Prva taka knjiga o sosedi
Milza (rojen je bil leta 1932) velja za enega najvidnejših sodobnih francoskih zgodovinarje in je zaslužni profesor na Inštitutu za politične študije v Parizu, član tamkajšnjega Inštituta Françoisa Mitterranda in direktor Revue d'histoire modèrne et contemporaine, za svoja dela pa večkrat nagrajen.
Monografija Zgodovina Italije je pod izvirnim naslovom Histoire de l'Italie: Des origines à nos jours izšla leta 2005, v slovenskem prevodu pa lansko leto kot peta knjiga Matične zbirke Zgodovina držav in narodov, v kateri so v uredništvu Petra Vodopivca in Petra Štiha od leta 2005 izdali že slovaško, madžarsko, hrvaško in srbsko zgodovino. Po Vodopivčevem prepričanju je bila Zgodovina Italije, ki je prva taka zgodovina te države pri nas (leta 1943 je v slovenščini sicer izšla Zgodovina Italije, a jo je napisal fašistični zgodovinar in politik Gioacchino Volpi), tako za založnico kot oba urednika in obe prevajalki največji zalogaj doslej. »Redko katera evropska dežela ima tako bogato, raznoliko in burno, nepričakovanih obratov in pretresov polno zgodovino kot Italija. Prebivalci Apeninskega polotoka so v dobrih treh tisočletjih preizkusili najrazličnejše oblike politične organizacije, ki so jih neredko tudi izvažali, ozemlje, ki so ga naseljevali, pa so pretresali demografski vzponi in padci, nemiri in vstaje ter napadi in zasedbe tujih vojska. V antični dobi je bil Apeninski polotok središče mogočnega cesarstva, ki je obvladovalo Sredozemlje, velik del Evrope in nemajhen del Azije, v srednjem veku in začetku novega veka pa kulturno in trgovsko osrednja evropska regija, ki so si jo prizadevali drug za drugim podrediti močni evropski monarhi od nemških cesarjev do francoskih in španskih kraljev.« Milza je svoje pisanje celotne zgodovine Italije označil za »noro pustolovščino«.
V takšnem časopisnem prikazu je seveda nemogoče in tudi nesmiselno »obnavljati« vsebino dogajanja od prvih začetkov do druge Berlusconijeve vlade pred desetletjem, mogoče pa je izpostaviti nekatera dejstva, ki so bistveno vplivala na podobo zgodovine Italije, in iz našega zornega kota opozoriti na tisto dogajanje, ki je najbolj tesno povezano z našim ozemljem.
Navedeno po Vodopivcu, je znani francoski zgodovinar Fernand Braudel Italiji trikrat v njeni zgodovini pripisal resnično veličino: v času starega Rima, v času renesanse od 12. do 14. stoletja in v obdobju razmaha humanizma, baroka in razsvetljenstva od 15. do 18. stoletja. Težko izmerljiv vpliv na razvoj Apeninskega polotoka je seveda imela papeška država, tudi v procesu enega najpomembnejših dogajanj na polotoku – v času združevanja Italije, risorgimentu. V 20. stoletju Milza izpostavlja predvsem dva zgodovinska dogodka, ki sta bistveno vplivala na razvoj Italije in to, da je postala moderna in ena gospodarsko najmočnejših držav: konec prve svetovne vojne novembra 1918 in kapitulacijo v drugi svetovni vojni septembra 1943, ko je propadel tudi fašizem. In prav v teh letih zmagoslavja fašizma pogrešamo vsaj kakšen stavek o Slovencih, pa tudi o italijanski okupaciji slovenskega ozemlja in italijanskih koncentracijskih taboriščih. Omenja Svobodno tržaško ozemlje, »katerega status je bil več let predmet trpkih prerekanj med Rimom in Beogradom, spravljal je v žalost italijansko prebivalstvo in zbujal jezo nacionalistov«. A tudi fojbe niso omenjane.
Zelo zanimiva in berljiva (to velja za vso knjigo in gotovo je avtorjev »lahkotni« slog prevajalki marsikdaj postavil na hudo preizkušnjo in pred težko izbiro izrazov) so zadnja poglavja, zlasti o Italiji od leta 1970 do danes, v katerih najdemo vse od političnih ocen, kulturnega in športnega dogajanja do filma in množične kulture. Milza je namreč zgodovinar, ki ima poleg znanja neštetih zgodovinskih dokumentov tudi izredni smisel za opazovanje in razumevanje trenutnega dogajanja in konteksta. Tako si ne more kaj, da na račun Italije (kljub absolutnemu spoštovanju) ne bi pripomnil kaj pikrega, od tega, da se je v vsakem zgodovinskem dogajanju pravi trenutek postavila na pravo stran in imela od tega korist, do citiranja mnenja nemškega kanclerja Bismarcka o njej: »Italija spominja na krokarje, ki se hranijo z mrhovino in čakajo okoli bojišč, da jim ostane kaj hrane.«
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013