Obvezno branje za antiglobaliste
Korenine zla segajo v leto 1947, ko se začne pisati zgodovina ustanavljanja takšnih indu-strijskih območij, naj se imenujejo izvozno-predelovalne cone, ekonomske cone, offshore centri ali kako drugače. Za prvo lahko štejemo Portoriko, ki je tako kot preostale države, ki so mu sledile, užil temeljno prednost te smeri razvoja: ustvarili so nova delovna mesta in zaslužek za tisoče domačinov. Dokler se niso stvari izvile izpod nadzora ... Od konca petdesetih let, ko se je portoriška vlada odločila privabiti vlagatelje, tako da bi naložbenike oprostili plačevanja davkov, so se cone in predvsem njihovi delavci, med katerimi prevladu-jejo ženske, izjemno razbohotili. V letu 2006 je po statističnih podatkih, ki pa jim dr. Vasja Badalič oporeka verodostojnost, saj zajemajo zgolj zaposlene delavce, ne pa tistih, ki delajo na domu, tako rekoč na črno, v 3500 conah v 130 različnih državah delalo 66 milijonov ljudi.
Zloglasna proizvodna območja so posejana po svetu brez opaznejših zakonitostih, ena ohlapnejših je le, da se zgoščajo na obrobju trgov, katerih potrebe po blagu se trudijo zadosti-ti. Hierarhijo prvi svet–tretji svet je nemogoče spregledati; čeprav so nekatere cone nastale z neposredno denarno pomočja Združenih držav in v okviru politike Trade not aid, ki je delovala v skladu z ljudskim rekom, da moraš revežu dati ribiško palico in trnek, ne pa samo rib, cone nikakor niso zagotovilo, da se bodo države v razvoju izkopale iz svoje nerazvitosti in se povzpele v elitni klub. Pravzaprav so cone del skrbno domišljenega načrta, katerega cilj je obdržati nerazvite na takšni stopnji razvoja, da še koristijo razvitim. Na tej ravni se Za sto evrov bere kot priročnik sodobnega antiglobalista, upornika proti socialni neenakosti, kakr-šna je dr. Marta Gregorčič, ki se je razprave o knjigi dr. Vasje Badaliča v Kinu Šiška udeležila za ceno prelomljene zaobljube – prisegla si je namreč, kot je povedala, da ne bo prestopila praga te stavbe, ker so delavci na gradbišču morali delati po sedem dni na teden. Kaj lahko s tem doseže, ve le sama, Badalič cilj svojega pisanja opredeljuje takole: »namen tega dela je, da se ozremo po oblastnih vzorcih, ki so se na področju globalnega proizvodnega sistema vzpostavili v sedanjosti, ki jo živimo, ter hkrati poskusimo iz te sedanjosti izstopiti«. In da mu ne bi mogli očitati podobnosti z Engelsom, ki se je najbrž zaveda, saj v knjigi zapiše, da se v vasi Bart v Pakistanu, kakšnih pet kilometrov stran od Sialkota, zdi, da »celo Engelsovi opisi položaja delavskega razreda v Angliji 19. stoletja govorijo o časih, ko je delavcem šlo še dobro«, na koncu poda strategije za izboljšanje položaja. Standardni očitek, ki bi ga lahko na-slovili na Engelsa, je namreč ta, da se je kot sin tekstilnega tovarnarja pač lahko posvetil pre-učevanju proletariata, saj je bil finančno preskrbljen in je lahko z očetovim denarjem dokaj lagodno živel in opozarjal na krivice s čašo šampanjca v roki. Tudi popisi razmer, v kakršnih živi novodobno delavstvo, ne bi mogli nastati brez precejšnjega finančnega vložka za letalske vozovnice in preostale stroške popotovanj. Vendar bi bilo krivično avtorja obtoževati, da je bil v proizvodnih conah turist, kajti pričevanja o tamkajšnjih razmerah, še zlasti opisi v po-glavju z naslovom »Spretni prsti«: o konstituciji popolne delavke, so dodana vrednost knjige. Badaličevo pisanje pa odlikuje zanimiv in berljiv slog, ki se na srečo ne porazgubi, tudi ko se od reportažnega prikazovanja srce parajočih razmer v delavnicah in med delavci preusmeri k teoretičnemu okviru. In nato v zadnjem poglavju poda smeri (od)rešitve: »vzpostavitev solidarnega transnacionalnega subjekta«, ki bi vključeval tako državljane razvitih držav kot ljudi iz tistih delov tretjega sveta, ki se dandanes malone z nasmeškom pusti izkoriščati. Če bi se izoblikovala nekakšna transnacionalna, skupna identiteta, bi bila to primerna podla-ga za »transnacionalni pravni režim, ki ne bo uvajal razlik med centralnim in perifernim svetom, ampak poskrbel, da enotni, skupaj sprejeti standardi veljajo za vse enako«. To najbrž pomeni, da se s prestola vsemogočne, za vse pristojne razsodnice sklati ekonomija – ki se je v zadnjem času, odkar je dobiček malone edino merilo, začela predstavljati kot nekakšna samonikla veda. To pa nikakor ne drži, je na razpravi ob izidu Badaličeve knjige opozoril dr. Mladen Dolar, tudi mentor pri nastajanju doktorata, iz katere se je razvila knjiga; ekonomija je v resnici izrazit primer vede, ki je venomer v službi nečesa, večinoma politike.
Zaradi vsega tega morda cinizem in zamahi z roko, češ če ne bi bilo slabo plačanega šiva-nja našitkov in nogometnih žog, bi domorodcem ne preostalo drugega kot prostitucija ali kriminal, niso edini odgovor na izid takšne knjige. Še manj pa odgovor na vprašanje, kako doseči izboljšanje. Morda bi se pri oblikovanju bolj optimistične strategije rešitve na videz nerešljivega problema kazalo navdihovati pri akcijah in državljanskih iniciativah, kakršna je bila Očistimo Slovenijo. Uspelo ji je mobilizirati 250.000 Slovencev, ki so verjeli, da lahko nekaj spremenijo le, če se zganejo in združijo svoje moči.
Pogledi, 2. junij 2010