Poklon minljivosti časopisnega papirja
Ampak zdaj je prepozno. Ne le, da se je večina portretirancev umaknila iz aktivnega novinarskega življenja v pokoj (kjer vsaj dvema dobršen del obstoja še vedno osmišljata potovanje in pisanje), temveč jih polovice niti ni več med živimi. Povprečna življenjska doba pričevalcev Delovega časa je bila, takole na oko, okrog šestdeset let. Nič čudnega, da se je edini fotoreporter med portretiranci pošalil, da je ponosen na svojih malce več kot sedem desetletij, ker je z njimi postavil na laž stereotip o hitrem in kratkem življenju novinarja. Koliko let bodo doživeli ljudje, katerih imena so danes pod časopisnimi prispevki, bo pokazal čas. Ampak neizpodbitna resnica je, da so okoliščine drugačne. Navsezadnje je danes v novinarskih redakcijah mnogo več (ponavadi dlje živečih) žensk kot v povojnih desetletjih, ko so bila vsaj najpomembnejša mesta dopisnikov in komentatorjev trdnjave moških. Razmerje med novinarji in novinarkami, portretiranimi v knjigi Sonje Merljak Zdovc, je kar enajst proti ena. Poleg teh splošnodemografskih oznak, starosti in spola, med podrobnejšim prebiranjem vstane še en skupni imenovalec: njihova bleščeča izobrazba. Denimo obvladovanje tujih jezikov, v katerih so se sporazumevali malone na ravni domačinov ali kar poklicnih tolmačev in prevajalcev. Pa daleč segajoča splošna razgledanost, pri kateri so jim odstranjevale plašnice in tlakovale poti do novih obzorij tudi raznolike študijske usmeritve: od prava do primerjalne književnosti, sociologije, umetnostne zgodovine, slovenistike, tujih jezikov in celo medicine. In prav tu se vsili malce nesramna primerjava z danes pišočimi za medije, ki so povečini diplomanti posebne izobraževalne ustanove, namenjene usposabljanju novinarjev …
Čeprav je eden od portretirancev izrecno povedal, da mora vsak novinar imeti nekje v predalu pisalne mize spravljen roman, in čeprav je bilo pisanje marsikaterega med njimi ovekovečeno v knjižni obliki, ki je prinašala bodisi nabor najboljših novinarskih tekstov bodisi je segala onkraj dnevnega poročanja, na področje literariziranega potopisa ali kar čistega leposlovja, je vendarle večina njihovih izdelkov sčasoma postala žrtev minljivosti časopisnega papirja. Skrite v vezanih letnikih Dela, Tovariša, ITD, Teleksa …, jih je na sprhnelih straneh poiskala Sonja Merljak Zdovc in jih iztrgala pozabi, predvsem pa – tako je upati – približala mladim rodovom, morda celo šolajočim se na zgoraj (ne)imenovani ustanovi, ki bi jim bili Pričevalci Delovega časa lahko v poučnejše čtivo kot marsikatera fakultetna skripta. Novinarstva in pisanja se namreč ne priučiš med študijem, s podrobnim analiziranjem jezikovnih sredstev, dramaturškega loka in strukture prispevkov ter metod iskanja informacij in navezovanja stikov z bodočimi informatorji – dovolj zgovoren zgled je stara novinarska garda. Bogdan Pogačnik, Božidar Pahor, Jaka Štular, Drago Kralj, Slavko Fras, Janez Kajzer, Željko Kozinc, Joco Žnidaršič, Andrej Novak, Janez Stanič, Mitja Meršol in Alenka Puhar tako dobro gotovo niso pisali, ker bi se tega naučili na kakšnem tečaju kreativnega pisanja (Philip Roth je v intervjuju za italijanski tednik Panorama nedavno zatrdil, da je železno pravilo za vsakogar, ki hoče postati pisatelj, naj se nikar ne vpiše na tečaj kreativnega pisanja), temveč ker jim je bil dar prirojen, pa so ga nato potrpežljivo razvijali, po svetu pa hodili odprtih oči in priostrenih ušes, venomer na preži za zgodbo. Prav zato nekolikanj moti avtoričin koncept literarnega novožurnalizma po ameriško, katerega značilnosti išče v prispevkih slovenskih novinarjev. Z izjemo Željka Kozinca, ki je sam od sebe zaupal, da se je zgledoval po tekstih nemškega literarnega novinarja Egona Erwina Kischa, bi ostalim najbrž malce teže pripisali, da so zavestno posnemali slog Toma Wolfa, utemeljitelja literarnega novožurnalizma v Združenih državah v sedemdesetih letih, ali celo Američana danskega rodu Jacoba A. Riisa, ki je novinarsko deloval v prvi polovici 20. stoletja. »Ta je bralce v prispevkih vabil, naj se mu pridružijo pri njegovem novinarskem odkrivanju sveta in ljudi,« zapiše avtorica in stavek deluje precej za lase privlečeno in v tem kontekstu popolnoma nepotrebno. Saj je vendar razumljivo, da je Slovenija skupaj s časopisi vred sodila v Srednjo Evropo in se je (in se v večji meri še vedno) zgledovala po germanskem prostoru. Potrditev nejeverni dobi že, če vzame v roke avstrijski ali nemški časnik, kjer bodo, četudi ne razume jezika, njegovemu očesu razvrstitve rubrik, oblika naslovja in umestitve fotografij mnogo bolj domače kot v kakšnem francoskem, japonskem ali ameriškem glasilu. Dokaz o tradicionalnem naslanjanju slovenskega časnikarstva na nemški vzor je najti tudi v knjigi, in sicer pri opisovanju okoliščin, v katerih je nastala Delova Sobotna priloga, katere prvi urednik je postal Slavko Fras. Kolega je k snovanju nove priloge takratni odgovorni urednik Dela Dušan Benko povabil z besedami: »Glej, smo dober časopis, ampak v nečem se razlikujemo od Frankfurter Allgemeine Zeitung. Nimamo sobotne priloge. A bi to ti prevzel?«
In na koncu še večno vprašanje – lahko bi ga poimenovali kar vprašanje Ryszarda Kapuścińskega. Ne, izmišljevanja dejstev pri pisanju novinarskih prispevkov eminentnim portretirancem skorajda ne gre očitati – čeprav se je eden od njih tudi o tem dokaj duhovito izrazil: »Če pišeš reportažo iz Črnuč za ljubljanski časopis, mora biti vse stoodstotno resnično, če pišeš iz Beograda, je lahko dvajset odstotkov izmišljenih, če iz Makedonije …« Gre za črva dvoma, ki se zaleze v že površnega poznavalca povojnih razmer, za katere je bilo jasno, da so v njih poklicno uspe(va)li tisti, ki so pokazali vsaj minimalno stopnjo prilagodljivosti in kooperativnosti z vladajočo opcijo. V nasprotnem primeru bi se posameznik lahko zgolj prostovoljno potopil v kulturni molk – ali se pač izselil (obstajajo tudi vmesni primeri večnega spopadanja z oblastjo in nadrejenimi, ki – najbrž ni treba posebej dodajati – niso dosegli prevelikega poklicnega uspeha). Levji delež novinarskih prispevkov pričevalcev Delovega časa, predvsem javljanj s terena onkraj železne zavese, je zatorej, kot smemo domnevati, plod te minimalne prilagodljivosti. Avtorica se njihove domnevne povezanosti z režimom ponekod dotakne in portretiranci so ji navrgli nezanemarljivo število primerov kritičnega pisanja, a navsezadnje jih je pod drobnogled jemala zaradi kakovosti njihovega pisanja, se pravi iščoč odgovor na vprašanje »Kako?« in ne »Pod kakšnimi pogoji?«, »S koliko odrekanja?« ali »S kakšnimi moralno-etičnimi kompromisi?«. Še celo veliki poljski disident Adam Michnik je dejal, da »preteklost ni bejzbolska palica, s katero bi tolkli po glavi nasprotnika«. Tako in tako pa je večina portretirancev živela v za današnje čase newageovske duhovnosti izjemno nezdravem in lahkomiselnem življenjskem slogu: odgovorno do poklica in neodgovorno do samih sebe. Takih ni več.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011