Tempirana bomba

Katarina iz telefonske govorilnice vztrajno kliče bivšega ljubimca, čeprav ve, da ga ne bo mogla priklicati (ker je »šel na tenis«). Odveč je dodati, da ga je spoznala v četrtek in da jo je dotični na četrtek tudi zapustil. Oglaša se njegova (bivša) žena Magda, ki smisel življenja strne v tistih deset, petnajst sekund, ko vljudno odgovarja na eno in isto vprašanje ene in iste frajle vsak četrtek ob šestih. Virus HIV se širi ob četrtkih in Katarino pokopljejo v četrtek ob šestih. Ne le, da so časovne koordinate premeteno predvidljive, tu je še zgodba, ki svoje adute brez sramu razkrije na prvih nekaj straneh, pravzaprav kar v prvem stavku: »Danes bom srečala Davorja, ki me bo okužil z aidsom, ampak seveda nimam pojma o tem.« In cinični dodatek: »Za okuževanje je še dosti časa,« z drugimi besedami – nekaj manj kot dvesto strani, po katerih se kot osnovni delci odbijajo in privlačijo liki, prepuščeni pripovedovalkinemu usodnemu smislu za humor. Iz postopka je mogoče prepoznati »ženski odgovor« na Running late, zadnjo zgodbo zbirke Prasec pa tak. Poleg vsebinske navezave roman V četrtek ob šestih nadaljuje z imitacijo kramljajočega, navidez lahkotnega pogovornega sloga svojega kratkoproznega predhodnika, ki se izkaže za enega od motorjev bralske vztrajnosti. Drugi motor je v strateško razmetanih indicih: pripovedovalka fluidno prestopa med tremi časovnimi pasovi (preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo) in kot da mimogrede navrže kakšno anekdoto bližnje in manj bližnje prihodnosti, poleg tega pa je v svoji klepetavosti dovolj spretna, da zmeraj izda le toliko, kolikor je potrebno za podžiganje radovednosti. Roman ima vse potrebne nastavke za tragedijo, od ljubezenskih intrig do samomora in formalno poglobljenih eksistencialnih pasaž, le da v danem kontekstu spominjajo na črni humor Montyja Pythona, ki uprizarja Esmeraldo. Junaki, vedno ene in iste face še od Prasca pa takega dalje, živijo vsak v svoji žajfnici, edinem pravem žanru, v katerem se prepoznajo in se v njem počutijo kot riba v vodi. Pa ne zaradi svoje čustvene eruptivnosti, temveč kot iskanje protiuteži njihovi banalnosti, vsesplošni apatiji, občutku zamenljivosti in s tem zavedanju lastne ploskosti in patetičnosti, ki jo skuša pripovedovalka premagovati z (avto)ironijo. Vse skupaj še najbolj spominja na komedijo zmešnjav, saj je tudi poigravanje s suspenzom in melodramatičnimi elementi nenazadnje del širše jezikovne igre, tiste cinične distance, ki je vmes postala avtoričin zaščitni znak. Da dogodke podaja pripovedovalka onstran groba, je pa sploh absurd non plus ultra, čeprav je Stepančičeva s takim prijemom že postregla v Mrtvakih in šlagerjih.

Lucija Stepančič si je po dveh zbirkah kratke proze nabrala dovolj kondicije za uspešen tek na dolge proge. V četrtek ob šestih se bere kot tempirana bomba: seveda se ve, da bo šlo na koncu vse skupaj v zrak, še najbolj Katarina, toda besedno tiktakanje je dovolj privlačno, celo zabavno, da zapolni manko preobrata. Dogodkovna anticipacija postavi v ospredje edini pravi Dogodek romana – jezik(anje) prvoosebne pripovedovalke, njeno gosto ubesedovanje svojega nemirnega toka zavesti. In čeprav postajajo melodramski efekti proti zaključku vse bolj predvidljivi, se tudi to lepo vpisuje v logiko romaneskne celote. Kar se ima zgoditi, je ves čas na dlani, vprašanje je le, kako in kaj do tega pripelje. »Od blizu pa ni videti drugega kot poletni večer.«

Pogledi, št. 18, 14. september 2011