brez teh vprašanj sploh (pre)živimo? Ali je možno prehoditi pot od rojstva do smrti, ne da bi se srečali z njimi? Če pozorno prisluhnemo besedam velikih modrecev – od vedskih rišijev in starozaveznih prerokov do učenj vseh najpomembnejših mistikov – se več kot samo zdi, da ne.
Zaradi tega je Vörösevo delo izjemnega pomena. Ne samo, da je izvrstno argumentirano in mojstrsko napisano, temveč v slovenski prostor vnaša tudi prvi sistematičen pregled področja, ki zajame tako danes uveljavljene znanstvene paradigme kot tudi tehten in temeljit filozofski premislek. Svari nas pred nedomišljenim raziskovanjem teh področij – tako v osebnem kot formalnem raziskovanju – ter pred šarlatanstvom in cenenostjo, s katerima se te vsebine »prodajajo« na vsakovrstnih trgih. Lahko smo torej zelo veseli, da se je temu »ribarjenju v kalnem« zavezal mlad, perspektiven filozof. Njegov ulov bomo gotovo še spremljali.
_
Doc. dr. Borut Škodlar je psihiater in psihoterapevt, zaposlen na Psihiatrični kliniki Ljubljana in na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014