Prozorno
Prvi sklop daje vtis, da je roman namenjen predvsem mladim bralcem. Prikazuje srednješolce iz obmejnega primorskega mesteca, ki se zbirajo v lovski koči, urejeni v mladinski klub, ali v njeni gozdni okolici, imenovani antifa cona. Ta mladina je prepuščena sama sebi, nima pravšnjega čuta za realnost in odgovornost, popiva, se zadeva s travo in naposled v zakajeni razigranosti iz gole objestnosti celo zagreši uboj Ardita Kaleshija, begunca s Kosova, ki se nepričakovano znajde med njimi. Na prvi pogled se zdi, da je mladina s svojim odraščanjem v nespektakularnem času (tako namiguje roman, ko ta čas primerja s prejšnjimi), prvimi spolnimi odnosi in prvimi zavezništvi središče tega romana, dokler ne postane jasno, da so »antifajevci« s svojim nereflektiranim in praktično spregledanim kaznivim dejanjem le vzporednica neki še vedno zelo razburljivi, nenehno pokopavani in odkopavani temi iz tistih bolj zanimivih časov po drugi svetovni vojni.
Drugi problemski sklop se namreč ubada z grobišči množičnih pobojev. Konkretno gre v tej zgodbi za jamo sredi antifa cone, ki jo pride raziskovat mednarodna arheološka ekipa. Na domnevo, da je jama potencialno grobišče, je arheologe bržkone napotilo katero izmed pričevanj ljudi, ki se še spomnijo povojnega dogajanja. Ta pričevanja v diktafon pred Komisijo za resnico tudi spremljamo v romanu in so morda njegov najšibkejši člen: včasih preveč abstraktna in neosredotočena, drugič patetična. Celo tedaj, ko se med pričevalci znajdejo mladeniči, izpovedovanje poteka v istem slavnostnem tonu. Bralec največkrat sicer sploh ne izve, kdo se v prvi osebi izpoveduje in, kar je še bolj pomembno, ne more razumeti, čemu to počne. Ta pričevanja torej ne le ne povedo ničesar konkretnega, kar bi zanimalo zgodovinske arhive, ampak tudi ne omogočajo kakega novega ali posebej občutljivega vpogleda v slovensko povojno problematiko, čeprav se seveda trudijo prav za to. A kaj nam sporoča roman s tem, ko tako eksplicitno, že kar nasilno, vzporeja mladostniško nepremišljeni uboj mladega Albanca s povojnimi poboji? Eden od »antifajevcev« (precej nemotivirano) porine Albanca v jamo, prav tisto brezno, ki ga raziskujejo arheologi, in ti po odkritju njegovega trupla začasno prekinejo z iskanjem starih. Mnogi meščani tako in tako nasprotujejo takemu brskanju po preteklosti, in tudi sporočilno nosilni lik, inšpektor Suban, ki se zdi moralno najmočnejši, čeprav ima tudi on čudna nihanja, o izkopavanjih meni tako: »… zdi se mi, da ničesar ne prispevajo, nič ne pomagajo. Kar je izgubljeno, je izgubljeno.« Se zato že po enem tednu odloči, da ne bo nadaljeval s preiskovanjem sumljive mladeničeve smrti in jo preprosto razglasi za nesrečo? Mu je mestna mularija preveč pri srcu, da bi drezal v tisto, kar mu očitno prikrivajo? Je to namig, da bi bilo treba s podobno sprijaznjenostjo opustiti brskanje po preteklih zločinih? Oziroma: odkopati in identificirati žrtve, storilce pa pustiti v temi? – Če odmislimo, da je detektivski del Antifa cone tu zato, da avtorica z njim odgovarja na današnje ostaline zgodovine, je pravzaprav še najbolj zanimiv, čeprav Suban ne dosega bistroumnosti in etične superiornosti detektivov, ki znajo pošteno razsoditi, kdaj se srednješolcu sme spregledati drobno laž in kdaj trupla enostavno ni mogoče prezreti.
Tretja družbeno relevantna tema je nestrpnost do tujcev, Romov idr. Ta je obdelana najbolj shematično. Gre zgolj za beleženje ksenofobičnih izjav, ki so v tem mestu nekaj običajnega. Vsakdo pri mrtvecu najprej opazi – nenaravno –, da »ni eden izmed naših«, in meščani ne nehajo ponavljati, da je tujec, od drugod, včasih pa je kdo tudi žaljiv: »Če bi bil kje kdo, ki mu ne bi dol viselo za tega poba, bi se že prikazal, samo se ni, ker nobenega ne briga za ciganski drek, še mame od ciganskega dreka ne briga.« Kakorkoli, najplemenitejša in osrednja lika, Suban in Ina, sta protiutež; nasprotujeta diskriminaciji in zastopata avtoričina stališča, ki so do tujcev nadvse ljubezniva. Naklonjen jim je tudi bralec, saj roman dovolj (in že preveč) poudarja tujčevo snažnost in lepoto.
Poleg naštetih pomislekov bi se našlo še nekaj drobnih očitkov (npr. neposredna združitev uboja, pobojev in izgube dekliške nedolžnosti je na meji dobrega okusa), a za konec bi lahko rekli, da je Antifa cona spisana jezikovno dobro, pestro in zanimivo, vendar pa bi te kvalitete prišle bolj do izraza, če se ne bi dušile v primežu prozorne tendenčnosti.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012