Knjiga - Leposlovje

Cormac McCarthy: Krvavi poldnevnik. Prevod Andrej Hiti Ožinger. Mladinska knjiga (zbirka Roman), Ljubljana 2011, 433 str., 32,96 €

Po romanih Ni dežela za starce in Cesta je Krvavi poldnevnik že tretji v slovenščino prevedeni roman ameriškega pisatelja Cormaca McCarthyja, prejemnika ameriške državne nagrade za književnost in Pulitzerjeve nagrade. Zgodba se odvija na Divjem zahodu, stičišču ameriške, mehiške in indijanske kulture. Sledimo junaku, imenovanemu zgolj fant, ki pri štirinajstih letih pobegne od doma, se preživlja s krajo in umori, dokler se ne priključi najemniški skupini lovcev na skalpe. Skupini, ki jo sestavljajo morilci, ubežniki in kriminalci, vsi okrašeni s človeškimi lasmi, kožo in zobmi, med njimi skrivnostni sodnik Holden, pravo poosebljeno zlo. Nato sledi zgolj pobijanje, pijančevanje, borba za preživetje, iztrebljanje celih plemen Indijancev, posiljevanje in skalpiranje vsega, kar je mrtvo ali živo.

Dogajanje romana je močno vezano na ameriško zgodovino, s številnimi zgodovinskimi dejstvi in liki, vendar je za naše kulturno okolje mnogo bolj zanimiva avtorjeva analiza človeške narave. V romanu se pisatelj skoraj eksperimentalno posveča odzivom likov na določene okoliščine. Človeška narava se namreč v McCarthyjevih delih pokaže v različnih situacijah, ki so jim junaki izpostavljeni, na primer v borbi za preživetje, v nevarnem okolju ali ob popolnoma naključnem dogodku. Vendar je to zgolj glavna nit romana, ki je zaradi simbolnosti nabit z različnimi pomeni in motivi. Naj izpostavim zgolj sodnika, ki na svoji poti vseskozi beleži arheološke najdbe in različne živali s prepričanjem, da »kar koli v stvarstvu obstaja brez mojega vedenja, obstaja brez moje privolitve«. Česar človek in znanost ne zabeležita, temu ne pustita obstajati. To pa je precej zanimiva kritika zahodnega mišljenja in raziskovanja.

Roman odlikuje zelo značilen slog z močno ritmiziranim in tekočim jezikom, v katerega se vključujejo surovi južnoameriški in španski dialekti. V slovenskem prevodu so ti prevedeni precej posrečeno, saj jih prevajalec sloveni neprisiljeno in brez pretiravanja. Žal pa se s številnimi podredji in razvejanimi stavki močno poruši izvirno zelo tekoč in ritmiziran način pisanja. Ponekod moti tudi preveč dobeseden prevod, kjer angleščina kar bije iz sintaktične strukture stavkov.

Posebna odlika Krvavega poldnevnika je bralčevo poistovetenje z obema glavnima likoma, fantom in sodnikom. S tem avtor bralca preizkuša: kdaj bo do fanta začutil odpor, kdaj bo z grozo prebiral sodnikove govore? Bo to na samem začetku ob fantovi laži, ob manjšem pretepu, morda ob pokolu Apačev ali skalpiranju majhnega dečka? »Človek se trudi vedeti, kaj hoče, ker je njegov razum vse, s čimer lahko to izve. Lahko pozna svoje srce, ampak ga noče. Po pravici. Tja noter ni dobro gledati. Srce nekega bitja ni tisto, ki je postavljeno tako, kot je naredil Bog. Hudobijo najdeš pri najmanj vrednih živalih, ampak ko je Bog delal človeka, mu je ob strani stal hudič. Bitje, ki lahko stori kar koli.« Prav »tja noter, kamor ni dobro gledati«, avtor usmerja bralčev pogled in neverjetno uspešno preizkuša, kakšna grozodejstva je junakom pripravljen odpuščati. Roman je namreč napisan tako prepričljivo, da brez posebnega utemeljevanja sprejme vse, ne da bi si znal razložiti, zakaj. Morda nam poskuša McCarthy sporočiti, da imamo vsi temno srce.

Pogledi, št. 3, 7. februar 2012