Knjiga - Leposlovje

Franci Novak: Otroštvo neba. Mladinska knjiga, Ljubljana 2011, 104 str., 22,95 €

Govorec Novakove poezije pogosto opazuje naravo v mirovanju ali zamrznjeno v točkasti sestavi časa. Opazuje, kako predano živali sledijo svojemu opravilu, ki ga osmišlja (domnevna) nedolžnost, torej povezanost z naravo kot prvinskim in nepokvarjenim izvorom. Njegov pogled je razpet med nujnost izrekanja in nepremostljivost brezna, ki ga loči od neznosnega molka Drugega. V tem vsekakor osvobajajočem poskusu približevanja, ki sledi visoki etični zahtevi, je sicer povečana plemenitost nerealiziranega soočenja, vendar za ceno spoznanja o lastni izločenosti, ki ga povrhu vsega greni še nujna senca projekcije. Pravzaprav je zbirka Otroštvo neba odlična tolažba ob spoznanju, da se razločena zavest, ki na eni strani motri sebe, na drugi pa vse, kar jo obdaja, nikoli ne bo mogla vrniti v svoje (namišljeno) prastanje. K tistemu, kar predhaja jezik. A to je, ne nazadnje, lekcija, ki se je v moderni poeziji intenzivno učimo že vsaj od Pessoovega mojstra Alberta Caeira, v nekem smislu pa že od začetkov moderne misli sploh: razmišljujoča zavest bo zmeraj ostala razmišljujoča zavest, česar si ne more z ničimer odvzeti. »Beremo,« pravi Novak, da bi se »izmili branja«.

Otroštvo neba to lekcijo ponavlja s subtilnim in mehko sugestivnim jezikom. Novakova poezija s potrpežljivo pozornostjo dopušča, da bivajoče stopa skozi njeno telo. Četudi je njen govorec že s samim izrekanjem ujet v paradoks prilaščanja, njegove pesmi izpisujejo prostore drugačnih možnosti in prečenj: prostore, v katerih ni več subjekt tisti, ki s svojim uničujočim pogledom stopa v posvečenost Drugega, temveč se mu poskuša odpreti. Ko denimo stopa ob skednjih s potemnelimi deskami, opiše prelivanje biti z odsotno posvečenostjo: »čutiš njihove prostore, kako / zanihajo v tebi, ko greš mimo. // Vedno te prerastejo, ne da bi te ranili; / in izstopijo nazaj, skozi sence // tvojih rok.« Na ta način Novakov govorec, ki se pogosto kaže v množini, postulira koordinate neke pripadnosti: ko opisuje let ptice, ko pusti svetlobi, da kaplja skozi njegove besede, najdeva vsaj možnost sobivanja z naravo, a delno tudi s svetom kot poljem privilegirane družbene antropocentričnosti. »Ležimo na skalah in smo piščali, na katere / nekdo igra,« pravi, in se s tem umesti v urejenost, katere obstoj ni odvisen od njegove volje. Ne nazadnje se ta pripadnost uresničuje v predanosti, torej določeni raztopitvi subjektivitete, ki jo soočenja bogatijo: »A ne izginjaš, / ko se tako topiš, ampak rasteš«.

V Novakovih pesniških pokrajinah ni veliko dinamike; domala vsi dogodki so zgolj brezčasni tableauji, tihožitja, na katerih je trajanje povzeto v neskončnih premenah trenutka. V njegovi poeziji, ki je v najboljšem pomenu blizu zemlji, ni nenadnih gibov, četudi ji – še posebej ob mnogih ponavljanjih osrednjih motivov, kot so sonce, oblaki, hribi – nekaj več dinamike (in manj rodilniških metafor) ne bi škodilo. Preobilje umetnih ognjev bleščeče posebnosti tukaj nadomesti dragocena bližina, ki jo neumorno ubeseduje ponovno odkrivanje tistega, kar je (sicer popredmeteno) vsem na očeh. Novakov pesniški prvenec, ki sicer ni čisti samohodec, z blagim in domišljenim ritmom odpira zgodbo, katere nadaljevanje bom še z veseljem bral. Tako enotni pesniški prvenci brez kričavosti so dragoceni.

Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011