Stična kot največje halštatsko središče
Vojvodinja Paul Friderick von Mecklenburg (1856–1929), daljna sestrična zadnjega nemškega cesarja Wilhelma II., je bila svojevrstna gospa na gradu Bogenšperk, po gosposko razsipna in zapravljiva, po drugi strani pa strastno predana arheologiji in arheološkim izkopavanjem. Imela je srečo, da je bil tudi njen sorodnik na cesarskem prestolu v Berlinu strasten zbiralec starin, zato je njena izkopavanja finančno podpiral. 14. aprila 1913 je v glavnem grobu v gomili 4 v Stični pod kupom kamenja našla enkraten bronasti oklep, ki ga je skupaj z drugimi grobnimi najdbami, na primer posodo z manjšimi posodicami na rami in del konjske opreme iz glavnega groba, že naslednji mesec izročila nemškemu cesarju, ta pa ga je po restavriranju dal postaviti v preddverju cesarske palače. Kot piše Hermann Born, restavrator v Berlinskih državnih muzejih, kjer so oklep leta 1995 drugič restavrirali, je oklep, katerega značilnost je »izreden, na tej zvrsti oklepov do sedaj edinstveno zastopan bogato okrašen prsni del s fino graviranima ‘prsnima zvezdama’«, do leta 1945 stal v berlinskem prazgodovinskem muzeju. Takrat je skupaj z drugimi najdbami, ki jih je Mecklenburška podarila cesarju, postal vojni plen in so ga odpeljali v Sovjetsko zvezo. Sredi sedemdesetih let so predmete, zapakirane v škatle, iz Leningrada prepeljali v Leipzig, od tam pa leta 1989 po padcu berlinskega gradu v Etnološki muzej v Berlinu.
Še mimo ene zgodbe, povezane z vojvodinjo Mecklenburško, ne moremo, ko govorimo o obdobju dolenjskega halštata: njene zbirke arheoloških izkopanin iz Stične, Magdalenske gore, Vač in Vinice, v kateri je bilo več kot tisoč predmetov in je zaradi nezainteresiranosti starojugoslovanskih oblasti končala večinoma v Peabody muzeju v New Yorku (predmeti z Magdalenske gore) in Oxfordu (predmeti iz Vač), nekaj pa v ljubljanskem Narodnem muzeju.
To dvoje je nujno povedati zaradi lažjega razumevanja pomena najdb v gomilah starejše železne dobe na Dolenjskem.
Glavna podpisnika monografije Stična II/2 sta akademika Stane Gabrovec in Biba Teržan, vendar so pri nastanku tega zelo pomembnega arheološkega dela z različnimi študijami sodelovali še Anja Hellmut, Ana Kruh, Ida Murgelj, Hermann Born in urednik serije Katalogi in monografije Peter Turk.
Sistematična arheološka izkopavanja v Stični je začel leta 1946 Jože Kastelic, sicer domačin, takrat pa direktor Narodnega muzeja, leta 1960 pa jih je nadaljeval Stane Gabrovec. Pod njegovim vodstvom je bila temeljito raziskana največja gomila št. 48, v kateri je okrog 180 grobov in je poleg gomile 5, ki jo je raziskala Ana Kruh in izsledke objavila v omenjeni monografiji, najtemeljiteje raziskana gomila tega enega največjih ne le dolenjskih, marveč srednjeevropskih halštatskih naselij. Pozneje se je Gabrovcu pridružila Biba Teržan, ki v pričujoči monografiji objavlja sicer skromno naslovljene, a po vsebini neprecenljive Stiške skice, v katerih na podlagi načina pokopa in grobnih dodatkov odstira družbeno strukturo in kolikor je le mogoče »vsakdanje življenje« prebivalcev Dolenjske v času od 8. do nekako 5. stoletja pr. n. št. in jih postavlja v širši mediteranski, evropski in celo azijski kontekst. Ugotavlja, da je Stična vse skozi ohranila vodilno mesto, v starohalštatskem obdobju ji je bila konkurentka Šmarjeta, ki pa je pozneje morala prepustiti vlogo Magdalenski gori.
Gabrovec se ukvarja predvsem z zgodovino sistematičnih izkopavanj v Stični in načinom pokopavanja, predvsem gomile 48, Teržanova pa, kot je bilo že omenjeno, poskuša arheološkim najdbam vdihniti življenje. V sklepnih besedah tako zapiše: »Dragocene najdbe iz Stične nam kažejo, da je od samega začetka dolenjske skupine, tj. od horizonta Podzemelj, igrala pomembno vlogo v stikih z oddaljenimi kraji oz. skupinami, predvsem na Apeninskem polotoku in v Padski nižini. Domnevamo, da je njen pomen v povezavi z italskimi gospodarskimi in trgovskimi interesi, ki so se v 7. stol. pr. n. št. neprestano stopnjevali, kar se po eni strani odraža v pojavu italske prestižne bojne opreme, predvsem v čeladah klobučastih tipov na Dolenjskem, na drugi strani pa v različnih luksuznih predmetih. Med slednjimi zavzemajo posebno mesto kosi pivskih in jedilnih servisov, torej pribor, ki označuje pomembne družbene institucije – obredne bankete in simpozije, s katerimi se je družbena elita dodatno potrjevala. Posledica teh stikov Stične z italskim in širšim vzhodnosredozemskim svetom je tudi prevzem in raba predmonetarnih vrednostnih sredstev, kar je verjetno vplivalo na ugodno konjukturo in konkurenčnost stiškega oz. dolenjskega blaga ...Imela je stike s številnimi vzhodnoalpskimi središči, kot sta Hallstatt in Kleinklein, ter tudi v severneje ležečih krajih, predvsem vzdolž ‘jantarne poti’ … Očitne so povezave s Picenom in Apulijo, verjetno pa tudi z grškim svetom.«
Teržanova nadalje ugotavlja, da so verjetno vse gomile na Dolenjskem in v Beli krajini, pa tudi v soseščini, imele centralni grob, v katerem je bil pokopan družinski veljak, tako da so bili v eni gomili pokopani člani razširjene, velike družine. Lega posameznega groba glede na centralni grob in strani neba ter grobni pridatki povedo, kdo je bil pokojnik in kakšno je bilo njegovo mesto v družbi. Večina vojaških grobov je na vzhodni strani gomile, obrnjenih proti vzhodu, to naj bi morda pomenilo simbolno obrnjenost proti svojim vzhodnim prednikom, na skitski izvor pa kažejo tudi nekateri deli nakita, še posebno zlati diadem, ki presega vse zlate najdbe na Dolenjskem iz tistega časa; v omenjeni monografiji je na novo prikazano, kako je bil sestavljen in kako nošen.
Pogledi, 14. julij 2010