• Domov
  • Družba
  • Knjiga
  • Mnenja
  • Ljudje
  • Kritike
  • Tiskane izdaje
  • Arhiv
  • Thomas Quasthoff bo prenehal nastopati
Domov
napredno
Knjiga - Leposlovje

Roman za bralce: O ženskah in arhitekturi

Naslovnica romana Ženske
T. C. Boyle: Ženske. Prevod Aleksandra Rekar, spremna beseda Leonora Flis. Založba Modrijan (zbirka Poteze), Ljubljana 2011, 536 str., 35,20 €
Manca G. Renko
27. 12. 2011
Visok je bil nekaj več kot 160 centimetrov, najraje je pil jabolčnik ali vodo ter užival preprosto kmečko hrano. Klicali so ga Frank Dolžnik, ker je bil venomer brez denarja, živel pa je, kot bi ga imel na pretek. Bil je egocentričen in malenkosten, poslušal pa ni prav nikogar – še najmanj svoje naročnike in svoje ženske. A z vsakim letom življenja so si ga, arhitekta Franka Lloyda Wrighta, naročniki in ženske želeli bolj. Njegov je bil Hotel Imperial v Tokiu, med gradnjo katerega je predvidene stroške presegel za skoraj petkrat in investitorja spravil v bankrot, hkrati pa je bila to tudi ena redkih stavb, ki je preživela uničujoč tokijski potres leta 1923 in se dvigala nad ruševinami kot dokaz o njegovi genialnosti. A mejniki v življenju ameriškega arhitekta niso le slavne zgradbe: od njegovega domovanja in biroja ter dvakrat do tal požganega Taliesina, prek hiše na slapovih Fallingwater in ne nazadnje do Guggenheimovega muzeja v New Yorku. Mejnike so predstavljale tudi različne ženske, ki so bile ob njem. Sobivanju s štirimi ženskami se je v romanu Ženske posvetil v slovenščino prvič preveden ameriški pisatelj T. C. Boyle.
»Ženske so roman za sprostitev v najboljšem pomenu pojma; T. C. Boylu pa se je uspelo obdržati na tanki meji med trivialnim in resnim ter med življenjem in fikcijo.«

Ženske niso prva Boylova biografija: pred njo sta poleg trinajstih romanov nastali še biografiji o seksologu Alfredu Kinseyju (The Inner Circle) ter o »izumitelju« kosmičev J. H. Kelloggu (The Road to Wellville). Boyle pravi, da želi pisati o močnih ljudeh različnih obdobij, ki se med seboj zaradi lastne veličine najverjetneje ne bi prenašali. K navdušenju nad Wrightom je prispevala tudi arhitektova hiša v bližini Los Angelesa, v kateri pisatelj živi s svojo družino. Pripovedovalec zgodbe o Franku Lloydu Wrightu je izmišljen japonski pripravnik Sato Tadashi, ki skupaj z drugimi mladimi arhitekti več let preživi na Wrightovi domačiji Taliesin, kjer lupi krompir, krmi prašiče, skrbi za ogenj v kaminih ter z (obveznimi) mehkimi svinčniki Mojstru pomaga pri projektih. Tadashi pripoveduje o veliki gospodarski krizi in sušnih tridesetih letih, ko so životarili v obdobjih brez enega samega projekta. Pripoveduje, kako je Frank Lloyd Wright, kjerkoli je bil, tudi v provizoričnem objektu na gradbišču, želel imeti klavir. In pripoveduje o ženskah: o Catherine Tobin, ki mu je rodila šest otrok in jo je nato brez premisleka zapustil zaradi njene prijateljice, prevajalke in intelektualke Mamah Brotwick, tragično preminule v pokolu na domačiji Taliesin. In o prelepi, peklenski, egocentrični, kolerični odvisnici in kiparki Miriam Noel, ki se ji je malone omračil um, ko jo je nasledila Olgivana Lazović Miljanov, ženska črnogorskega porekla, ki mu je rodila hčer ter kuhala prebranec in pasulj. Wrighta prikazuje kot strastnega in genialnega moškega, ki se je zaljubil z enako hitrostjo kot odljubil, njegove ženske pa so hrepenele po naklonjenosti genija in so bile pripravljene storiti vse, da bi ga zadržale ob sebi.

Filmsko življenje Franka Lloyda Wrighta se tudi bere kakor film. Pripoved drsi skozi bralčevo zavest hitro in nikjer ne zaide ali se spusti v globino; psihološki portreti so dvodimenzionalni in ljubezenska naklonjenost je opisana z besednimi zvezami kot »duša dvojčica«. Emocionalna globina karakterjev je na nekaterih mestih na ravni ljubezenskih romanov, a hkrati omogoča bralcu, da hlasta za naslednjo stranjo, naslednjim poglavjem, naslednjo zgodbo. Ženske so roman za sprostitev v najboljšem pomenu pojma; T. C. Boylu pa se je uspelo obdržati na tanki meji med trivialnim in resnim ter med življenjem in fikcijo. V maniri najboljših kriminalnih romanov opisuje pokol na Taliesinu in skuša prikazati miselni tok podivjanega služabnika, ki je s sekiro pobil Wrightovo partnerico Mamah, njena otroka in še štiri ljudi ter nato arhitektov prvi poskus organske arhitekture in njegovo pribežališče, njegov dom, požgal do temeljev.

Največja odlika romana je, da T. C. Boyle nikakor noče dokazovati umetniške vrednosti svojega pisanja. Brez odvečne pretencioznosti in želje po vzponu na Parnas je preprosto napisal dober roman, roman za bralce.

Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011

Širi poglede

Citiraj
Citiraj
Pripravi na tiskanje
Natisni
Pošlji prijatelju
Pošlji prijatelju
Objavi na omrežju Facebook
Objavi na omrežju Facebook
Pošlji pismo
Pošlji pismo
Vir RSS
RSS

Komentarji

Vsebina polja je zasebna in ne bo vidna javnosti.

More information about text formats

Preprosto besedilo

  • No HTML tags allowed.
  • Web page addresses and e-mail addresses turn into links automatically.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
CAPTCHA
Pred oddajo obrazca morate odgovoriti na spodnje vprašanje.

Tiskana izdaja

  • BERITE IN IZOSTRITE POGLED !
Tiskana izdaja: Pogledi, let. 3, št. 9Pogledi št. 9, 9. maj 2012
Naročite se
Tiskane izdaje

Povezana vsebina

Leposlovje:
Roman za bralce: O ženskah in arhitekturi - manca renko
|
27.12.2011

Prispevki avtorja

Leposlovje:
Recesijski prestiž - manca renko
|
16.02.2011
Stvarno:
Srednjeveška zgodovina, kot bi jo morali poznati - manca renko
|
13.01.2011
Leposlovje:
Ponečedevalec avstrijskega gnezda - manca renko
|
07.04.2011

Zadnji komentarji

Cannes 2012:
Aladin iz Vadije na canneski rdeči preprogi
komentar: Garratch | 16. 05. 2012
Hahaha, lapsus linguae, režiser Moonrise Kingdom žal ni Wes Craven, kar bi bilo...
Komentar:
Spregledi
komentar: pesjan | 13. 05. 2012
Ga. Širca, pravite, da ste se v svojem mandatu veliko ukvarjali s prenovo...
Kultura in mediji:
Optimist, pesimist in realist
komentar: Angel Palka | 12. 05. 2012
Optimist je tisti, ki misli, da bo dobil, pesimist tisti, ki misli, da ne bo...

Citati

»Noben ustvarjalec si ne želi biti vezan na nek sterilen model, ki bi bil primeren za vse večne čase. To velja za glasbo v enaki meri kot za gledališče.«
Vse je stvar izobrazbe
  • O nas
  • Kontakt
  • Pogoji uporabe
  • Programska zasnova
  • Zadnja številka
  • About us
Powered by Drupal
Povežite se s Pogledi na omrežju Facebook
Sledite nam na Twitterju
RSS