Praskanje iz molka
Tjaževa zgodba, ki jo izpovedujejo Zmote, je bila v grobih in stvarnih obrisih takšna: Tjažu v zgodnjem otroštvu tuje govoreči žandarji odpeljejo mamo v koncentracijsko taborišče, od koder se ne vrne več. Oče je tedaj v vojski in za Tjaža skrbita najprej ena, nato druga babica, ki se tudi kmalu preselita na oni svet. Oče se vrne iz vojske, vendar sinu ne privošči kaj dosti ljubezni, temveč bolj trdo delo, udarce in molk. Tjažu se torej po svoje nasmehne sreča, ko ga oropanega ljubezni in v razvoju zaostalega sprejmejo v deški zavod, kjer ga šolajo in vzgajajo v duhu boga oziroma pod varstvom zemeljskih božjih namestnikov. Žal se izkaže, da je prišel z dežja pod kap. V zavodu se počuti prav tako utesnjenega, kot se je v družinskem vzdušju, ta utesnjenost pa izraža tudi zadušljivega duha celotne dežele. Ko se Tjaž začne iz dečka preobražati v mladostnika, ki ga zanimajo in privlačijo tudi telesne izkušnje in slasti, življenje v zavodu postaja vse bolj neznosno. Znotraj strogo definiranih religioznih pričakovanj te ustanove so greh že samo sanjarije, kaj šele fantovo srečevanje z dekletom Nini. Krivda in kazen za ta greh in druge prekrške mu ne uideta. Prva kazen je zanj že osamljenost in nerazumljenost. Ne ljudje zunaj izobraževalne ustanove ne skrbniki in sošolci v zavodu nimajo posluha zanj, zato se zavija v tišino in molk. Njegova tesnoba in druga mučna notranja stanja najdejo pot na prostost le v obliki praskanja in se nazadnje, ko je izključen iz zavoda, dovršijo v pristanku na trdem pločniku po skoku z vrha stolpnice. Tukaj se stvarni opis vsebine konča.
Ali je Tjaževo praskanje predmetov in zidov okrog sebe njegova nadnaravna lastnost, naravni psihofizični simptom ali zgolj pripovedovalčeva nenavadna jezikovna podoba za tisto notranje, ki sicer ne more najti poti ven, je vprašanje, ki se mu tukaj lahko elegantno izognemo, saj v novem Lipuševem romanu ta junakova značilnost ne nastopa. Glede na pisateljevo metaforično, simbolistično in ekspresionistično govorico (težko jo je natančno opisati) smo lahko le prepričani, da je vse njeno bogato podobje obteženo z obiljem pomenov, v katere moramo praskati in se skoznje ne moremo nikoli prepraskati do dna.
Avtor je torej v Zmotah pustil veliko prostora, da si sami razlagamo, kako je s Tjaževimi praskarijami; obenem pa se mu je posrečilo tudi obiti vprašanje, zakaj pravzaprav je fant svoje telo pognal v smrt. Razlogov seveda mrgoli, a podrobneje od Zmot jih prečesava novi roman. Poizvedovanje za imenom oživlja in z novih vidikov osvetljuje junaka Tjaža in njegovo smrt. Nesrečne družinske razmere in utesnjenost bivanja v cerkvenem šolskem zavodu tu dobijo še izrazit odmev v širših družbenih okoliščinah, ki se tičejo predvsem vprašanja maternega jezika slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem več kot pol stoletja po Tjažu. Zapisi o tem in onem so v romanu sicer nekoliko razdrobljeni, a se z vezivom Lipuševega izvrstnega sloga popolnoma zlijejo v celoto.
Naslov Poizvedovanje za imenom že razpira središčno os tega kratkega romana. Tjaž znova hodi po svetu s svojim telesom, ker ga bo avtor vnovič poslal na vrh stolpnice in z nje, celoten postopek zaokrožitve nekega bivanja bo še enkrat ponovil, le z drugimi besedami, drugačnimi podobami. V tej vzporedni, dopolnilni verziji Tjaž veliko pozornosti namenja iskanju materinega imena na nagrobnih kamnih in spominskih ploščah. Mati je najprej padla v taborišču, nato je padla v nemilost krajanov, ki ji v njeni domači vasi niso namenili prostora na spomeniku, in kmalu bo padla tudi iz spomina, za vedno pozabljena. Ko se bo ubil njen sin, ne bo več nikogar, ki bi še pestoval njeno ime ali mogel kje naleteti nanj po golem naključju, tako kot denimo Tjaž, ki se potepa po pokopališčih in prebira tuja imena. Za materinim imenom poizveduje zaman. Sredi pokopališča čaka, »da se bo kamen napolnil z njenim imenom«. Od očeta pričakuje, da mu bo pripovedoval o materi in jo obudil s svojimi besedami, četudi zgolj s kakšnim namigom mimogrede, saj o njej praktično ničesar ne ve. Vendar se to ne zgodi, ker oče trdovratno molči. Tjaž obišče še žensko, ki je preživela taborišče in je bila materina sotrpinka, od nje bi torej lahko izvedel kakšne podrobnosti. A tudi ta ne želi odpirati starih ran in strahove raje drži na razdalji, razdalja pa je spet molk. Tjaž naposled namesto kakšnih osebnih podatkov, po katerih hrepeni, iz poštnega obvestila o smrti izve le za materino taboriščno številko. To je vse.
Poizvedovanje za maminim imenom je čisto konkretno in zelo živo junakovo početje, pa vendar tudi metafora, v kateri se skriva še družbeno, nacionalno sporočilo: Tjaževo in avtorjevo zasledovanje in varovanje maternega jezika v okolju, kjer ga drugače govoreča večina zatira in duši. Tjaž v zavodu na skrivaj hodi na podstrešje, kjer na pisalni stroj tipka učno snov s pouka materinščine. Tako nastane snop papirja, ki ga skrbno varuje, ga skriva in tudi zaradi njega nekako vztraja s svojim bivanjem. S tipkanjem domačega jezika se vrača v otroštvo, ki mu je bilo odvzeto, z besedami se znova dotakne prekmalu umrlih staršev in z lastnimi zapiski vzpostavi odnos navezanosti, ki ga, ker zanj ni več drugih močnejših vezi, priklepa k življenju. Ta papirnati snop predstavlja njegove korenine, ki se jih okolje trudi izruvati. Ko zgnijejo, izgubi tla pod nogami in »svoboden« poleti skozi zrak.
Lipuš tako s poetično posrednostjo prodira do temeljnega pomena materinščine za človekovo duhovno pokončnost in obstoj, zraven pa tudi čisto izrecno obdeluje jezikovno problematiko na Koroškem. Dobesedno oživi Tjaževega duha in opazuje, kaj in kako bi pol stoletja po smrti ob razmerah, ki vladajo v zamejski deželi, doživljal ta. Skozi usta pripovedovalca (ki tokrat ni izpostavljen kot v Zmotah; tu nimamo kronista in raznih prič) odpira občutljivi motiv dvojezičnih tabel in izraža mnogo razočaranja nad tistimi, ki materinščino jemljejo nezavezujoče in jo včasih tudi mimogrede, kot da to ne bi bila tako rekoč narodna izdaja ali vsaj sramotna upogljivost, zamenjajo s tujim jezikom. Lipuš nikoli ne nadene imena enemu ali drugemu jeziku, noče ju izpostaviti kot slovenščino in nemščino, temveč uporablja le dvojici materni in tuj ali spodnji in zgornji jezik. Mogoče zato, ker konkretna imena preveč bolijo, ali zato, ker gre za univerzalna vprašanja, ki jih ne zamejuje zgolj koroška specifika. Pa vendar roman in Lipušev ustvarjalni opus nasploh značilno obarva prav ta. Slovenci na Koroškem so se dolgo borili za dvojezične napise na tablah domačih vasi, ko jih dobijo, pa, kot z obžalovanjem ugotavlja pripovedovalec, mnogi spodnji jezik s tabel opuščajo in uporabljajo zgornjega. Pri tem prestopanju se ne zavedajo, da se uklanjajo jeziku žandarjev, ki so odpeljali Tjaževo mamo. Ne vedo, da so se ali se bodo odrodili svojemu ljudstvu, se raznarodili, duhovno oskubili. Nimajo Tjaževe izkušnje, kako je živeti pod streho hladne mačehe; in tudi ne razumejo, zakaj je bolje umreti doma kot na tujem. A stvar je še bolj zapletena. »Vojna se je s krvavih bojnih polj zavlekla v tihe vasi in se tam poskrila med ropotijo na podstrešjih.« Poskrila se je, izginila ni. Grenkobe in ironije je vse polno: »Pripadniki zgornjega napisa so pripadnikom spodnjega napisa postavili nagrobnike. In ti so še dobro naleteli, med srečne se štejejo, kajti nimajo vsi nagrobnika, nimajo vsi spomina.« Namesto da bi ljudje na dan, ko so zaživeli dvojezični napisi, slavili to krasno pridobitev, se veselijo nečesa povsem drugega, nasprotnega. Ljudstvo tega dne časti knjigo, ki je takoj uspela doma in po svetu, knjigo, ki je bila napisana v zgornjem jeziku, čeprav bi morala biti zavezana spodnjemu (gre za namig na Angela pozabe Maje Haderlap?). Lipušev pripovedovalec temu dogodku pripisuje realno in simbolno težo in vanj usmerja tudi ostro konico ironije. Položaj koroških Slovencev je vsekakor zapleten in nezavidljiv. A to problematiko preglasijo literarne odlike tega pisanja, ki se ponaša predvsem z živahnim in arhaično obarvanim bogatim jezikom. Lipušev slog je zgoščen, natrpan z občutji in opomenjen do polne nasičenosti; skratka, enkraten, in bolj kot struktura, sama vsebina ali jezikovna sredstva mnogih drugih pisateljev vreden občudovanja in posnemanja.
Lipuševa metaforična govorica deluje vse prej kot tendenciozno, čeprav je dovolj natančna in plastična, da dobro razumemo, k čemu avtor stremi. Zavodsko »vežbališče duha« (danes ga ni več, ampak bo tam zdaj najbrž hlev za osle – to je še en pripovedovalčev zbodljaj), ki je domovalo na samotnem gradu, je bilo skoraj povsem »ločeno od sveta in časa«. Tudi pri branju Lipuševih del, ki koreninijo v preteklosti in se od tam razraščajo v sedanjost, se nekako zdi, da korakajo mimo našega skupnega duha časa; nasproti mu postavljajo drugačno resničnost, osmišljeno z literarnimi bravurami.
Kdor je pred nedavnim bral Zmote dijaka Tjaža, mu morda pred očmi še lebdi mučni prizor na pogrebu, ko se krsta s truplom nikakor noče uleči v zemljo, zemlja ni pripravljena na sprejem. To je nekakšna napoved, da bo Tjaž – v veliki meri avtobiografski lik – še dosti blodil med živimi, čeprav bo njegovo telo onstran. Sporočilo, ki ga uteleša, je trdovratno, ne da se ga preprosto opleti in iztrebiti. Tudi po štiridesetih letih očitno še vedno preganja avtorja in bralce s svojo resnobo, upiranjem zadušljivemu družbenemu ozračju in opominjanjem na poslednje reči. Žarka optimizma tudi v Poizvedovanju za imenom skorajda ni, razen v tem, da je – celo s perspektive prihodnosti – Tjažev poslednji dan »radostni dan«. A bralec se ne veseli, ko se Tjaž utrga kot list z drevesa. »Drevo se ni zmenilo, ni kanilo se stegniti za njim, ga zadržati. Ni trenilo, ko se je odlupil, ni čutilo izgube.« Ostane nam trpek okus. Tisto, kar je pri vsem skupaj lepo in dobro, je novo dovršeno delo in okoliščina, da lahko redki srečneži, ki znamo slovensko, z njim širimo svoj horizont preko meja in v njegovi literarnosti neizmerno uživamo.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013