Knjiga - Leposlovje

Miha Remec: Mitrejin koder. Študentska založba (zbirka Zapisani v Ptuj), Ljubljana 2011, 199 str., 25 €

Miha Remec je eden tistih redkih pisateljev, ki ostajajo vseskozi zvesti žanru znanstvene fantastike. Za svoje pisanje je kot edini Slovenec v osemdesetih dvakrat prejel jugoslovansko (danes hrvaško) nagrado SFera – za antiutopijo Prepoznavanje ali bele vdove črni čas (1981) ter za kratko zgodbo o smislu umetniškega ustvarjanja Pomnik za Evridiko (1987). Preplet mitološkega, arhaičnega in futurističnega je bil že od nekdaj del Remčeve poetike, zato ni čudno, da se s podobno zmesjo srečamo tudi v romanu Mitrejin koder. Mitološki izvor sugerira že kar naslovnica s fotografijo Orfejevega spomenika. In ker se dotični spomenik nahaja na Ptuju, je jasno, da bo mesto prevzelo vlogo stičišča tradicionalnega in modernega. Krasni novi svet v starem mestnem jedru – pomenljiva simbolika, ki ostane brez prave globine. Kot še marsikaj drugega.

Kot se za znanstveno fantastiko spodobi, se zgodba odvija v daljni prihodnosti. Orfej Ratej, androgini mitroslovec, uslužbenec Časoslovnega inštituta v konzerviranem mestu Ptuj, je že davno ostal brez svoje Evridike, vendar ne brez spomina nanjo. Nenavadni prebliski iz preteklosti, ki jih podoživlja, pripeljejo do odkritja dekliškega kodra v ptujskem mitreju, s pomočjo katerega znanstveniki ustvarijo kloneso Mitrejo. Pri postopku pa se nekaj zaplete – Mitreja se pospešeno stara, v dogajanje se vključi dobra stara tekma med Američani in Rusi, za priokus sodobnosti pa so tu še Kitajci. Kar nas pripelje do najbolj iznajdljive plasti romana: projekt »Mitrejin koder«, s katerim želijo znanstveniki dokazati obstoj »dušekrožja«, ves čas visi na nitki, pravzaprav na lasu. Ker pa metaforična razsežnost presega romaneskno realnost, se nekaj podobnega zgodi tudi z zapletom.

Mitrejin koder se, v duhu preostalih Remčevih del, predstavlja kot znanstvena fantastika z ljubezensko zgodbo. V okviru žanra Remec ne izumlja le nove realnosti, temveč tudi novi stvarnosti primeren jezik. Avtorjeva iznajdljivost se kaže v kovanju sestavljank: tu je prozorna kristalovinska oplata nad konzerviranim mestom, po zraku plavajo lebdilni premičniki in pristajajo na kozmodromu Hermana Potočnika Noordunga; prebivalci sveta se sporazumevajo z miselno povezavo preko Sonde in s podkožnim stičnikom, svetovna ureditev je označena kot neokomunizem. Spomini oz. »spomnjenja« se »prispomnijo« in Orfej prestopi v »drugosvetje«. Občasno mu v »mislenje« vpade kakšno sporočilo, da ima potem »pomisel«. Orfej razmišlja o marsičem, večinoma mimobežno. Najpogosteje pa misli na Mitrejino vabljivo telo. Seveda, mitološki plati mora biti zadoščeno – Orfeju je usojeno, da išče svojo žensko polovico v sebi in vsenaokrog.

Elementi znanstvene fantastike so namreč bolj kot ne kulisa za razpotegnjeno, klišejsko pripoved o seksualni napetosti med Mitrejo in Orfejem. Naj še tako močno hrepenita drug po drugem, se zaradi romaneskne logike ne smeta prehitro združiti, saj bi to pomenilo njuno smrt (in predčasni konec romana). Zato avtor v zgodbo vključi nekaj odvodov, na primer lik Katjuše, ki je tu le zato, da nadaljuje Orfejev rod, ali skrivnostno Čarovnico predvidljive identitete, s katero si Orfej izmenjuje pesniške prebliske. Junakov notranji konflikt, ki naj bi služil kot motor zapleta, kljub njegovi čustveni razpetosti ni mogoč, saj je Orfej prozoren lik, njegova razcepljenost pa umetno motivirana. Tudi naslovni projekt ima zgolj scensko vlogo in preveč odprtih vprašanj, da bi zgodbene delce povezal v celoto, teh delcev pa je veliko. Čeprav jim avtor tekom zgodbe pripisuje poseben pomen, je njihova funkcija večinoma obrobnega značaja in površinskega pomena. »Neomreženi« so tu le kot zgled, da tehnološki napredek še ne prinese prave svobode in da je rešitev v spoštovanju tradicij. Sonda sicer reši problem mednarodne komunikacije, a je hkrati simbol vseprisotnosti, torej tudi nadziranja. Znamenje bika na prsih obeh junakov je simbol Mitre in žrtve v obredu. »Črni mož« varuje. In to je to. A čigavi so spomini na galejo, na žrtvovanje v mitreju?

Pisci znanstvene fantastike so bili nekoč v privilegirani poziciji, kar se tiče preizkušanja nemogočega, izzivanja sodobnih znanstvenih tez, uvajanja novih teorij in skoraj absurdnih domnev. Remec raje stavi na preverjene vzorce. V Mitrejinem kodru je veliko nastavkov in malo izpeljav. Kot bi bile stvari tu le zaradi videza, ne pa zaradi romaneskne nujnosti.

Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011