Nikogaršnji lipicanec
Tudi ta je bila prevedena v številne jezike, prejela je vrsto mednarodnih nagrad, prodali pa so tudi filmske pravice. Če je slovenski naslov preveden dobesedno (tokrat ne v negativni konotaciji »dobesednega prevoda«), je angleški bolj populističen: Brother Mendel's Perfect Horse (Popolni konj brata Mendla). Govora je kajpak o lipicancu, živali, v katero je bilo vložene največ vere v človeško superiornost, o konju, katerega plemenitost je želel človek maksimalno dodelati ter približati svoji bleščeči samopodobi. Seveda obstajajo tudi hitrejši in lepši konji, toda takšne gracioznosti in več deset plešočih likov, v katerih se lahko strenirajo beli vranci, ni zmogla nobena druga žival. Že Habsburžani so v njem prepoznavali bitje, ki se zmore dotakniti nečesa, kar naj bi homo sapiensa odločilno ločevalo od (drugih) živalskih vrst: umetnosti.
Toda Westerman, razmišljujoči biolog, na lipicanca pogleda še nekoliko drugače. Medtem ko, konjem na sledi, prepotuje polovico Evrope, idejo o človeški večvrednosti stalno postavlja pod vprašaj. Za pot ga spodbudijo trenutki, ki jih je v mladosti preživel na posestvu Tarpan in kjer ga je presenetilo spoznanje, da so bili za jahanje na voljo vsi žrebci razen belega, za katerega je bilo rečeno, da je »plemiški« in da ima »modro kri«. To je bil Conversano Primula, poznejši zvezdnik hollywoodskih filmov. Od tu dalje se začne avtorjevo pronicanje v svet konjarjev, živinorejcev, znanstvenikov, državnikov, vojakov, menedžerjev in agronomov, spotoma pa se začne sestavljati tudi Conversanova rodovna linija.
Zgodovinska obzorja se avtorju odprejo z obiskom Španske jahalne šole in Muzeja vojaške zgodovine na Dunaju, kjer med drugim izve, da je bila kočija Franca Ferdinanda v Trstu, tik pred atentatom, ki je v Sarajevu sprožil prvo svetovno vojno, vprežena v lipicance. Obišče tudi 84-letnega konjerejca Hansa Brabenetza in njegovo ženo, ki ga povabita na poznejši obisk Lipice. Naslednja postaja je Nizozemska, kjer je ljubitelj konj in garaški idealist Piet Bakker leta 1970 kupil lipicanca z brezhibnim rodovnikom in ustanovil jahalno šolo – tisto, ki jo je v mladosti obiskoval tudi Westerman; Nizozemska je tedaj premogla le nekaj lipicancev in lastniki so zelo natančno vedeli drug za drugega. Nadaljnji obisk Lipice ga zato šokira. Belih konj si v takšnem številu na enem mestu poprej ni znal niti predstavljati, toda enako presenečen je nad avstrijskimi monarhičnimi nostalgiki, ki jih posluša v avtobusu, ko se posmehujejo »Laibachu« in se pokroviteljsko zgražajo nad slovenskim evrskim kovancem za dvajset centov z likom lipicanca. Brabenetz sicer prizna, da v Lipici dobro skrbijo za konje, toda dodaja, da v tem nikakor ne dosegajo avstrijskega nivoja. (Ob zadnjih poginih na Krasu bi mu lahko kar pritrdili.)
Po dolgem uvodu se Westerman poglobi v stroko in odpre historično razpravo o teorijah križanja genov, začenši z Darwinom, ki je priznal, da so kljub vsemu, kar je dognal, zakoni dedovanja zanj ostali neznani. Prvi, ki je na podlagi poskusov odkril temeljne zakonitosti prenosa lastnosti na naslednje rodove rastlin, je bil avstrijski menih Gregor Mendel, rojen v češkem Brnu, toda njegova dognanja dolgo niso doživela širšega sprejema. Če bi ga, bi Hitlerjeva ideja arijske nadrase, pa tudi Lisenkova agrarna zabloda, s katero je Stalin milijonom prinesel stradanje in smrt, nikoli ne dobili kril. Ključno vprašanje, ki je torej poganjalo vse ugibanje o dedovanju in je bistveno ločevalo nacizem od komunizma, je bilo, v kolikšni meri na človeka vpliva dednost, poreklo, preteklost (nature) in v kolikšni meri okolje oziroma vzgoja (nurture). Westerman empirično prikaže, da sta bila totalitarna režima skrajnosti, ki sta, vsaka na svoj način, povsem zgrešili evolucijsko sintezo, kot jo poznamo danes.
V zadnjih poglavjih se iz nacistične Nemčije (v tretjem rajhu so morali šolarji zapisovati svoje družinske rodovnike, podobno kot se to počne z lipicanci, ki so jih imeli v čislih tudi nacisti) ter Sovjetske zveze vrnemo k zadnjim balkanskim vojnam, kjer je kri še enkrat tekla v imenu narodnega porekla ter verskega prepričanja, poleg ljudi pa so bili žrtve tudi konji. Njih so v tajnih reševalnih akcijah, kot že ničkolikokrat skozi stoletja, selili stotine kilometrov stran po večjem delu jugovzhodne Evrope. Selitve so včasih uspele in se drugič grozovito izjalovile. Razprava doseže humorne vrhunce, ko prikaže, da so lipicance do nedavna vzgajali in križali na neznanstvenih temeljih, čeprav so rejci in vzgojitelji od nekdaj verjeli v neizpodbitno strokovnost lastnih paritvenih metod …
Slog Westermanove pripovedi je literaren do stopnje, ko postane enako pomembno, kako je zgodba ubesedena, kot to, kar nam poskuša osvetliti. Prav kombinacija bogate, večplastne asociativnosti ter počasnega, skoraj lenobnega razkrivanja poante pa je tisto, kar bralca vleče k nadaljevanju branja, tudi če je knjigo vmes že nekajkrat odložil. Prevodu ni kaj očitati, banalnih zatipkanin pa je za knjigo takšnega kova nekoliko preveč.
Pogledi, let. 4, št. 21, 13. november 2013