Knjiga - Leposlovje

Esad Babačić: Vsak otrok je lep, ko se rodi. KUD Apokalipsa, Ljubljana 2011, 89 str., 15 €

S pesniško zbirko Vsak otrok je lep, ko se rodi je pred nami avtorski izbor petindvajsetletnega pesniškega ustvarjanja dvoživke, upornika (»malega boksarja«) in (nekdanjega) proleta iz stranske ulice, danes pa, če merimo po kritiško-teoretični afirmaciji, priznanega pesnika Esada Babačića. Gre za atribute, ki si jih je avtor prislužil na nekoliko sopihajočem pohodu na slovenski parnas ali, rečeno z besedami uvodne pesmi Logika vetra, na pohodu v »strma« in »bleda nebesa triglavska«.

Tako kot v Babačićevo poezijo že desetletja vdira neposredna, a vendarle poetizirana avtorjeva življenjska izkušnja, tako oseben je tudi njegov pričujoči pesniški izbor (skupaj s spremnim zagovorom), ki zabrisuje vidne sledi običajnih pesniških cvetoberov – pesmi niso urejene niti kronološko niti posebej datirane. »Izbor je zaznamovan s sedanjostjo izbire, ki na poseben način vrednoti preteklost,« v spremni besedi zapiše Babačićev pesniški kolega Milan Dekleva. Prav ta nova organiziranost daje zbirki edinstven pečat in z drugačnega (povsem avtorskega in literarno-teoretsko neobremenjenega) zornega kota osvetli Babačićev dosedanji opus. Izurjeni in zmeraj nekoliko nergaški antologisti lahko sicer ognjevito razpravljajo, zakaj se je katera od pesmi znašla v izboru, pa sploh ne bi bilo treba, ali zakaj kakšna »ključna« manjka. Vendar pa zbirka Vsak otrok je lep, ko se rodi deluje organsko in ne glede na kronologijo avtorjevega življenja ali pesniškega ustvarjanja karseda celovito predstavi srž in gibalo Babačićevega pesniškega sveta. Tematsko in motivno pesmi zarisujejo že znane avtorjeve pesniške pokrajine in vse značilne emotivne lege – od besa, upora, vitalizma, preko ujetosti, resignacije, tesnobe, do sočutja, miline, ljubezni in nenehne verifikacije pesniškega početja/pozicije. Babačićeva poezija je v metaforičnem smislu, kot ga najdemo v skoraj programski pesmi, nekakšnem »pesniškem receptu« Kaj potrebuje pesem polna »zraka«, »pokrajine« in »človeka, ki sedi ob / ognju in si roke / greje«.
Če se vrnemo k uvodnemu planinarjenju, predstavlja plezanje na hrib/goro eno osrednjih Babačićevih pesniških podob. Vzpenjanje in spuščanje je analogno dinamiki življenja in minevanja, ki se sicer mestoma pojavlja tudi v podobi mornarja/pomorščaka nekoliko bolj stereotipizirane predstave življenja-morja, hkrati pa je gora za pesniški subjekt edina oprijemljiva orientacijska točka (»Gora je moja zavetnica, edina prepričljiva laž«). Da se Babačićeva gora pojavi v podobi Triglava ali »ognjene gore« Ararat, ji daje dodaten metaforični naboj, ki razkriva pesnikovo že povedno »dvojno identiteto« in kulminira v nacionalno-religiozni, nemalokrat hoteno patetični simboliki. Čeprav na tem mestu pritrjujem Milanu Deklevi, ki v spremni besedi ugotavlja »asketičnost« in minimalizem Babačićevega avtorskega izbora, pa ne umanjkajo niti pesmi z ekspresivno, ostro in mestoma celo obešenjaško metaforiko »volkov« in »nožev«, ki je bila značilna predvsem za avtorjevo zgodnjo poezijo. Tudi tukaj pesnik razbija enoznačno tradicionalno, htonično konotacijo estetike nasilja in jo organsko kombinira z njenim antipodom – s strahom, hrepenenjem in ljubeznijo. Naslov izbora pa nenazadnje napeljuje k humornemu in ironičnemu tonu, ki ga v avtorjevem opusu srečamo predvsem v zbirkah Kiti se ne napihujejo (2000) in Divan (2006). Najbrž ni naključje, da naslovna pesem izhaja prav iz avtorjevega prvenca Kavala (1986) in predstavlja, tako izpostavljena, obredno rojstvo pesnika in njegove poezije, hkrati pa vključuje vso tisto naivno, neposredno in včasih celo ogrožajočo »otroškost«, ki je pravzaprav praizvor in predpogoj Babačićevega pesniškega ustvarjanja. Z malce hudomušnosti lahko naslov beremo tudi kot avtorjevo zakamuflirano »opravičilo« za morebitne pesniške spodrsljaje, po analogiji: pesem je otrok in vsak otrok je za starša lep, ne glede na to, kaj o njem mislijo sosedi.

Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011