Niccolò Ammaniti
Pisatelj, ki se je v času šolanja oddaljil od branja literature, saj ga je odbijal način vsiljevanja hierarhične obravnave različnih avtorjev, se je s pisano besedo na srečo spravil konec študentskih let. Na srečo zato, ker Ammaniti za svoja dela prejema tako priznanja bralstva kot stanovskih kolegov in filmskih režiserjev, ki njegove zgodbe radi prenašajo na filmski trak. Že po njegovem prvencu branchie! (škrge!, 1994) je italijanski režiser Francesco Ranieri Martinotti leta 1999 posnel film. Roman, ki ga je Ammaniti pisal, ko bi v resnici moral zaključevati študij biologije, je zgodba o gojitelju rib, ki ima zaradi raka na pljučih pred seboj le še tri mesece življenja. Ko je Ammaniti pisal roman, je neki njegov znanec ravno iskal nove italijanske pisce. Beseda je dala besedo in Ammaniti je dobil zagotovilo, da mu bodo prvenec objavili, ko bo končan. Njegovo veselje ob novici se je odrazilo tudi v sami zgodbi, ki se je iz temnega prevesila v svetlejše in surrealno: gojitelj dobi škrge, zaradi česar seveda preživi in postane razstavni objekt v berlinskem akvariju.
Svojemu očetu, freudovskemu psihiatru, ki se je specializiral za težavno obdobje odraščanja, je med pisanjem prvega romana Ammaniti dejal, da piše diplomo, v resnici pa sta mu do zaključka študija pred samo diplomo manjkala še dva izpita. Oče ga je takrat povabil k skupnemu pisanju razprave Nel nome del figlio (V imenu otroka), ki je leta 1995 izšla pri založbi Mondadori. Problematičnost Ammanitijevega lastnega odnosa z očetom je zanimiva, saj je prav zapleteni odnos med očetom in sinom ponavljajoča se tema njegovih del.
Po uvodni zgodbi druge Ammanitijeve knjige, zbirke novel Fango (Blato, 1996), ki je dvignila kar nekaj prahu zaradi mešanice komičnega, nasilja, seksa in vpletanja elementov žanrske literature, kot so zombiji, je režiser Marco Risi leta 1998 posnel film L'ultimo capodanno (Zadnje novo leto). Šele v Ammanitijevi tretji knjigi pa se prvič pojavita njegovi najpomembnejši temi, namreč tako ali drugače neprilagojeni mladostnik in že prej omenjen zapleteni odnosa sin-oče (v zadnjem Ammanitijevem romanu sin-mati). Ti prendo e ti porto via (Zgrabim te in te odpeljem stran, 1999) je zgodba o dvanajstletnem sinu, ki mu oče zagrozi, da bo moral, kot on, postati pastir, če ne bo izdelal razreda.
Prepoznavnost v širši italijanski in tuji javnosti pa mu je prinesla njegova četrta knjiga, roman Ni me strah (Io non ho paura, 2001). Gre za zgodbo o devetletniku, ki v zapuščeni hiši odkrije ugrabljenega otroka in nato ugotovi, da je njegov oče eden od ugrabiteljev. Pri pisanju romana mu je z nasveti o mladostniški psihi pomagal prav oče in to sodelovanje ju je zbližalo, čeprav oče na začetku ni odobraval sinove opustitve študija in odločitve za pisateljski poklic. Knjiga je dobila literarno nagrado Viareggio, leta 2003 pa je zgodbo filmsko upodobil režiser Gabriele Salvatores, ki je posnel tudi film po Ammanitijevem naslednjem romanu, Kakor bog ukazuje (Come Dio Comanda, 2006). Kljub deljenim kritikam (tisti, ki nad romanom niso bili navdušeni, so Ammanitiju očitali pomanjkanje stila) je roman istega leta dobil prestižno italijansko nagrado za literaturo Strega. Tudi zgodba tega romana se vrti okoli mladostniškega protagonista, trinajstletnega najstnika, in njegovega zapletenega odnosa z zapitim neonacističnim očetom.
S šestim romanom se je Ammaniti za trenutek oddaljil od teme mladostnikov in njihovih odnosov z očeti; v komičnem romanu o človeških pregrehah in vrlinah Che la festa cominci (Naj se zabava začne, 2009) želi povzpetniški gradbenik organizirati zabavo, ki naj bi se je spominjali kot največjega dogodka v zgodovini Italije, v zadnjem romanu, Jaz in ti (Io e te, 2010) pa se k njej spet vrne, le da zapleteni odnos z očetom tokrat nadomesti odnos z materjo. Štirinajstletni protagonist se staršem, ki ga skrbi zanj, zlaže, da so ga sošolci povabili na smučanje med zimskimi počitnicami, zato mora teden preživeti skrit pred njimi v kleti. V njegovo resničnost pa vdre devet let starejša polsestra, odvisnica od drog, in med njima se počasi razvije pristen odnos. Po romanu režiser Bernardo Bertolucci že snema film.
V središču Ammanitijevih najodmevnejših romanov so torej mladi protagonisti v osebnem konfliktu med nedolžnostjo, nagoni in razumom, in njihov težavni odnos z enim od staršev, navadno očetom. V intervjuju za sydneyjski festival literature je leta 2003 dejal, da ga mladostniki zanimajo, ker imajo, čeprav so na neki način povsem vpeti v ta svet, še vedno sposobnost sanjati in si predstavljati drugačno prihodnost. Njegovi liki, otroci ali odrasli, glavni ali stranski, pa so vedno osebe med dobrim in zlim, psihološko poglobljeni liki, ki v bralcih vzbujajo tako občutke komičnega kot žalostnega, tako simpatijo kot odpor.
Ammanitijevi romani so ogledalo sodobne italijanske, pa tudi zahodne družbe, med velikimi temami odraščanja in odnosov s starši, ljubezni, nasilja, smrti in spolnosti imajo tako svoje mesto tudi tako prozaični predmeti naše stvarnosti, kot so mobilni telefoni in igralne konzole, skozi vse pa se prepleta tudi enkrat bolj drugič manj izrazita humornost, s katero pisatelj prizanesljivo gleda na sodobno družbo z vsemi njenimi notranjimi nasprotji in nerešenimi vprašanji.
Prevedeno: Ni me strah, Študentska založba, 2004; Kakor bog ukazuje, Založba Goga, 2010; Jaz in ti, Študentska založba, 2011.