Posluh za otroške reči
Pripovedovalec osrednje zgodbe se vrne v otroško dobo, prevzame otroški glas in o svojem otroštvu pripoveduje neposredno v prvi osebi in sedanjiku. Večinoma mu poustvarjanje otroškega razmišljanja in čustvovanja dobro uspeva, v preproste in ponavljajoče se stavke ujame neobremenjenost, neopredeljenost, igrivost, naivnost in otročjost. Tu in tam pa v otroški tok vendarle vdreta zrela logika in zahtevna artikuliranost odraslega. Npr. tu: »Naš razred je družba v malem, to je brez dvoma značilno za vsak takšen ali podoben razred, ki je družba več kot treh posameznikov,« ali tam, kjer otrok pripoveduje o svojem pisanju spisov: »Stavek je nekakšna reakcija roke in nalivnega peresa na misel, ki mi roji po glavi.« Mar to res govori otrok? Ves tok pripovedi je nekako privzdignjen – zaradi otrokove nedolžnosti deluje čisto in verodostojno. Zato je moteče, če začutimo, da v resnici nad otrokom bedi odrasla oseba, ga usmerja, zamejuje in mu posoja besede.
Izvemo, da je fant odraščal na Jaršah, v Mostah in na Vodmatu. Dokler je živel na Jaršah, je bil pogosto v varstvu starih staršev, ki sta bila med vojno partizana. Brezskrbno je užival, potem pa je nekega dne, ko mu je bilo pet let, njegov oče odšel od doma. Ta odhod ga je pretresel na način, ki ga sam niti ni razumel, a ni videti, da bi v njem pustil globoke rane. Z materjo se je nato preselil v Moste, kjer je obiskoval malo šolo, ki je ni maral, ker je bila dolgočasna in tamkajšnji otroci nevredni njegovega prijateljstva. Bližino je tako raje iskal kar v materini postelji, saj je obema prijalo, da se ponoči lahko prižemata ob toplo telo. Bolj družaben in vedrejši je postal z odhodom v šolo. Ta je namreč stala na Vodmatu in presrečen je bil, ker je lahko vsak dan zapuščal Moste, ki so ga odbijale. Začel se je družiti tudi z dekleti s šole in sčasoma dognal, da mu je ena celo všeč.
Zaradi preprostega sloga, ki mu sicer ne manjka ubranosti, in zaradi zgolj običajnih dogodivščin, ki jih pozna vsak, ki je bil kdaj otrok, postane branje kmalu monotono. Nobenega stopnjevanja ali poglabljanja ni. Bralec bi si želel bolj razburljivih doživetij. Zdi se, da otroci doživljaje vpijajo bolj intenzivno in vsako, tudi drobno izgubo, krivico, sramoto lahko doživljajo precej dramatično. Mogoče niso vsi otroci taki, junak Otročjosti vsekakor ni. Je prikupen in večinoma prepričljiv, a (kljub podatku, da v šoli njegovo vedenje ni vzorno) deluje kar preveč umirjeno. Celo otročjosti in nezrelosti, ki jima okvirni pripis in še pripeto pismo »pravega avtorja« pojeta hvalnico, je v njem skoraj premalo. Če upoštevamo definicijo otročjosti, kakršna je zapisana v uvodu – »Otrok, ki se igra, ni otročji. Otročji postane šele, ko ga igra dolgočasi ali ko ne ve, kaj naj se igra« –, naš junak sploh nikdar ni otročji, četudi noče v vrtec, ker je dvorišče bolj zanimivo, ali kuha zamero do slovnice, ali zardeva, ko prejme razglednice prijateljic.
Najbolj zanimivi so deli, ki dogajanje prikazujejo tipično otroško, ko se otroški vidik zoperstavlja ustaljenemu odraslemu. Tako npr. beremo, da so otroku iz nereligiozne družine božične jaslice prav všeč in ne razume, zakaj jih pri njih doma ne smejo imeti; izvemo, da je otrokom lahko prvi november najljubši dan v letu, saj je povezan z rožami in sladkorno peno; opazujemo, kako nedolžno fantič doživlja svoje stiskanje k materi in brez skrbi otipava njene prsi; ali kako premišlja o smrti: »Smrt je takrat, ko nekoga od takrat, ko se zgodi smrt, ne vidimo več.« Otročjost je enostavna pripoved o običajnem otroštvu, ki se je odvilo brez posebnih travm. Ne bo nas pretresla. Sporoča pa nekaj lepega: obujajmo otroka v sebi in imejmo posluh za otroške reči.
Pogledi, let. 5, št. 3, 12. februar 2014