Različne poti, enako bistvo
Kljub čarobnosti pa si najbrž ni predstavljal, da bo fotografija z naslovnice albuma postala pomembna prelomnica v zgodovini rokenrola. Zato, ker je prekršila nenapisano pravilo glasbene industrije, po katerem mora biti »pevka« na plošči čedna in privlačna, zato ker je bila v nasprotju s prevladujočo psihedelično paleto črno-bela in zato ker je bila »pevka« na njej izrazito androgina – vse to je radikalno spremenilo prevladujoči stereotip o glasbenicah in jim simbolično omogočilo, da so začele enakopravno soustvarjati rokenrol, da so skratka postale rokerice.
Ta portret leta 1946 rojene Patti Smith (to je tudi letnica Mapplethorpovega rojstva) sploh ni bil premišljen marketinški trik. Pravzaprav je samo odlično ponazarjal ne le njeno osebnost, ampak tudi vsebino plošče Horses, ki je kakšno leto pred izbruhom panka že nakazala vse njegove ključne značilnosti: preprost, okorno zaigran rokenrol, anarhičnost petja, ali bolje, recitiranja, pa seveda izjemno čustvenost in domiselnost besedil. Patti Smith na tem področju skoraj ni imela tekmeca, saj se je enako navduševala nad glasbo Dylana, Jimija Hendrixa, Jima Morrisona in skupine Rolling Stones kot nad poezijo Williama Blaka, Charlesa Baudelaira, Arthurja Rimbauda in Allena Ginsberga. Slikala je, pisala rokovske kritike (za Creom in Rolling Stone), drame (s Samom Shepardom) in seveda poezijo, s katero je na začetku sedemdesetih let nastopala ob spremljavi kitarista Lennyja Kaya. Iz vsega tega je do sredine desetletja nastala prava rokovska skupina, ki je navduševala z nepredvidljivo kaotičnimi, hkrati pa izjemno silovitimi nastopi, za katere je John Rockwell v New York Timesu napisal, da so »po svoji grozljivi intenzivnosti podobni nekakšnemu kozmičnemu, moralnemu spopadu demonov in angelov«.
Kadar Patti Smith danes, pri triinšestdesetih letih, pogleda ta posnetek, nikoli ne vidi sebe. Vidi njiju. Sebe in Roberta Mapplethorpa, slovitega in razvpitega fotografa, ki je avtor te fotografije in hkrati najpomembnejša oseba v njenem umetniškem življenju. Preden je Mapplethorpe leta 1989 umrl za zapleti, povezanimi z aidsom, mu je prijateljica obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Trajalo je dvajset let, da je Patti Smith, ki ji smrt med najbližjimi res ni prizanašala (leta 1990 je izgubila prijatelja in pianista Richarda Sohla, leta 1994 so odšli Kurt Cobain, njen mož Fred »Sonic« Smith in brat Todd), zmogla zbrati moči in njuno zgodbo v resnici napisala.
Just Kids (Mulca pač, Bloomsbury 2010) je očarljiva, skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki bi skoraj ne mogla biti bolj različna, pa vendar sta ju umetniško prizadevanje in New York za vselej povezala. Napisana je neposredno, brez olepševanja, niti najmanj se ne trudi ugajati, a zgodba kljub temu pritegne, ugaja in gane. Pritegne, ker govori o svetu, ki je oddaljen samo dobrih štirideset let, pa vendar se zdi svetlobna leta daleč. Ugaja, ker govori o danes mitičnih in za marsikoga čarobnih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s celo galerijo osebnosti, ki so tako neizbrisno zaznamovale zgodovino zlasti glasbe in popularne kulture nasploh. Gane, ker je naključje, ali pa naj to imenujemo usoda povezala človeka, ki sta postala cimra, prijatelja in ljubimca, predvsem pa navdih drug drugemu. Gane tudi, ker se ljubezenska zgodba konča kot elegija, kot poklon mrtvemu prijatelju. »Kadar jo zdaj pogledam (fotografijo z začetka), nikoli ne vidim sebe. Vidim naju,« proti koncu knjige napiše Patti Smith.
Avtobiografije slavnih ljudi, še zlasti glasbenikov, so navadno zanimive predvsem za največje oboževalce, ker pač bolj ali manj spretno nizajo osnovna dejstva, ki jih vešča roka »ghost writerja« primerno olepša in (če je tega sposoben) vsaj malenkost literarizira, toda večinoma gre za branje, ki hitro postane dolgočasno in utrujajoče. Zadnja leta pa smo dobili vsaj dve, ki takšno raven močno presegata. Prvo je napisal Bob Dylan (Zapiski, 2005), drugo je, morda pod vplivom prve, kar seveda sploh ni presenetljivo, napisala Patti Smith. Dylan namreč v njeni knjigi nastopa kot najpomembnejši, vseprisotni vzor, celo Rimbauda, čigar rojstno mesto in grob je šla obiskat v Francijo, to je ena bolj tragikomičnih izkušenj iz knjige, primerja z njim. Vendar Patti Smith piše manj eliptično, njena pripoved teče skoraj premočrtno od zgodnje mladosti v delavskem okolju New Jerseyja in življenja, ki ni nikoli ponujalo prav veliko, do odhoda v New York, potem ko je devetnajstletna rodila otroka (»Narava me je ponižala.«) in ga dala v posvojitev.
Toda prava zgodba se začne v New Yorku julija 1967, kjer se dvajsetletna pribežnika v Brooklyn prvikrat srečata. (»Bila sem pokvarjena punca, ki se je hotela poboljšati, on pa je bil pridkan fant [in ministrant], ki se je hotel izpriditi.«) »Mulca« se prebijata s skromnim denarjem, ki jima ga uspe zaslužiti. Če že ne stradata, pa jima prav gotovo manjka denarja za vse tiste umetniške radosti, po katerih hrepenita, kakor zgovorno priča spomin na to, kako sta si lahko privoščila samo eno vstopnico za muzej. Tisti, ki je vstopil, je prijatelju pozneje podrobno poročal o vsem, kar je videl. Ves čas pa seveda ustvarjata, on kolaže, ona risbe in pozneje zlasti poezijo. Navdih najpogosteje najdeta drug pri drugem.
Da zgodba nikoli ne postane dolgočasna, poskrbijo tudi pogosti namigi na slovite osebnosti, ki jih prijatelja spoznavata, še zlasti potem, ko se preselita v sloviti hotel Chelsea, kjer v enem izmed nepozabnih prizorov v kavarni za sosednjimi mizami sedijo Jimi Hendrix, Janis Joplin in Grace Slick (Jefferson Airplane), medtem ko se Patti med njimi počuti »čisto domače«. Ali opis Warholovega omizja v Max’s Kansas Cityju in zapleteni obred iniciacije vanj.
Patti Smith zgodbo konča, tik preden oba umetnika doživita priznanje za svoje ustvarjanje, preden se spremenita v ikoni minulega stoletja, ki sta ga vsak na svojem področju močno zaznamovala. Pravzaprav bi moral povedati drugače. Ne gre namreč toliko za prizadevanje po priznanju od zunaj, za slavo, uspeh in denar, ampak za priznanje oziroma spoznanje, ki dozori v umetniku samem, ko pride do konca težkega in pogosto dolgega, preprek in odpovedovanj polnega potovanje proti veličastni izkušnji, da zmore svojo domišljijo, svoj notranji svet prenesti na papir, platno, oder, v glasbo ali na fotografijo.
V tem smislu je knjiga Just Kids dosti več kot še ena avtobiografija umetnice in opis romantičnega boemskega življenja, ki ga je živela v mladosti, je tudi ena najboljših in najbolj berljivih knjig o tem, kako postati umetnik. Na zunaj so poti do tega morda različne, notranje bistvo pa je vedno enako. Našli ga boste, če pogledate fotografije Roberta Mapplethorpa ali pa preberete oziroma poslušate pesmi Patti Smith.
Pogledi, junij 2010