»Roman leta in stoletja«
Jonathanu Franznu so za obdelavo ljubezenskega trikotnika med Patty, neizpolnjeno ženo in mamo ameriškega predmestja, njenim možem Walterjem, prijetnim pravnikom z močno ekološko zavestjo, ter rokovskim glasbenikom Richardom pripisali enako globoko pripovedno moč kot Tolstoju za slavni trikotnik Nataša – Andrej – Pierre. To pa še zdaleč ni Franznova edina velika literarna referenca – v The Economistu so segli do sedemnajstega stoletja in ob bok Svobodi postavili sam Miltonov Izgubljeni raj, s katerim naj bi delil vseobsegajoč svet, izbrušene like in odrešujoč konec. Kritičarka New York Timesa, Michiko Kakutani, ki jo je Franzen nekoč sicer razglasil za najneumnejšega človeka New Yorka, pa je razvoj Franznovega zadnjega romana mimogrede primerjala z najslavnejšim družinskim romanom, Buddenbrookovi Thomasa Manna, svojo recenzijo pa je sklenila z mislijo, da je Franzen napisal najgloblji roman do zdaj, roman, ki je silna biografija disfunkcionalne družine in neizbrisen portret našega časa obenem.
Verjetno ga ni pisatelja, ki ne bi bil polaskan ob primerjavi z Levom N. Tolstojem, Johnom Miltonom in Thomasom Mannom. Pravzaprav bi težko našli tri večje literarne mogočneže različnih stoletij od naštetih. Skorajda ni kritika, ki Franznovega romana ne bi poimenoval odlično delo, res pa je, da navdušenje niha. Kar prenekaterega kritika najbolj zmoti, je Jonathan Franzen sam; ameriška revija Newsweek je podnaslovila recenzijo romana s stavkoma: Jonathan Franzen je odličen pisatelj. Ali bi nas moralo motiti, da ni odličen človek? Nato avtor članka našteva njegove grehe: zavrnil je vabilo kraljice ameriških src Oprah Winfrey v njen knjižni klub, saj na platnicah romana Popravki ni želel imeti njenega imena, za povrh pa je z mnogimi tonyji nagrajeni muzikal Pomladno prebujenje označil za bastardizacijo leta 1891 napisane drame Franka Wedekinda (temu bi po vsej verjetnosti z največjo vnemo pritrdil sleherni poznavalec Wedekindovega dela, skupaj s tistimi, ki so si Pomladnoprebujenje preteklo sezono ogledali v ljubljanskem MGL!). Poleg tega Franzen piše o družinah, sam pa neporočen živi z žensko, s katero nimata otrok, v nekem obdobju pa je celo želel posvojiti vojno siroto iz Iraka. V Newsweeku poudarjajo, da bi človek Franznovo analizo družinskih odnosov lahko bral v nedogled, hkrati pa izpostavijo mučnost Walterjevih monologov, ki naj bi v svojem razpredanju, denimo o izsekavanju gozdov, zvenel kot Franzen, znan po svoji ekološki zavesti. Slate kljub navdušeni kritiki izpostavi franznovstvo kot največjo pomanjkljivost romana, a vendarle prizna, da je tisto, kar Svobodo iz dobrega romana dvigne v kategorijo odličnih, Franznova zmožnost psihološkega razvijanja likov, opremljena z medmrežnim jezikom javnosti, ki definira naš čas.
Enainpetdesetletni Jonathan Franzen je skoraj šeststo strani dolg roman nepretrgano pisal devet let. Kritik moške revije Esquire je ob tem zapisal, da v primerjavi s Franznovo prozo drugi pisatelji niso videti nenadarjeni, temveč leni in nepomembni ter brez arogance, ki smo jo nekoč pričakovali od najboljših piscev. Optimistično pa je pripomnil še: Nekateri verjamejo, da se je obdobje velikega ameriškega romana končalo. Svoboda poskrbi, da so videti nori. Pravzaprav roman skoraj vsi uvrščajo med največje romane, v britanskem Guardianu so celo zapisali, da je Svoboda roman leta in stoletja.
Nad romanom pa ni navdušena le angleško govoreča kritiška javnost, ampak tudi nemška, ki že ima svoj prevod (Freiheit). Američani Svobodi največkrat pravijo družinski ali družbeni roman, Nemci pa mu dodajajo še eno oznako – politični. Ne da so Američani politično noto spregledali, a omenijo jo le bežno, kot da se ne bi želeli spuščati v Franznovo odkrito demokratično usmeritev in bi želeli, da velik roman, ki ga je Barack Obama bral na svojih počitnicah še pred uradnim izidom, preseže omejenost političnega. Kritik Süddeutsche Zeitunga že sam dogajalni čas omeji na obdobje od Reagana do izvolitve Obame, pri tem pa je osrednja zgodba postavljena v dobo Georgea Busha mlajšega. Svoboda ni le časovnozgodovinska panorama Busheve ere, piše kritik Lothar Müller, ampak je tudi velika knjiga tolažbe in upanja za prepihan, izmučen in sam na sebi poblaznel ameriški liberalizem.
Beseda freedom, svoboda, je bila v obdobju Bushevega vodenja države največkrat politično zlorabljena. Celo bombe so letele v imenu operacije Operation Enduring Freedom in na kraju, kjer sta bila enajstega septembra zrušena dvojčka, naj bi stal Freedom Tower. Jonathan Franzen je Philippu Oehmku ob razpredanju o političnosti romana za Spiegel dejal: »Potrebujemo literate in poete, ki znajo jezik ohraniti resničen, mar ne?«
In kot potrebujemo mojstre jezika, da nas opomnijo na resničen in nespolitiziran pomen besed, tako so nujni tudi možje, ki predrejo navidezno banalnost in ustvarjajo psihološke portrete posameznikov, družin in družbe ter jih ubesedijo. Tolstoju je v Ani Karenini uspelo že s prvim stavkom, ki zadene očitno, a neštetokrat spregledano, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečnadružinapa je nesrečna po svoje.Jonathan Franzen je njegov prvi stavek razširil na slabih šeststo strani, s katerimi se je garajoč ukvarjal skoraj desetletje. Kot pravi Philipp Oehmke, vredno je bilo sleherne minute.
Kdaj bomo dobili slovenski prevod romana, še ni znano, za odkup avtorskih pravic pa se poteguje Študentska založba, ki je tudi izdajateljica dveh doslej prevedenih Fraznovih del, in sicer tretjega pisateljevega romana Popravki (Correction, 2001) in spominske proze Območje nelagodja (The Discomfort Zone, 2006).
Pogledi, september 2010