Od nereda k redu in nazaj
Žal je tovrsten pristop še zmerom redek, čeprav je razslojenost problematike postala že zdavnaj očitna; in žal človeštvo še vedno – paradoksno – polaga večino upov zgolj v klasično paradigmo tehnološkega in ekonomskega razvoja, čeprav je ravno ta dejavnik med glavnimi krivci za nastalo situacijo: »Namesto da bi zavestno postopoma opustili paradigmo rasti, v obdobju svetovne gospodarske in finančne krize vse stavimo na obnovo rasti, konkurenčnosti, visoke tehnologije in dodane vrednosti.« Čeprav se ne osredotoča zgolj na eno intelektualno področje, besedilu uspeva nazorno zaokrožiti obravnavano snov. Monografija namreč gravitira k trem točkam: to so entropija, ekosocializem in – morda presenetljivo – Martin Heidegger.
Koncept, ki odpre besedilo in hkrati predstavlja okvir številnih Kirnovih argumentacij, je pojem entropije. Gre za fizikalni pojem, ki tvori vogelni kamen termodinamike, po analogiji pa sta si ga sposodila tudi družboslovje in humanistika. V osnovi gre pri entropiji za precej preprost pojav, ki je tako univerzalno prisoten – tako jasno vsem pred očmi –, da mu običajno niti ne posvečamo posebne pozornosti, namreč: tople stvari se brez dotoka energije ohladijo. Čeprav je pojav res izjemno preprost in na prvi pogled skrajno nedolžen, ima, če o njem začnemo premišljevati, precej resne posledice: izkaže se namreč, da lahko entropija zmerom samo narašča (oziroma ostaja enaka, a to le pod pogojem, da se nič ne dogaja).
Tako se npr. kava ne bo pogrela sama od sebe: razpršena toplota, ki jo je skodelica oddala v zrak in na mizo, se sama od sebe namreč ne bo znova zbrala v skodelici. Če želimo popiti toplo kavo, bomo morali skodelico postaviti na štedilnik ali v mikrovalovno pečico: potrebovali bomo, skratka, nov dotok energije. Seveda pa ne bomo s to potezo naredili nič drugega kot vnovič povečali entropijo: kava bo sicer zopet vroča, a pri tem bomo razsipali še več toplote. Upoštevati je namreč treba še dejstvo, da bo kar nekaj toplote ušlo »v zrak«, ne da bi nam koristila pri segrevanju kave. In kava se bo nato vnovič ohladila … To, da entropija lahko zmerom samo narašča, torej pomeni, da svet – nekateri so prepričani, da celo vesolje kot celota – nezadržno prehaja k čedalje bolj neurejenemu stanju.
S tem ko Kirn debato odpre z razmišljanjem o entropiji, želi povedati predvsem tole: ideja, da bomo lahko z razvojem tehnologije in z ekonomsko rastjo izboljšali okoljsko stanje, je v temelju zmotna, saj še več rasti ne pomeni nič drugega kot samo še večjo entropijo; in večja kot je entropija, manj je na voljo energije, ki jo lahko koristno uporabimo, kar pomeni, da se morajo vložki za iste donose s časom (tj. z naraščanjem entropije) samo povečevati. Najslabše, kar lahko v takšni situaciji storimo, je na žalost ravno to, kar počnemo: na naraščajočo kompleksnost in posledično povečevanje entropije se kot z nekakšnim kompulzivnim refleksom odzivamo s še večjo kompleksnostjo … in eksponentno začaran krog je tu.
Kirn trdi, da potrebujemo »menjavo paradigme«. V družbenem smislu, ki pa je seveda ključni del okoljske problematike, predvsem v tem, kar imenuje »ekosocializem«. Zakaj ravno ta čudna, diahrona beseda, ki v sebi združuje ultra moderni »eko« na eni in zatohli »socializem« na drugi strani? Predvsem zato, ker se »znotraj-sistemske« opcije političnega upora, ki rešitve iščejo znotraj spremenjenega kapitalističnega sistema, naslanjajo na paradigmo rasti (ki pa je, kot smo videli, globoko problematična), zaradi česar niso dovolj temeljite: »V ekološkem pogledu so sindikati tradicionalisti, saj mislijo, da je izhod iz sedanje krize v obnovi rasti.« Zaradi tega gre po Kirnovem mnenju rešitev iskati v »preseganju družbenih in ekoloških protislovij kapitalizma in tradicionalnega socializma«, tj. v ekosocializmu, ki »vključuje zmanjšanje socialnega razlikovanja, družbenoekološko tržno gospodarstvo ter intenzivno ekologizacijo vseh področij …«
Čeprav je bil v svojem političnem življenju bližje nacizmu kot socializmu, se nekateri Heideggrovi koncepti vendarle skladajo s Kirnovim okoljskim projektom – predvsem njegove misli o tehniki in biti, razmišljanja, do katerih se je dokopal po svojem znamenitem obratu, slavnem die Kehre, iz katerega se napaja tudi naslov monografije. Čeprav Kirnova knjiga glede osnovnih družbeno-okoljskih ugotovitev ne bi bila nič na slabšem tudi brez heideggrovske končnice, ji vključitev schwarzwaldskega orjaka vendarle dodaja globino bistvenega mišljenja. Heidegger – ki v zadnjih letih postaja vse bolj priljubljen pri ekozofih – je namreč na izviren način okarakteriziral človekov odnos do tehnike: moderna tehnika, ki vse, tudi človeka, spreminja v razpoložljiv obstoj, kjer je vse na razpolago (kjer narava postane tako rekoč rezervoar resursov), predstavlja vrh metafizičnega mišljenja, ki se je začelo že s starimi Grki. V tem smislu tehnika seveda ni zgolj nevtralno sredstvo za dosego ciljev, temveč bistveno določa naš pogled na svet: spregledati to dejstvo za Heideggra predstavlja veliko nevarnost, tako usodno, kot je pozaba Biti. Tako centralen položaj tehnike zato zahteva posebno strategijo soočanja z njo: podobno kot metafiziko je tudi tehniko po Heideggru treba »preboleti«.
Obrat, torej, ali propad? Kirn vztraja, da je apokaliptični scenarij, »če ne bo hitro prišlo do obrata«, neizbežen, pri čemer se večkrat vpraša, ali morda celo že ni prepozno za spremembo. Kljub tej črnogledi diagnozi poskuša (neizbežen vtis je, da na silo) ostati optimist: »Je … prometejski obrat možen? Je, ko se zavemo, da grozi nevarna situacija, ki 'kola lomi'.« Takšni stavki, skupaj s številnimi pozivi, da se »moramo spremeniti, če ne …«, štrlijo iz znanstvenega besedila zavidljive kvalitete kot balončki z dobrohotnimi napisi, ki pa žal niso podkrepljeni z nobenimi dejstvi ali socialnopsihološkimi raziskavami. Res je, da je Heidegger skupaj s Hölderlinom zatrjeval, da tam, kjer je nevarnost, raste tudi »rešilno«. Toda ta bistvogledni verz se ne sklada ravno z empiričnim dejstvom, da ljudje slabe novice, ki ogrožajo naš ustaljeni način življenja, raje zanikamo, kot da bi se z njimi mukotrpno soočili. Osnovni problem torej ni, da se moramo spremeniti, temveč, kako to spremembo doseči.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013