Od digitalnih zombijev do sistemskih izzivov
Mitrović je s številnimi primeri, ki mu jih je uspelo dobesedno izkopati iz primeža danes nekompatibilnih programskih jezikov in kod, predstavil razvoj področja pionirjev internetnega oblikovanja na neodvisni hrvaški sceni med letoma 1995 in 2010. Rezultati večletnega raziskovanja so tako izčrpni in sistematični, da je z njimi paradoksalno prav knjiga, ta prastari medij, naenkrat postala najzanimivejši posrednik za predstavljanje novih medijev.
Avtor nas vpelje v tako imenovano drugo generacijo novih medijev, ki so se razvijali predvsem skozi povezave med računalniškimi tehnologijami, oblikovanjem vizualnih komunikacij ter razvojem tiskarske tehnologije. Nekoliko drugače povedano bi lahko rekli, da je to bila tista točka ali trenutek, ko se je hkrati z oblikovanjem medija, torej nosilca vsebine, začelo oblikovati tudi samo vsebino. S pojavom prvih laserskih tiskalnikov in osebnih računalnikov z operacijskim sistemom, ki je podpiral programsko opremo za grafične programe, se je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja razvila produkcija, ki jo oblikovalci v svojem cehu še danes najraje poimenujejo z angleško kratico DTP (desktop publishing) in jo pri nas prevajamo kot »namizno založništvo«.
V tej fazi lahko podrobneje spoznavamo prve internetne projekte v tehnologijah HTML in Flash; slednja je bila izjemno pomembna zaradi uvedbe koncepta vektorske grafike v spletno produkcijo. Zgodovinski izvori, ki nam jih v hrvaškem kontekstu predstavi Mitrović, so precej podobni slovenskim in podajajo roko globalnemu razvoju, ki ga teoretično spremljajo avtorji, kot so Lev Manovich, Oliver Grau, Thomas Veigl ali Sean Cubitt. Na tej točki pa se pojavi pomembna razlika med hrvaško in slovensko sceno, ki traja še danes: po skupnih začetkih je razvoj v slovenskem prostoru šel bolj v smer umetniškega ustvarjanja in iskanj, na Hrvaškem pa se je poleg umetniške razvila tudi močna oblikovalska scena, ki je svoj zgodovinski prispevek k razvoju stroke tudi ustrezno afirmirala. V Sloveniji na žalost v tem trenutku zaradi sistemske podhranjenosti in popolne odsotnosti financiranja teoretskih raziskav na področju oblikovanja ne premoremo nobene študije, ki bi bila primerljiva z Mitrovićevo.
Od negotovih začetkov do mainstreama
Med projekti, ki jih obravnava v knjigi in ki s svojo pronicljivostjo vzbujajo pozornost tudi zunaj meja nekdanje Jugoslavije, je gotovo internetna stran legendarnega oblikovalskega časopisa Arkzin, ki je izhajal med letoma 1991 in 1999. Nastal je kot alternativni projekt v sklopu protivojne kampanje, ki je osnovala mrežo ZamirNet. Povezovala je skupino ljudi, ki so redno objavljali teme s področja novih medijev, eksperimentirali s platformo in vzpostavljali alternativo mainstreamovskim medijem, ki so bili večinoma pod vplivom vladajoče politike. Mitrović se dotakne tudi pomena, ki so ga za razvoj področja in izobraževanje širše javnosti imele prve razstave tovrstnih oblikovalskih del na Zagrebškem salonu uporabne umetnosti in oblikovanja, saj so odločilno pripomogle k sistematičnemu razvoju stroke, ki je tako dobila neposreden stik z uporabniki. V drugi polovici devetdesetih so razstavam ob bok stopili prvi cyber caféji, kot je bil Sublink v Zagrebu, ki so v tistem času postali pomembna srečevališča vseh, ki so jih zanimale nove tehnologije. Tam ste za škatlastimi zasloni lahko srečali tudi Nenada Romića, ki ga širša javnost bolj pozna pod psevdonimom Marcell Mars, ali Vedrana Gulina in druge avtorje neodvisne hrvaške scene.
V začetku novega tisočletja so se začeli razvijati novi konteksti, ki so pomembno vplivali na razvoj področja. Spoznamo projekte, ki so v razvojnem jedru temeljili na ustvarjanju novih oblik skupnosti in s tem vzpostavljali standarde produkcije. Avtor predstavi tudi oblikovalske utopije in projekte eklektičnega eksperimentiranja, negiranja oblikovanja ter razvoja oblikovanja interakcij.
Retorika novega konteksta
Mitrović se v konceptualno precej kompleksnem delu loti tudi zagate, ki jo ohlapna sintagma »novi mediji« kot senca nosi s sabo, vse od kar se je pojavila konec šestdesetih let. Ohlapnost namreč vedno neizbežno pomeni določeno mero nekonsistentnosti, ki je najbolj očitna slabost tako široko zastavljenega pojma. Posledica tega je, da ga prepogosto uporabljamo kot priročno preprogo, pod katero lahko, priložnosti primerno, urno pometemo najrazličnejše prakse in procese. Nemalokrat se zato dogaja, da si kdo pod tem množinskim terminom, ki sicer nastopa v vlogi singularnega označevalca, predstavlja internet ali računalniške igre, spet kdo drug informacijske portale in tretji video. Po razlage pa se vsakokratni uporabniki in ustvarjalci zatekajo na tisto področje, ki je bližje njihovim preferencam ali zmožnostim – enkrat na polje umetnosti, drugič tehnologije, spet tretjič v medije oziroma vizualno kulturo. Prav tu pa se pokaže avtorjeva pronicljivost, saj se dobro zaveda nelagodja in težav, ki jih celo strokovnjakom prinaša nekonsistentna raba terminov. Zato se je odločil, da z jasnimi definicijami odločno poseže v samo jedro problema in manko terminološkega reda preseže s pojmovnikom na koncu knjige.
Razvoj tehnologije in problemi historizacije
Mitrovićeva knjiga je edinstvena tudi zato, ker nam služi kot pomemben dokument medijske arheologije. Poleg formalnih in institucionalnih sprememb v zadnjih petnajstih letih predstavi tudi težave zaradi nenehnega spreminjanja tehnoloških platform. Njihova posledica, zlasti po prehodu na Web 2.0, je dobesedno sesutje desetletij predhodnega ustvarjanja. V zadnjih petnajstih letih so se tehnološke platforme toliko spremenile, da si nekaterih projektov danes ne moremo več ogledati na njihovih originalnih nosilcih in v programih, v katerih so bili izvorno narejeni. Mitrović odpira vprašanja dokumentiranja, arhiviranja, zastarevanja tehnologije, programske opreme in tudi problematičnosti hlepenja po vedno novem. Da bralci ne bi bili prikrajšani za vso kompleksnost predstavljenih projektov, je avtor s številnimi sodelavci kot poseben podaljšek knjige ustvaril spletišče, na katerem je trideset izbranih projektov, ki delujejo tako, kot so jih zasnovali avtorji nekoč, na platformah, do katerih danes zaradi sprememb v tehnologiji ne moremo več dostopati v njihovi izvirni obliki. Tako je v novih tehnoloških okoljih nastala enkratna študijska baza in spletni arhiv projektov; ti so lahko simpatičen zgled marsikateri instituciji, ki jo mučijo tovrstni izzivi.
Sodobna oblikovalska praksa pred sistemskimi izzivi
Mitrović se med drugim navezuje na razpravo Paula Rodgersa o položaju sodobne oblikovalske prakse in odpira vprašanja in izzive, ki jih v zadnjem času prinaša spajanje različnih disciplin oblikovanja, še bolj pa najbrž korenite spremembe družbenih in ekonomskih odnosov ter pospešen razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Pohvalno je, da se knjiga v vseh elementih radikalno odmika od tradicionalne umetnostnozgodovinske sheme, v katero sta bili desetletja na silo vpeti zgodovina in teorija oblikovanja na področju nekdanje Jugoslavije. Ta pristop se je po eni strani osredotočal zgolj na opisovanje različnih historičnih slogov v oblikovanju in jih neumorno poskušal prilagajati tistim v umetnosti, po drugi pa se je »pevsnerjevsko« posvečal konstruiranju zgodb velikih imen, vendar se je s pojavom novih medijev povsem sesul. K fenomenom novih medijev na področju oblikovanja je praktično nemogoče pristopati drugače, kot je to storil Mitrović, namreč s širšega družbenega konteksta ter s kompleksnim poznavanjem tehnologije, medijev, oblikovanja in družbe. Mitrović je s svojim pristopom že nastavil tudi številne možnosti za prepotrebne kritične analize. Njihov manko je v predgovoru zelo jasno izpostavil kritik in teoretik Dejan Kršić, ki krivca za takšno stanje detektira v dominantnem medijskem modelu, v katerem ni veliko prostora za poglobljene kritične analize s področja oblikovanja. Za ta model je značilno tudi togo umeščanje oblikovalskih tem zgolj na področje umetnosti, namesto da bi o njih razmišljali z vidika širše družbene problematike.
Problemi, s katerimi se je pri svojem delu srečeval Mitrović, pa tudi avtorji, predstavljeni v knjigi, so precej podobni tistim, do katerih je hkrati prihajalo tudi v mednarodnem prostoru. In prav zaradi tega je knjiga Dizajniranje novih medija tako pomembna – izpostavi namreč našo, slovensko praznino. Brez zadržkov pokaže na manko tako v epistemološkem, historičnem, analitičnem kot tudi narativnem pogledu. Vsekakor je to knjiga, po branju katere bo marsikdo moral kritično premisliti svojo vlogo tako na področju oblikovanja ter novih medijev kot tudi vlogo kompleksnih sistemov, ki stojijo za njimi.
********
Da bralci ne bi bili prikrajšani za vso kompleksnost predstavljenih projektov, je avtor s številnimi sodelavci kot poseben podaljšek knjige ustvaril spletišče, na katerem je trideset izbranih projektov, ki delujejo tako, kot so jih zasnovali avtorji nekoč, na platformah, do katerih danes zaradi sprememb v tehnologiji ne moremo več dostopati v njihovi izvirni obliki. http://dvk.com.hr/novimediji/
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013