Knjiga - Leposlovje

Nora Iuga: Deklica s tisoč gubami. Prevod Aleš Mustar. Študentska založba (zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 112 str., 25 €

Ko smo februarja 2009 v Celju predstavljali takrat pravkar prevedeni roman Nore Iuge Šestdesetletnica in mladenič, se je gospa izkazala za svežo in duhovito sogovornico. Ob listanju pesniške antologije so me njene pesmi spomnile na živahni tok takratnega celjskega pripovedovanja.

»Živahni tok« je tudi sicer sintagma, primerna za pomenkovanje o pesmih Nore Iuge. Že naslov antologije izpričuje žlahtno samoironijo, avtopoetični zapis avtorice na koncu knjige pa še potrjuje njen pristop k pisanju; duhovito se razpiše o pisanju poezije kot obrtništvu, kar je vprašanje, ki je tako med pesniki kot med znanstveniki še vedno nekako spotikajoče (čeravno je precej kompleksno in ga nikakor ne gre odpravljati na kratko, češ, obrtnik ni enako pesnik, kar se v naših črno-belih časih rado zgodi), in zaključi, da je (med drugim) erotizem glavni vir poetičnega toka, torej toka, ne obrtniškega postopka kot takega.
Če torej izhajamo iz zgornje sintagme in poetičnega toka na splošno, nam kmalu postane jasen nekakšen dobrohoten sarkazem »različnih oblik nedolžnosti« iz naslova. Knjiga, ki je pred nami, prinaša prerez avtoričine pesniške ustvarjalnosti in se kot taka seveda neizogibno giblje med to ali ono nedolžnostjo, bodisi erotizirano ali pesniško; na začetku pisanja je pravi ustvarjalec namreč vedno nedolžen; nove pesmi nikoli ne zna napisati, čeprav je prejšnjo znal.
»Si zamišljate pesnika klasičnega tipa / ki sesa pri prsih svoje muze / mladostnika ki z ogromnimi nogami tava / po hrani za rajno dušo svoje matere« so verzi iz uvodne pesmi antologije, sicer iz zbirke Avtobusi z gobavci (2001). In si ne moremo kaj, da bi jih ne navezali na verze s strani 43 iz zgodnejše zbirke Ujetništvo kroga (1970), ki pravijo: »Sentimentalno, to meso, / ko čaka na čudež drugih prstov, / da ga zacvetijo ...« In deset let pozneje v pesmi v labirintu srečamo: »Lahko bi se vrnila nič me ne zadržuje (...) in spet je včeraj vse je včeraj.« Dodajmo temu še nekatere naslove zbirk, denimo že omenjeno iz 2001 ali Srce kot boksarska pest (1982); opazimo, da se samoironična sentimentalnost deklice s tisoč gubami po tridesetih letih spreminja v pesniško samorefleksijo nekoga, ki (mu) je (ime) sam in tava po mestu in skozi bitniško domišljijo išče smisel vračanja v labirint izpred treh desetletij. Hkrati tako krog kot labirint prinašata elemente nadrealizma (postmodernizma?), pa ne bi zdaj o literarnoteoretičnih karakterizacijah obdobja, ki naj bi že zašlo in prešlo v nekakšno neourbano, kar (poznejša) poezija Nore Iuge zelo pozitivistično (tudi) je (seveda s pridihom Bukowskega, tu si ne more kaj), pač pa o nadrealistični noti, ki se znajde v Iuginem pesniškem pripovedovanju, ko se začno izmenjevati dimenzije, kar sama izrecno opiše v pesmi Glas: (1986): »ne cigara in ne nadrealizem / me ne branita več (...) v ogledalu naenkrat pojava / spečega človeka.« Seveda pa gre tudi to avtokarakterizacijo jemati s samoironičnim zadržkom.
Kakšna je torej poezija Nore Iuge? Nadrealistična, bitniška, postmodernistična, sarkastična, samoironična ali čisto kaj petnajstega, nekaj, kar nas morda še čaka v zadnji pesmi antologije, v naslovnem razdelku, sicer tudi naslovu zbirke iz leta 2005, ki v stoti pesmi (zbirka je napisana kot pesmi v prozi – ah, ta žlahten oksimoron sodobnega pomanjkanja obrtniške spretnosti, bi pomenljivo rekel kak skeptik, a Iuga se tovrstnim debatam izogne s svojim »živahnim tokom« – posvečena »mojemu brezovemu drevesu Berozi«) postavlja nekakšen nov okvir svoji poeziji: »dogodki se končajo, še preden se konča čas; (...) samo ti nimaš pike. postal si neskončen, moj nič.«? Nekako tako bi se dalo tudi lepo zašpiliti in obleči poezijo Nore Iuge brez zgornjih literarnoteoretičnih predalčkanj – ta poezija nima pike. In tudi na deklici s tisoč gubami je tako torej prostor za še kakšno.