Knjiga - Stvarno

Alan Lightman: Einsteinove sanje. Prevod Anuša Trunkelj. Modrijan, Ljubljana 2011, 112 str., 9,90 €

Svet, v katerem sta vzrok in učinek včasih zamenjana, si je težko predstavljati. Vzrok je v tem svetu morda za vekomaj umeščen v preteklost in učinek v prihodnost, pri čemer se prihodnost in preteklost prepletata. Takšen je svet Einsteinovih sanj, kot ga opisuje ameriški fizik in pisatelj Alan Lightman.

Ko je Lightman pisal Einsteinove sanje, se mu je zdelo, kot da nekdo besede govori, on pa jih le zapisuje. Ta nenavadna izkušnja je bila po njegovem mnenju mogoča samo zato, ker roman ni dolg. Poglavja morajo biti kratka in mora jih biti veliko. Pisanja se je lotil prav s to idejo. Bralec bo tako začutil, da se čas pojavlja v različnih dimenzijah. Ko sanjamo, se nam dogaja nekaj podobnega.
Ko so bila poglavja napisana, je ugotovil, da stojijo sama zase, da so podobna pesmim v prozi in da to ni roman, kot si ga je zamislil. Dodal je prolog, dva interludija in epilog. Poetična razmišljanja o času je povezal z budnim Einsteinom. Dobil je vezivo, ki je kratka poglavja držalo skupaj, da niso razpadla na pesmi v prozi.
Pred nami je razmišljanje o tem, da se čas vedno znova vrača v svoje izhodišče, da ljudje vedno znova živimo svoja življenja, ne da bi to vedeli. Le nekaj ljudi v vsakem mestu, pravi Lightman, se v svojih sanjah medlo zave, da se je v preteklosti vse že zgodilo. To so ljudje, ki živijo nesrečna življenja in čutijo, da so se vse njihove napačne presoje, vsa njihova zmotna dejanja in vsa nesreča, ki jih spremlja, zgodili že v prejšnji časovni zanki.
V našem svetu obstajata dva časa: mehanski in telesni. Kjer se srečata, je obup, kjer gresta vsak svojo pot, je zadovoljstvo. Sicer pa v tem svetu čas še kako teče, le zgodi se bolj malo. »Če sta si čas in potek dogodkov enaka, tedaj se čas komajda giblje. Če si čas in dogodki niso enaki, tedaj se komajda gibljejo ljudje. Če človek v tem svetu nima nikakršnih ambicij, nezavedno trpi. Če ima človek ambicije, trpi zavedno, a sila počasi.«
O času je človek vedno razmišljal. Oče cikličnega časa Heraklit je kozmični čas videl kot veliki krog, kjer sta začetek in konec skupna. Parmenid je bil prepričan, da je edino resnično bivanje negibno in brezčasno. Potem je Zenon ugotovil, da Ahil ne more dohiteti želve. Platon je menil, da je čas gibajoča se podoba večnosti, Aristotel pa dodal, da brez duše časa sploh ne bi bilo. S krščanstvom je prišel čas odrešitve, vendar je Avguštin v svojih Izpovedih modro ugotovil: »Trije časi so: sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.«
Še danes so na Zemlji ljudje, ki ne poznajo abstraktnega pojma čas, imajo pa ogromno izrazov za tisto, kar se je zgodilo, se dogaja ali se bo zgodilo. Tudi prostor dojemajo kot eno od treh sfer: v zgornjem svetu, ki ga obvladujejo kozmične sile, domujejo duhovi prednikov, v srednjem svetu živijo sami, v globini zemlje pa prebivajo nadnaravna bitja, ki se skušajo osvoboditi skozi votline in vulkane. Ti ljudje so redki in živijo daleč od tistega, čemur pravimo civilizacija.
Medtem pa filozofi posedajo po kavarnah in se sprašujejo, ali čas zunaj človeške zaznave sploh obstaja, pravi Lightman. Kdo lahko presoja o tem, ali se neki dogodek zgodi hitro ali počasi, z vzrokom ali brez, v preteklosti ali v prihodnosti? Kdo lahko presoja o tem, ali se dogodki sploh zgodijo? Filozofi z napol odprtimi očmi posedajo po kavarnah in primerjajo vsak svojo estetiko časa. »Nekaj ljudi skuša količinsko opredeliti čas, ga členiti, analizirati. Ti ljudje se spremenijo v kamen. Njihova telesa, mrzla, otrdela in težka, negibno stojijo na vogalih ulic. Ko preteče nekaj časa, te kipe odpeljejo v kamnolom, kjer jih njihov lastnik nato razseka v povsem enake dele in jih, ko rabi denar, proda, da iz njih zrastejo hiše.«
Fizik in pisatelj razmišlja o času predvsem poetično in filozofsko. Tragedija tega sveta je v tem, da nihče ni srečen, pa naj prilepljen obtiči v času bolečine ali radosti. Tragedija tega sveta je v tem, da je vsakdo sam. »Nekateri pravijo, da je bolje ne približevati se središču časa. Življenje je gibalo žalosti, a plemenito ga je živeti, in brez časa ni življenja. Spet drugi se ne strinjajo. Ljubša bi jim bila večnost zadovoljstva, četudi bi bila ta ovekovečena in ujeta v negibnosti, kot metulj v vitrini.«
Svet je brez prihodnosti, čas v njem pa črta, ki se tako v realnosti kot tudi v mislih sklene v sedanjosti, pravi Lightman. Prihodnosti si v tem svetu ne more zamisliti nihče, tako kot ni mogoče videti barve za vijoličasto, ki je na koncu vidnega barvnega spektra. Zato je v tem svetu sleherna samota dokončna. Ljudje se obupano oklepajo sedanjosti, saj se onkraj nje razteza ničnost.
Prizorišče Einsteinovih sanj je Bern med 14. aprilom in 28. junijem leta 1905. Annus mirabilis, v katerem je Einstein napisal štiri članke, ki so temeljito spremenili naš pogled na vesolje, snov in čas. Zadnjega junija je uredništvo revije Annalen der Physik prejelo članek z naslovom K elektrodinamiki gibajočih se teles (Zur Elektrodynamik bewegter Körper). Pozneje so o tem članku začeli govoriti kot o posebni teoriji relativnosti, čeprav Einstein besede relativnost ni maral. Najbolj znano enačbo 20. stoletja E = mc2 je pripisal šele v dodatku na treh straneh, uredništvu ga je poslal septembra. Članek, ki so ga sprva skoraj vsi prezrli, je izšel brez ene same opombe, vendar z zahvalo prijatelju Micheleju Bessu s patentnega urada v Bernu, ki ga je spodbujal in z njim razglabljal o vsem mogočem. V preludiju Lightman opisuje, kako Einstein Bessu razlaga, da »hoče razumeti čas in se približati Staremu«. Besso ga svari, da si Stari, naj bo inteligenten ali ne, ne želi vsiljivcev, ki se želijo približati njegovim stvaritvam. Če se približaš razumevanju časa, si bliže stvarniku, pa naj bo ta razumen ali ne.
Od kod danes tolikšna obsedenost s hitrostjo, zanima pisatelja in fizika. Pojasni nam, kdaj je prvi človek zaznal učinek hitrosti. Bilo je 8. septembra 1889, ko je Randolph Whig iz Surreyja svojo taščo v novem avtomobilu z veliko hitrostjo peljal proti Londonu. Na svoje veliko veselje je tja prispel v pol krajšem času, kot si je sprva predstavljal, pogovor s taščo pa je komajda stekel, in sklenil je, da ta pojav razišče. Ko so bile njegove raziskave objavljene, se ni nihče več gibal počasi. Naša obsedenost s hitrostjo ne pojenja niti ponoči, ko lahko med spanjem dragoceni čas bodisi izgubljamo bodisi pridobivamo. Le nečesa se v tem svetu hitrosti ne zavedamo dovolj hitro: da je po neki tavtološki logiki učinek gibanja docela relativen. »Zakaj ko gresta na ulici dva človeka eden mimo drugega, eden drugega zaznavata v gibanju, kot človek v vlaku zaznava drevesa, ki beže mimo njega. In tako dva človeka, ko gresta na ulici eden mimo drugega, oba zaznavata, da drugemu čas teče počasneje. Oba zaznavata, da drugi pridobiva na času. Ta recipročnost ju spravlja v brezumje. Še toliko bolj, zakaj hitreje ko nekdo potuje mimo svojega soseda, hitreje, vsaj zdi se, potuje njegov sosed.«

Pogledi, št. 13, 22. junij 2011